Čas celi rane, a brez čistke v glavi ne gre #video

Na Bledu je ta konec tedna 5. Ruthin tek, 48-urno tekaško popotovanje okrog Blejskega jezera. Tekmovanje organizira športno-humanitarno društvo Never give up, posvečeno pa je spominu na Ruth Podgornik Reš, priljubljeno poznavalko vrtnarstva iz Mošenj pri Podvinu, ustvarjalko knjig o vrtnarjenju in uspešno vzdržljivostno športnico, vzgled marsikoga, ki je pred dobrimi štirim leti umrla v snežnem plazu. 

O spominu nanjo in življenjskih pustolovščinah na sploh smo se pogovarjali z njenim možem Rajkom Podgornikom, kondicijskim trenerjem, mednarodnim biatlonskim sodnikom in soorganizatorjem biatlonskega tekmovanja za svetovni pokal na Pokljuki. Podgornik, ki je dolga leta delal kot kmetijski svetovalec, se že skoraj 30 let ukvarja z vzgojo bonsajev, športni žilici pa je zadostil tudi s sedemkratno udeležbo na 1.800-kilometrskem zimskem ultramaratonu Iditarod Trail Invitational na Aljaski, ki se začenja jutri, 26. 2. 2017.

Ko je zaprl poglavje žalovanja, se je znova poročil, namesto otrok, kot je v šali dejal, pa sta z ženo v svoj dom sprejela Bibo, psičko pasme mejni škotski ovčar. Foto: Žiga Zupan/Sportida

Znan pregovor pravi, da čas celi vse rane. Sedemindvajsetega decembra so minila štiri leta od smrti vaše žene Ruth Podgornik Reš, priljubljene vrtnarke in uspešne ultramaratonke, ki jo je na poti s Krme proti Kredarici zasul snežni plaz. Čas res celi rane?

Čas celi rane, pomembno pa je, da dogodke, ki so se odvili, razčistimo v svoji glavi. Poznam nekaj ljudi, ki po smrti partnerja žalujejo po več let. Z Ruth sva stvari razčistila že precej prej.

Dogovorila sva se, če se komu od naju kaj zgodi – v tistem obdobju sem pogosto hodil na Aljasko, Ruth pa se je udeleževala ekstremnih maratonov – si bova našla drugega partnerja in živela naprej.

Ko o tem razmišljaš, kmalu ugotoviš, da ti drugega niti ne preostane.

Ruth Podgornik Reš je bila med ljudmi izjemno priljubljena. Ukvarjala se je z vrtnarstvom, po 40. letu pa se je posvečala tudi ultramaratonskim preizkušnjam.

Po njeni smrti je bilo seveda težko, vendar sem sčasoma ugotovil, da bi, če se ne bi zavestno odločil, da končam žalovanje, osebnostno propadel. Kar naenkrat sem bil sam.

Če ne bi bilo otrok, s katerimi se res dobro razumemo, ne vem, kaj bi bilo takrat z mano. To so bili res težki časi. Še posebej zato, ker sva bila z Ruth skupaj vse življenje, imela sva lep zakon. Po njeni smrti so me držali pokonci samo otroci.

Preberite še:

• Andreja Podobnik, Slovenka, ki je na teku okrog Everesta odpihnila konkurenco
• Frenk Napast: Mizar, ki je našel svoj ventil #video
• Simon Kurnik, oče multifunkcionalne klopce na Šmarni Gori in mnogo več kot to #intervju
• Miha Podgornik: Osvajanje najlažjih poti ga nikoli ni zanimalo #intervju
• Stane Klemenc: Vedno sem vedel, kdaj odnehati #intervju

Kuža Dik, redni spremljevalec Podgornik-Reševe na njenih poteh, je snežni plaz sicer preživel, a je po njeni smrti bolj kot ne životaril. Poginil je nekaj mesecev po plazu. Pravijo, da se nasprotja privlačijo. Je bilo tudi pri vama tako? Sta si bila zelo različna?

Značajsko sva si bila precej različna. Jaz imam rad samoto in mir, ona pa je bila vedno zelo zgovorna, uživala je v družbi ljudi.

Zelo težko sva šla na primer skupaj v hribe, kjer sem jaz najraje hodil v tišini, ona pa ravno obratno, sva pa ves dan v domači vrtnariji preživljala skupaj.

