Kako je Miha Podgornik premagal Špartatlon in izpolnil obljubo mami

26-letni Miha Podgornik je glavni protagonist dokumentarnega filma Krog, ki opisuje njegovo 246,8 kilometra dolgo tekaško popotovanje od Aten do Šparte, po sledeh, ki jih je leta 2011 prepotovala tudi njegova mama Ruth Podgornik Reš, znana vrtnarka in ultrašica, ki je decembra leta 2012 podlegla poškodbam zaradi plazu v Julijskih Alpah. Še vedno je edina Slovenka, ki je pretekla Špartatlon, s časom 32 ur in 17 minut je takrat končala na izvrstnem drugem mestu. Njen ekstremni podvig so ovekovečili na filmski trak - film je na svetovnem festivalu športnih dokumentarnih filmov v Palermu osvojil zlatega viteza, priznanje za najboljši tuji dokumentarni film –, lani pa so posneli nadaljevanje, Krog. S sinom Mihom v glavni vlogi. Vegetarijancem in trenerjem slovenske biatlonske reprezentance B.

Dokumentarni film Krog so na nacionalni televiziji predvajali v sredo zvečer, z Mihom Podgornikom smo se pogovarjali naslednje jutro.

Predvidevam, da ste si sinoči tudi vi ogledali dokumentarni film, ki opisuje vaš Špartatlon? Seveda.

Ste si pozitivne komentarje, s katerimi so vas zasuli na Facebooku, že prebrali? Novinar Dela Boštjan Videmšek je denimo zapisal, da je imel v življenju le dva vzornika, Dražena in Roka Petroviča, vi pa, da ste tretji. To je ogromen poklon. Kako vi gledate na to? Da, res je, zelo lepo in take komplimente si štejem v izredno veliko čast. No, malce mi je tudi nerodno ob tem, tako težko pa vendarle ni bilo.

Se je težko gledati na televiziji? Da, precej čudno je in bili so trenutki, ko se najraje ne bi gledal. Najprej sem bil prepričan, da si dokumentarca na televiziji sploh ne bom ogledal, saj sem ga videl že v kinu, potem pa me je premagala radovednost. Vse skupaj je res nekaj posebnega, včasih na plano privre tudi kak slab občutek, ker vem, da mami nikoli več ne bo zraven. Kljub vsemu pa mislim, da film izraža pozitivna sporočila in to je tisto, kar je najbolj pomembno. Da bo morda kdo od tistih, ki si ga je ogledal, kdaj pa kdaj iz sebe iztisnil še kaj več. Če bo seveda imel željo.

Na koncu filma neposredno v kamero izrečete zelo pomembno sporočilo: da če kdo misli, da je katera od preizkušenj zanj pretežka, potem se moti. Vse se da, če se hoče, pravite. V bistvu sila preprosto, a učinkovito. Predvidevam, da ste bili vzgojeni v izredno pozitivnem duhu. No, moja mami je bila v resnici še desetkrat bolj pozitivna, kot sem jaz. Predvidevam, da ima pri tem tudi genetika prste vmes. Je pa res, da smo bili doma vzgojeni z mislijo, da je treba v življenju vedno gledati na svetlo plat.

Sicer pa je bila moja mami tako ali tako najbolj pozitivna oseba na svetu in mislim, da je ravno zgled, ki ti ga dajo starši, pravi način za vzgojo otrok. Ne pa da za vsako malenkost izgubljaš živce ...

Koliko je to, kar v ultra športnem smislu počnete vi, povezano z vašo mamo, s spominom nanjo? Za mojo odločitev za udeležbo na Špartatlonu je prav gotovo zaslužna ona. Brez nje se za kaj takega ne bi nikoli odločil. Želel sem videti, kaj vse je prestala. Mami se je športa znova zelo aktivno lotila po tem, ko smo se otroci odselili od doma. Z bratom sva odšla na fakulteto, sestra pa je v Ljubljani obiskovala srednjo šolo. Sicer pa smo bili vse življenje zelo aktivni. Na dopust nismo nikoli hodili zato, da bi poležavali, ampak je bil ta vedno zelo športno obarvan.

