SiolNET. Sportal Sportal +
2

termometer

  • Messenger
  • Messenger

"Na žalost sem perfekcionist. Mislim, da je to tisto, kar me je ohranilo pri življenju."

2

termometer

"Izvajam le podvige, za katere vem, da me ne bodo stali življenja. Imam prekrasno ženo in lepo življenje in ne vem, zakaj bi tvegal, da bi vse to izgubil."

Šestintridesetletni Venezuelec Ernesto Gainza je ekstremni športnik. Poklicni padalec in kaskader. Perfekcionist, ki stavi na varnost svojega početja. Po izobrazbi je pravnik, a je kmalu ugotovil, da mu v Venezueli ta izobrazba ne koristi kaj dosti. Preselil se je v London, izpilil angleški jezik in se nekaj časa preživljal kot natakar in čistilec. Tam je spoznal tudi ljubezen svojega življenja, Slovenko Darjo Karas, in jo pred letom dni na Bledu popeljal pred oltar. Pred dnevi je v osrčju gorenjskega turističnega dragulja izvedel enega od svojih podvigov, ki bo, ko bo zapakiran v privlačen, visokoproračunski video (objavili ga bomo v prihodnjih dneh), lahko odlična promocija Slovenije. In to brezplačna. Gainza je trikratni Guinessov rekorder, tudi v pristanku z najmanjšim in najhitrejšim padalom na svetu, in inštruktor padalstva. Z ženo živita v Dubaju, te dni pa sta na obisku v Sloveniji.

Kako to, da se Venezuelec odloči, da nad Blejskim gradom izvede ekstremni padalski podvig, da to posname in iz tega naredi brezplačen oglas za slovensko turistično znamenitost? Dolga zgodba. Moja žena je Slovenka in poročila sva se ravno na Blejskem gradu, zato ima Bled zame že od nekdaj posebno vrednost. Te dni praznujeva prvo obletnico poroke.

Ko sem si pred časom ogledoval fotografije z najine poroke, sem se domislil ideje, da bi na Bledu izvedel enega od svojih projektov. Darja me je opozorila, da bomo imeli težave z dovoljenji, a sem vseeno vztrajal, da projekt izpeljemo. Žena je s tem seznanila župana občine Bled, direktorja Blejskega gradu in ministrstvo za kulturo. Vsi so bili nad idejo izjemno navdušeni.

Podvig je bil zamišljen kot darilo moji ženi in darilo Sloveniji. Darilo zato, ker takih projektov običajno ne izvajam zastonj, nasprotno, zanje sem kar dobro plačan. V tokratnem primeru sem naredil izjemo in vse to izpeljal na lastne stroške.

Kako ste si vso stvar pravzaprav zamislili? Z letališča v Lescah sem poletel s helikopterjem, ki me je odvrgel točno nad Blejskim gradom, na višini dva tisoč metrov. Opremljen sem bil z dvema padaloma, pri čemer se je prvo, manjše, odprlo takoj po skoku iz helikopterja. Pri tem mi je pomagal moj prijatelj, slovenski padalski instruktor, Marko Ferlan. S tem padalom sem se spustil do višine 600 metrov, naredil dva 360-stopinjska obrata, da sem pridobil hitrost in nato dokaj nizko preletel grad. Ko sem preletel pečino nad jezerom, sem to padalo sprostil, se prepustil nekaj sekundam prostega pada, in nato približno 50 metrov nad jezerom odprl drugo padalo in varno pristal na Grajskem kopališču.

Namesto da bi pristal na pripravljenem splavu, sem se držal šestletne tradicije, po kateri se vsako leto okopam v jezeru in pristal v jezeru (smeh – op. a.). Za razliko od drugih kopanj, sem se tokrat prvič okopal v popolni padalski opremi.