Ob smrti je bil z vašo pokojno ženo tudi vaš pes Dik. Menda je po njeni smrti tudi on počasi ugasnil.

Da, Dik je od nekdaj pokal od energije. Z obema je hodil na treninge. Sposoben je bil najprej opraviti trening z mano, nato pa je spremljal še Ruth, če je bilo potrebno.

Ko je umrla, se je v pol leta postaral za deset let. Bil je brez energije, povsem apatičen, da, dobesedno ugasnil je.

V obdobju žalovanja naj bi bilo dobro, da se žalujoči prepusti čustvom, saj ta prej ali slej udarijo na plano. Kako dolgo ste se vi prepuščali čustvom žalovanja?

Približno pol leta, potem pa sem ugotovil, da je stalno hudo, da se stanje ne izboljšuje in da se mora to končati. Veliko sem razmišljal o sebi, o prihodnosti, o poslu. Vrtnarija je počasi ugašala. Brez Ruth ni bilo več enako. Imeli smo posojila … Denarja pa ni bilo.

Kmalu sem se odločil, da si bom našel ženo, tako, ki mi bo res všeč, pa če jo iščem pet let. In sem jo našel. Vesel sem. Pa še kuža imava, če že otrok ne bova več imela (smeh, op. a.).

Prodal sem vrtnarijo, poplačal dolgove … Z nobeno stvarjo se več ne obremenjujem. Res sem postal drug človek. Mislim, da sem v tistih šestih mesecih doživel toliko hudega, da mi je zdaj res lepo.

Ta konec tedna na Bledu poteka 5. Ruthin tek.

Ta konec tedna bo na Bledu 5. Ruthin tek v spomin na Ruth. Tudi tokrat ima dogodek dobrodelno noto. Se ga nameravate udeležiti?

Seveda, obvezno. Običajno odtečem prvi krog, potem pa se oglasim še enkrat v nočnih urah. Zgodnjega vstajanja sem vajen. Vstajam namreč med 4. in 4.30. Najprej primem za knjigo.

Spomin na Ruth še vedno živi. Verjetno noben Slovenec nima toliko športnih prireditev, posvečnih njemu, kot jih ima ravno Ruth. Poleg Ruthinega teka na Bledu so ji organizatorji posvetili še tek in pohod v Mozirju, ta je prav na obletnico njene smrti, in tek na Brezjah, ki je na sporedu junija. Čemu pripisujete takšno naklonjenost Slovencev do vaše pokojne žene? (Kliknite za ogled videa)

Ruthin tek na Bledu je povsem po naključju povezan z njo. Ko je Never give up organiziral prvi tek, to je bilo leta 2012, trajal pa je dva dni, v sozvočju z imenom društva, torej nikoli ne odnehaj, so jo povabili. Mislim, da je takrat z njimi tekla kar 12 ur. Po njeni smrti se je pojavila ideja, da prireditev postane tradicionalna in da jo poimenujejo Ruthin tek.

Oba z Ruth sta bila športno zelo aktivna. Najprej na tekaških smučeh, nato vsak na svojih ekstremnih preizkušnjah. Sta se jih kdaj lotevala skupaj?

Ne, samo v vlogi spremljevalca. Spremljal sem jo na Jungle maratonu, kjer sem ji pomagal pri logistiki in ji omogočil masažo, oskrbel žulje in podobno. Enako tudi na Špartatlonu.

Ker ni marala mraza, je na moja tekmovanja ni vleklo. Ko sem se nekoč pripravljal na ultramaraton na Aljaski, sem jo vzel s seboj na Pokljuko, kjer sva spala zunaj, pa je rekla, da ne gre nikoli več (smeh, op. a.). Raje me je spremljala na daljavo.

Intervju z Ruth Podgornik Reš:

Na Jungle maratonu v Braziliji:

Napovednik dokumentarnega filma Krog, kjer je TV ekipa Miho Podgornika spremljala na Špartatlonu:

Rajkov sin Miha je Špartatlon, 246,8 kilometra dolgo tekaško popotovanje od Aten do Šparte, pretekel leta 2015. Nacionalna televizija ga je strnila v dokumentarni film z naslovom Krog. Tudi s sinom Miho ste bili na Špartatlonu. Njegovo popotovanje po grškem arhipelagu je pospremila tudi nacionalna televizija. Ste še vedno povezani s tem legendarnim tekmovanjem?