Je Ruth kdaj razlagala, kaj je bilo na Špartatlonu najtežje in kakšno je bilo zadoščenje ob koncu? Je priznala, da to vendarle ni nek mačji kašelj? Seveda, priznala je tudi to, da je Špartatlon nekaj najtežjega, kar je kadarkoli pretekla. Ne gre samo za razdaljo, tudi asfalt in vročina naredita svoje. In seveda časovna omejitev. Stalno moraš spremljati, da si dovolj hiter, da te organizatorji ne izločijo. Skratka, kar naprej imaš občutek, da te nekaj lovi. Mama nam je natanko opisala potek celotne proge. Spomnim se, da sem že po tem opisu izgubil željo, da bi pretekel Špartatlon, a sem pozneje željo vendarle dobil.

Kmalu? Želja je v meni tlela vse od mamine nesreče naprej, vendar sem se bolj nagibal k ideji, da bi ga izpeljal kdaj pozneje. No, potem pa me je kontaktirala televizijska ekipa (dokumentarni film o Špartatlonu so posneli že z Ruth Podgornik Reš) in predlagala, da bi se ga lotil že v letu 2014. In izziv sem sprejel. Zakaj pa ne?

Ob sebi ste imeli zelo uigrano spremljevalno ekipo. Ženo in očeta. Kako sta se obnesla? Odlično. Boljše ekipe ne bi mogel imeti.

Zanimivo je, da ste bili tudi v najtežjih trenutkih precej obzirni do njiju. Ne vem, kaj naj rečem. Si, kakršen si. Poskusiš najti nekaj pozitivnega, kar je seveda težko, tudi jaz sem tarnal, kar se dobro vidi na filmu. Sicer pa, če tu ne boš stokal, potem ne vem, kdaj boš.

Na trasi nikakor ni šlo brez težav. Kdaj so bili za vas najtežji trenutki? V filmu omenjate, da je kriza trajala kar devet ur. Mah, kriza je bila v bistvu celotno tekmo. Najhuje je bilo na 110. kilometru, ko sem se mučil sam s sabo in svojim želodcem. Šele ko sta mi žena in oče pripravila posebno mešanico jogurta in kave, me je to odrešilo želodčnih težav.

Tudi zadnji desetkilometrski klanec vam je pobral precej moči, nagajali so vam celo prividi. Da, ta hrib me je res presenetil. Če bi se nanj psihično pripravil, potem bi bilo lažje, tako pa me je res povsem presenetil in izčrpal, saj sem se ga prehitro lotil. Tudi zato sem bil na koncu malo bolj "bogi", kot bi bil sicer.

V dokumentarnem filmu je kar nekaj prizorov, v katerih se pojavlja vaša mami, v njem je tudi prizor, ko vas eden od tekačev sprašuje o njej in mu morate povedati, da Ruth ni več, gospod pa vam izrazi sožalje. Vas take stvari še prizadenejo, ganejo? Ali pa ste mamino smrt že predelali? Mamino smrt sem že sprejel, morda me vsake toliko spet kaj spreleti in sesuje in ne dojamem še povsem vsega, kar se je zgodilo. Sicer pa ja, stvari sprejmeš take, kot so. Vesel sem, da je bila mami z nami takrat, ko smo jo najbolj potrebovali.

Lepo je tudi, koliko ljudi se je še vedno spominja. Govorim o Ruthinem teku v njen spomin. Res je, Ruthinega teka sem se letos udeležil tudi sam, in sicer je bilo to prvič, saj sem bil prejšnja leta v tem obdobju v tujini. Lepa gesta organizatorjev, da so ohranili njeno ime in dogodku nadeli humanitarno noto.

Česa ste se naučili od Ruth? To, da ni časa za poležavanje in buljenje v zrak, ampak je treba poskusiti iz sebe vedno iztisniti največ. Mami mi sicer o tem ni govorila, nam otrokom ni delila nekih naukov, to smo lahko razbrali iz njenega zgleda.

Kako se odzivate na negativne komentarje ljudi, ki se sprašujejo, zakaj za vraga morate to početi? Na take komentarje običajno niti ne odgovarjam, to storim edino v primeru, ko kdo napiše res nekaj neumnega, takrat se odzovem. Te stvari me ne prizadenejo, ker vem, da najbolj pametujejo tisti, ki nimajo pojma, ki še nikoli v življenju niso pretekli 20 kilometrov v enem kosu. Vsak naj dela tisto, kar rad počne in v tem uživa in najprej pomete pred svojim pragom in razčisti pri sebi. Mislim, da je za anonimnostjo najlažje pametovati.

Je bil Špartatlon za prvič, zadnjič in nikoli več? Nič ne bom rekel, prvi zagotovo, če pa je bil zadnji, težko rečem.