Seveda je šlo pri izvedbi projekta za obojestransko korist. Lahko sem užival v neverjetnem pogledu na Blejski grad, kjer sem se poročil, in jezero, v katerem tako rad plavam, in se s tem zahvalil svoji ženi. Po drugi strani pa mislim, da bo to odlična promocija, ki jo bo Slovenija dobila zastonj. Običajno za vsak posnetek dobim plačilo, tokrat se bom temu odpovedal. To se mi zdi skromen prispevek državi, ki jo imam tako rad.

Kako dobro sicer poznate Slovenijo? Slovenija se mi zdi čarobna dežela, ki pa je turisti še niso množično odkrili in okupirali. Kadar omenim Slovenijo, še vedno dobivam odgovore, češ, slovaški jezik je pa res zapleten. Vaša država ima ogromen gospodarski in turistični potencial. Pa samo dva milijona vas je!

Predstavljajte si, kako lahko mora biti skrbeti za samo dva milijona ljudi! Prihajam iz Venezuele, kjer živi 30 milijonov ljudi. Obožujem Slovenijo in mislim, da se bova čez nekaj let iz Dubaja, kjer trenutno živiva, vrnila v Slovenijo.

Ste kdaj že živeli tukaj? Ne, bil sem samo na obisku. Odkar sem se preselil iz Venezuele, sem štiri leta in pol živel v Londonu, leto dni v Franciji, pet let v Španiji in zdaj štiri leta v Dubaju.

In kje se spoznata Venezuelec in Slovenka? Darja: Spoznala sva se leta 2004 v jezikovni šoli v Londonu in ohranila stike. Leta 2008 sem se odločila, da se zaradi službe preselim v Španijo, in ker je Ernesto imel podobne načrte, sva se preselila skupaj.

Zdaj živita v Dubaju. Kako je živeti tam, kjer lahko pri 40 stopinjah Celzija smučaš na dvoranskem smučišču? Dubaj je zanimivo mesto. Ponuja ogromno priložnosti za študij, vse je skoncentrirano na zelo majhni površini. Če si želiš lenariti, lahko vse naročiš prek spleta, če želiš biti aktiven, imaš prav tako ogromno možnosti. Vsi so precej zaposleni, kot to velja za vsa velika mesta, navdušujejo se nad tehnologijo in novimi tehnološkimi dosežki.

Žal v mestu skoraj ni zelenja. To je edino, kar res pogrešam. Rad imam zelenje, jezera, dež. Trudijo se, da bi bil Dubaj ekološko prijaznejši, a jim ne uspeva povsem. Pri temperaturah nad 45 stopinj Celzija bo zelenje težko uspevalo.

Tule pa je še video z "blejskim" skokom:

Bled Extreme Challenge 2015

One of the best views in the world, and believe me I have seen quite a few so far! Thanks #Slovenia for your warm welcoming, vidimo se naslednje leto :)Skydive Dubai Cookie Composites Larsen & Brusgaard Icarus Canopies by NZ Aerosports CYPRES Icarus Canopies Mirage Containers Phil Arntz Visuals Ljubo Maroša Photography Eva Šuštar Photography Bled Castle #extremesports #Lakebled #Bledcastle #Skydiving #BasejumpingSpecial Thanks:Mr. Borut Pahor - President of SloveniaMr. Janez Fajfar - Mayor of Municipality BledMr. Matjaž Berčon - Director of Bled Municipal AdministrationMr. Matjaž Završnik - Bled Culture InstituteMr. Gorazd Škerbec - Bled Castle CaretakerMrs. Mateja Košelj - Municipality of RadovljicaMr. Zoran Jankovič - Mayor of LjubljanaMrs. Lea Ferjan - Bled Culture InstituteMr. Miloš Ekar - Institute for the Protection of Cultural Heritage of SloveniaMr. Janez Resman - Director of Infrastructure BledPeter Falez - Camera OperatorJason Bowdach - ColoristMr. Dare Svetina

Posted by Ernesto Gainza on 31. julij 2015

Ste snemalno ekipo pripeljali s seboj? S seboj smo pripeljali ekipo, produkcijsko hišo iz Hollywooda, sodelovali smo tudi s slovensko ekipo. Vse skupaj bomo strnili v 90-sekundni video, ki bo objavljen na spletu. Če bo kdo želel, ga lahko objavi tudi na televiziji, za promocijo ga bo lahko uporabljalo ministrstvo za kulturo ali turizem.