Da, trenutno za nastop na Špartatlonu pripravljam dva Slovenca, Stanka Mačka in Špelo Šavs. Tudi za Ruth sem pripravljal treninge, Miha pa je iz tega kova in si ga je spisal sam.

Vaš sin je danes pomočnik glavnega trenerja v slovenski biatlonski reprezentanci, vi ste mednarodni biatlonski sodnik, dolga leta pa ste trenirali tek na smučeh. Zakaj ste prenehali?

Oba z Ruth sva bila člana mladinske smučarskotekaške reprezentance. Smučarski tek sem dal na stran po služenju vojaškega roka, Ruth pa v obdobju študija, prav zaradi študija. Šport jo je spet zagrabil šele po 40. letu, takrat se je povsem vrgla v tek. Pred tem ji časovno ne bi zneslo. Preveč dela je imela z vrtnarijo in vzgojo otrok.

Poleg vrtnarije in treh otrok ste imeli veliko dela tudi z vzrejo nojev. Ko smo se pred leti še po tej cesti vozili na Bled, smo jih vedno opazovali. Kako to, da ste tudi to končali?

Novi zakoni so nam nalagali vedno nove obveznosti, a bi v to morali vložiti toliko sredstev, da za nas ni bilo izvedljivo. Pojavila se je tudi ptičja gripa in veterinarji so bili prepričani, da jih ne bo zaobšla. Leta 2005 smo vzrejo nojev opustili. V matični jati smo jih imeli 50, ti so bili namenjeni za razplod, pa še cel kup mladičev.

V osnovni šoli so nas učili, da noji ob nevarnosti glavo skrijejo v pesek. To menda ni res?

Ni. Res je le toliko, da samica ob parjenju glavo res potisne k tlom, kar nekako jo položi na tla, nikakor pa je nikamor ne zakopava.

Rajkov sin Miha Podgornik z družinsko papigo Lolo Foto: Ana Kovač

Žival, ki pa je že več kot 20 let pri vaši hiši, je papiga Lola. Se še vedno oglaša z barvo glasu in besedami, ki jih je uporabljala vaša pokojna žena?

Papigo imamo še vedno. Stara je 24 let, življenjska doba te vrste pa jo 60 let. Lola je trenutno v sinovem stanovanju, aprila pa jo bomo dali ven v rastlinjak. Da, še vedno se oglaša kot Ruth. Pozdravlja tako, kot je Ruth pozdravljala stranke v rastlinjaku. Torej z dober dan ali 'lej jo, lej jo, papigo', potem pa se še zasmeji tako, kot se je smejala Ruth.

Papiga nam je na začetku dovolila, da smo jo nosili na rami ali na roki, z vstopom v puberteto pa si je izbrala mene in ni več upoštevala nikogar drugega. Pred leti sva bila nerazdružljiva. Skupaj sva hodila v Lesce na kavo in po trgovinah, potem pa se je bolj navadila na Miha. Če sva skupaj v prostoru, jasno pokaže, da me ne mara.

Posnetek iz leta 2015, ko smo obiskali Rajkovega sina Miho Podgornika:

Menda je bila po enem od vaših potovanj na Aljasko tako razočarana, da vas po prihodu domov dolgo časa ni niti pogledala.

Res je, kar stran se je obračala. Začela je izgubljati perje in željo po govoru. No, sčasoma se je tudi to vrnilo.

Še ena zanimivost vaše družine je ukvarjanje z bonsaji. Kako se je začela ta zgodba?

Z vzgojo bonsajev se ukvarjam že skoraj 30 let. Prvič sem jih videl na Nizozemskem in prevzelo me je. V obdobju, ko smo imeli vrtnarijo, sem se z bonsaji ukvarjal za užitek, zdaj pa so moj vir dohodka. Imamo trgovino z vsemi pripomočki za vzgojo bonsajev, vodim pa tudi tečaje in delavnice. Zanje vlada precejšnje zanimanje, a na koncu po mojem mnenju le deset odstotkov ljudi, ki se udeležijo tečaja, v tem tudi vztraja. Z bonsaji je kar precej dela.

Video: Kaj je bonsaj in kakšno delo zahteva?

Oblikovanje bonsajev je verjetno velika umetnost. Ustvarjate po navdihu ali za vsako drevo izdelate poseben načrt?

Vsak dan pregledam vsa drevesa in jih sproti urejam. Poleti jih je treba vsakodnevno zalivati, vseskozi pa se je treba ukvarjati z oblikovanjem.

Vam dajejo poseben mir?

Seveda, zame je oblikovanje bonsajev čista meditacija. Delo je izjemno počasno, stalno pa se je treba zavedati, da gre za živo stvar. Nekateri sicer pravijo, da z žičenjem mučimo drevo, vendar se sam s tem ne strinjam. V naravi se namreč dogaja enako. Tudi tam se veje dreves upogibajo pod težo, na primer snega. Trudim se, da drevesa ne poškodujem.

Foto: Žiga Zupan/Sportida

Se je tudi Ruth ukvarjala z bonsaji?

Ne, umetniške žilice za to ni imela, jo je pa brez dvoma imela za rože.

Pa vi?

O rožah vem veliko, nimam pa žilice zanje. Ko smo imeli vrtnarijo, sem bil bolj kot ne deklica za vse. Za zalivanje, presajanje, prodajo, nabavo, nikoli pa se nisem poglabljal v rože, čeprav sem jih imel rad. Bonsaji so mi pomenili oddih, z njimi pa sem se začel resneje ukvarjati predvsem zato, ker pozimi z vrtnarijo ni bilo dohodkov, z bonsaji pa so bili.

Vas obiskujejo tudi mojstri vzgoje bonsajev iz tujine?

Tudi. Hodim tudi na razstave bonsajev po Evropi. Pred leti sem v Zürichu dobil prvo nagrado za svoje drevo in takrat je za mojo dejavnost izvedelo kar precej ljudi.

Ivica Kostelić je lani na odpravo po Islandiji povabil Miho Podgornika, ki je poskrbel tudi za fotografsko in snemalno ovekovečenje projekta. Aprila se odpravljata na Grenlandijo.

Tudi za vašega sina Miho je pred slabim letom dni po zaslugi hrvaške smučarske legende Ivice Kostelića izvedelo zelo veliko ljudi. S Kostelićem sta lani prečkala Islandijo, letos nameravata podobno zgodbo ponoviti na Grenlandiji. Kako gledate na to njuno odpravo?

Ivica je res krasen človek. Večkrat nas je že obiskal in z nami vedno govori v slovenskem jeziku. Kako smo se spoznali? Ko je iskal spremljevalca za prečenje Islandije, se je najprej spomnil name oziroma so ga zaradi mojih obiskov Aljaske drugi spomnili name, vendar sem moral ponudbo zavrniti. Svoje sem že odtekel.

Najprej sem mu predlagal, naj se obrne na Staneta Klemenca, ki je bil ravno v tistem času v tujini, nato pa še na Miho, ki je ponudbo sprejel. Z Ivico sta se krasno ujela, tudi Miha ima očitno take avanture v genih. Prej ali slej se bo lotil tudi Aljaske, o tem sem prepričan.

Najtežje zimske preizkušnje,1.800 kilometrov dolgega tekmovanja Iditarod Trail Invitational na Aljaski, se je Podgornik udeležil sedemkrat, a nikoli ni prišel do cilja. Foto: Osebni arhiv

Kako mu lahko vaše izkušnje z odprave koristijo?

Vsaka izkušnja mu lahko pomaga. O tem sva se veliko pogovarjala.

Verjetno tudi o tem, kako pravzaprav pripraviti prtljago za mesec dni ali celo več?

Seveda, z logistiko je ogromno dela. Cel kup malenkosti je. Na vse moraš misliti že pred odpravo, potem je prepozno. Tam ni možnosti "halo, pica" ali "halo, taksi". (smeh, op. a.).

So pa danes drugi časi, tako pri opremi, kakovosti oblačil, komunikacijskih sredstev …

Velika razlika je, to je res. Ko sem se leta 2003 prvič odpravil na Aljasko, je bila ta odprava nekaj povsem drugega kot potem leta 2012, ko sem bil zadnjič tam. Ni bilo puhovk, kakovostnih spalnih vreč. Prva leta me je tako zeblo, da težko opišem.