Darja: Taki posnetki na spletu hitro dosežejo po tri milijone ogledov ali celo več, kar je odlična reklama za Slovenijo. No, tudi meni je bilo vse skupaj zelo všeč. Ne zgodi se vsakemu, da za obletnico poroke dobi tako neobičajno darilo (smeh, op. a.)

Stroški, povezani s podvigom, so bili verjetno precejšnji. Res je, vendar sam na to gledam kot na naložbo. V najin zakon (smeh, op. a.) in v promocijo Slovenije, ki je hkrati tudi promocija zame. Gre za obojestransko korist. Tako deluje svet in to je treba sprejeti.

So stroški skrivnost? Žal da, vse skupaj res ni bilo poceni. Ne bi bilo tako drago, če bi projekt lahko izvedli že v soboto, tako pa so se stroški podvojili. Od namestitve do snemalcev, najema kamer in podobno.

Zakaj ste skok morali prestaviti? Darja: Ker je vodja Grajskega kopališča na Bledu žal zadnji trenutek presodil, da Ernestov pristanek ni varen in da se lahko komu od 1.400 kopalcev, ki so bili ob predvidenem skoku na kopališču, kaj zgodi.

Skok smo zato morali prestaviti na naslednji dan oziroma zgodnje jutro, ko kopališče še ni bilo odprto za kopalce.

Je pa škoda, dan prej se je namreč na Bledu povsem nepričakovano oglasil tudi predsednik Borut Pahor, kar je za nas velika čast, poleg tega so bistveno narasli tudi stroški, povezani s skokom. Žal mi je bilo tudi zaradi vseh ljudi, ki so čakali na skok.

Kako ste zašli v tako branžo dela? Že kot otrok sem vedno rad počel nekaj, česar ni počel še nihče. Ljudje pogosto zmotno mislijo, da rad tvegam svoje življenje.

Pa ni tako? Ne. Vedno ocenim vse dejavnike tveganja in če je tveganje višje od 30 odstotkov, se podviga ne lotim.

Kakšno je bilo tveganje na Bledu? Dvajsetodstotno.

Kaj je pomenilo tako visoko stopnjo tveganja? To je skrivnost (smeh, op. a.). Do teh odstotkov sem se dokopal skozi leta izkušenj in raziskovanj.

Nikoli na primer ne namestim kamere na začelje čelade, kadar izvajam skoke BASE in skačem le z enim padalom. Če imam dve padali, potem to lahko storim.

Ljudje včasih postanejo preveč brezskrbni in si namestijo tri kamere samo zato, da bi posneli čim lepše kadre, kar je sicer lepo, je pa nevarno. Včasih skačem brez kamere, saj vem, da bi kamera lahko stala življenje.

Darja: Tudi vremenske razmere, veter so lahko pomemben dejavnik tveganja.

Zakaj počnete to, kar počnete? Izvajate na videz smrtno nevarne podvige.

Ker me to veseli, ker rad počnem stvari, ki jih ni počel še nihče drug. Če lahko s tem zabavam druge, je še toliko bolje. Zavedam se, da se bodo vedno našli ljudje, ki bodo nad mojim početjem navdušeni ali zgroženi, češ, da je to, kar počnem, nespametno. To moram vzeti v zakup. Kritike sprejemam, a le, če so konstruktivne.

So starši podpirali to, kar počnete? Moja mama me od nekdaj zelo podpira, čeprav si v živo ni ogledala še nobenega mojega skoka, medtem ko je oče žal umrl še pred mojim rojstvom.

Kdaj ste izvedli svoj prvi podvig? Leta 2003, pri 24 letih.

Kaj ste ušpičili? S padalom sem pristal na strehi vozečega avta. Bilo je fantastično.

Nekateri od nas tega ne bomo nikoli razumeli, kaj šele da bi kaj takega storili. Ne, samo poskusiti morate.

Ne predstavljam si, da z letala skočiš v prazno. Zagotavljam vam, da vam ne bo hudega. Pri padalstvu ne boste imeli občutka, kot da se vozite s toboganom. Ne čutiš, da bi padal, ampak čutiš, kot da lebdiš, in to je velika razlika.

Kaj ste počeli pred tem? V Venezueli sem končal študij prava.

To ne gre ravno skupaj z ekstremnimi skoki s padalom. Res ne, vendar prihajam iz družine s takšnim ozadjem. Moja mama je bila več kot 40 let sodnica in tudi sam sem se za študij prava odločil zato, da bi pomagal drugim.

Zakaj v pravu niste vztrajali? V Venezueli je ogromno korupcije in težko je kaj doseči po zakoniti poti. Na sodišču namreč zmagujejo tisti, ki imajo več pod palcem in imajo več zvez in poznanstev, ne pa tisti, ki so nedolžni. Torej, tudi če bi želel pomagati, ne bi mogel, razen če bi moja stranka imela dovolj denarja za plačevanje podkupnin in podobno.

Ko sem imel starega načina življenja dovolj, sem se preselil v London, z namenom, da se tam naučim jezika in uberem svojo pot.

V Londonu sem počel marsikaj. Delal sem kot natakar, čistil sem stranišča in še kaj. Vesel sem, da imam to izkušnjo, kajti to ti spremeni pogled na svet.

Veliko ljudi skače s padalom, izstopajo pa le redki. Zakaj je uspelo ravno vam? Začel sem postopoma. Z enim podvigom na leto, vmes pa sem se preživljal s padalstvom. Skakal sem v tandemih, delal kot trener in kot inštruktor padalstva, medtem ko danes podeljujem licence inštruktorjem in predavam na seminarjih o padalstvu. To je pravzaprav način, s katerim služim denar, s katerim lahko razvijam svoje podvige, poleg tega to res rad počnem. Izjemno pomembno se mi zdi, da padalstvo ostane varen šport.

Znate potolažiti morebitne padalce, ko jih popade strah pred skokom? Predstavljam si, da je to ena od lastnosti, ki odličnega inštruktorja ločijo od dobrega. Darja: Ernesto je za to pravi strokovnjak. Ernesto: Padalstvo je izjemno varen šport. Vsak, ki skoči, ima dve padali. Kadar skačete v tandemu, ima inštruktor na sebi posebno napravo, ki v primeru, če bi se mu kaj zgodilo, sproži padalo. Če ga na primer izda srce ali kaj podobnega.

Kako se lotevate podvigov? Verjetno imate precej sponzorjev. Imam nekaj sponzorjev, pri čemer je zame pomembno to, da so vsi posnetki, ki jih posnamemo na teh skokih, v moji lasti.

Je med sponzorji tudi Red Bull? Ne. Z Red Bullom imam ljubezensko-sovražni odnos. Z veseljem bi nosil njihov logotip na moji obleki, ne bi pa delal zanje. Ne bi jim prepustil svojih posnetkov, da bi jih potem izkoriščali v komercialne namene. Vse to je moje, zato tudi pošteno plačam ljudi, ki delajo zame.

Ta trenutek sem s svojimi sponzorji zadovoljen. Največji je Skydive Dubai, ki je ta hip najpomembnejši sponzor v svetu padalstva. Imam sponzorje za vso skakalno opremo in padala.

Skačete tudi z wing-suitom. Ni to smrtno nevarno? Da, počnem vse. Nisem želel biti le padalec ali kaskader, želel sem početi vse. Ljudje, ki me poznajo, vedo, da nisem norec, ki pač rad izvaja neverjetni stvari.