Kako naporna je odprava po brezmejni pokrajini, kjer cele dneve ne srečaš žive duše, za psiho? Nihanja razpoloženja so verjetno vsakodnevna.

Nikoli ne veš, kaj te čaka. Pripravljen moraš biti na vse, nič te ne sme presenetiti.

Tudi sprostiti se verjetno ne smeš preveč?

Najlažje bi občutke opisal kot trans. Takrat se počutiš, kot bi padel v trans. Dnevi tako hitro minevajo, da sploh ne moreš verjeti.

Enkrat so ga ustavile vremenske razmere, na drugih odpravah pa poškodbe. Kaj vas je gnalo, kje ste sploh izvedeli za to tekmovanje?

Tovarna Sava je pred leti razpisala izbirno tekmovanje za nastop na tekmovanju v Yukonu v Kanadi.

Prijavilo se nas je 500, mislim, da so na nas izbrali deset. Peljali so nas v Avstrijo na ledenik, tam smo plezali, smučali, tekmi smo v breg, vozili reli in offroad. Za tekmovanje so takrat izbrali Mirana Stranovnika, jaz pa sem začel iskati podobno avanturo in našel Aljasko. Takrat sem si rekel: to mi je pisano na kožo.

Gre za tekmovanje, ki je speljano znotraj narodnega parka, in sicer po trasi slovite dirke s pasjimi vpregami. Večinoma vodi čez območje rek, jezer in močvirij, zato je prehodna samo pozimi. Večji del pot je speljan skozi divjino, na nekaterih predelih pa se dotakne tudi naselbin.

Maraton je speljan na razdalji 1.800 kilometrov, a mi do cilja nikoli ni uspelo priti. V letu, ko mi je šlo najbolje, so se temperature spustile 50 stopinj pod ledišče, zapadlo je ogromno novega snega, zato smo se takrat soglasno odločili, da tekmovanje predčasno končamo. Na preostalih odpravah so me ustavile poškodbe. Od strganih tetiv, poškodb golenice, zamrznilo mi je celo oko, zadnjič, leta 2012, sem imel trombozo.

Aljaska ga več ne mika. Sedem poskusov je bilo dovolj, pravi. Foto: Žiga Zupan/Sportida

Vas je to bremenilo?

Na začetku me je, seveda. Ker je bil to moj cilj, želel pa sem si biti tudi hiter.

Sčasoma sem ugotovil, da mi več kot cilj pomenijo samo doživetje in občutki, ki jih doživiš v tisti divjini, ko si sam, ko ni mamice in atija, ki bi ti pomagala na vsakem koraku.

Znajti se moraš v vsakem položaju in seveda preživeti. To mi je dalo več, kot bi mi dala prihod v cilj in uvrstitev. Z Aljaske sem se vedno vrnil kot drug človek.

Mislim, da je vse to bolj bremenilo Ruth. Vedno se je obremenjevala, češ, zakaj nisem vztrajal ... Zase vem, da sem se vedno odločil pravilno, in ničesar ne obžalujem. To je podobno kot v alpinizmu. Če vidiš, da ne moreš na vrh, se obrneš. Z glavo skozi zid zato, da tam umreš, nima smisla.

Družina mi je vedno pomenila več kot prihod v cilj.

Bi vas Aljaska še vedno lahko zamikala?

Ne. Za Aljasko sem treniral 12 let, včasih tudi cele dneve, in že ob misli, da bi se tega znova lotil, me vse mine. Zdaj sem prestar, to je za mlade. Še vedno pa se z užitkom odpravim v hribe.

Značilnost vaše družine je tudi pisanje bloga. Piše ga vaš sin Miha, pisala ga je tudi Ruth (blog z naslovom Kdor zaseje vrt, zaseje ljubezen), pišete ga vi.

Res je, napišem marsikaj. Ruthin blog je bil izredno priljubljen. Bil je celo tretji najbolj znan blog v Sloveniji. To se je pošteno poznalo pri obisku vrtnarije. Ljudje te spoznajo, vidijo, s čim se ukvarjaš, kaj delaš …

Pišete tudi pesmi.

Tudi pesmi. Vse skupaj se je začelo zaradi bonsajev. Nekdo mi je omenil, da mu, odkar piše blog, posel cveti. Začel sem res zaradi bonsajev, potem pa sem ga razširil. Pišem o tistem, kar mi leži na duši.