Vedno si pripravim podroben načrt, kamor vključim že prej omenjeni izračun stopnje tveganja. Izvajam le podvige, za katere vem, da me ne bodo stali življenja. Imam prekrasno ženo in lepo življenje in ne vem, zakaj bi tvegal, da bi vse to izgubil. Rad počnem to, kar počnem, rad pa bi tudi dočakal pozno starost.

Zadnja štiri leta vodim podjetje Skydive Dubai. Gre za ogromen posel, ki nam vsak mesec prinese več milijonov evrov. Vsak dan imamo več kot sto strank, ki skačejo z našimi padali in inštruktorji. Tem ljudem moram biti vedno na voljo za vsa vprašanja, strahove in pomisleke.

Javnost ste nase opozorili spet lani, ko ste postavili Guinessov rekord v poletu z najmanjšim in najhitrejšim padalom na svetu. Kako ste se lotili tega podviga? Šlo je za izredno zahteven projekt in eden od najbolj tveganih v moji karieri. Skočil sem s padalom, ki je bilo veliko kot posteljna rjuha, najvišja hitrost, ki sem jo dosegel pri skoku, pa je znašala 175 kilometrov na uro, kar je skoraj toliko kot pri prostem padu.

Temu projektu sem posvetil leto dni. Moral sem izgubiti nekaj kilogramov in pridobiti mišice. Moral sem obvladovati padalo. Če bi se to vrtelo prehitro, tega ne bi zmogel. Za vsak primer sem bil opremljen s tremi padali, kar pomeni eno več, kot je običajno.

Padalo je bilo izredno neobvladljivo, skoraj tako neukrotljivo kot divji konj. Če sem za malenkost obrnil glavo, se je odzvalo bolj agresivno, kot je to običajno. Lahko bi se zgodilo, da bi se mi vrvice padala zapletle okrog vratu, zaradi sil (do 7G) bi lahko izgubil zavest in podobno. Marsikaj bi šlo lahko narobe, pa na srečo ni šlo.

Podvig je že prej uspel mojemu prijatelju Brazilcu Luigiju Cani in od nekdaj sem ga poskušal izvesti tudi sam. Na lastni koži sem želel občutiti takšno hitrost padala. Idejo sem predstavil upravi Skydive Dubai in z veseljem so me podprli. Podvig sem izvedel v Dubaju, pripravljal sem se na Nizozemskem, padalo pa so mi izdelali v ZDA.

Kakšno je bilo v tem primeru tveganje? Sedemindvajsetodstotno. To je sicer za moje standarde precej visoko, za preostalo populacijo pa ne tako. Na koncu se je vse srečno izteklo, vse skupaj je bilo neverjetno.

Kako pomembna je pri vašem delu psihološka priprava? Izjemno. Razumljivo je, da ljudje pred takimi stvarmi čutijo strah. Če se lotevaš nečesa, česar se ni lotil še nihče, ali je možnost, da boš pri tem izgubil življenje, potem je logično, da se tega bojiš. Strah je dober, a le do določene ravni. Ne smeš dopustiti, da ti zablokira glavo.

Pred vsakim skokom opravim dihale vaje in si rečem: Ernesto, zdaj je čas, da začneš razmišljati.

Kako dolgo boste to še lahko počeli? Ko bo prišel čas za slovo, bom že vedel. Že zdaj po vsem telesu čutim bolečine, kar je logično, a mislim, da bi to lahko počel še kar nekaj časa.

Potem se lahko vrnete k pravu. Ernesto: Nikoli. Darja: Pisarna in Ernesto pod nobenim pogojem ne spadata skupaj. Ernesto: Sebe vidim bolj kot svobodnjaka, ki ga ne moreš zadržati v zaprtem prostoru. Tudi zato imam tako rad Slovenijo.

Kako zahteven šef ste? Zelo. Če ne gre tako, kot želim, postanem precej nestrpen. Sem perfekcionist ‒ na žalost – vendar mislim, da je prav to tisto, kar me je ohranilo pri življenju.

Darja: Ernestov naskok na Guinessov rekord smo posneli in pripravljamo dokumentarec, ki naj bi v kratkem ugledal luč sveta. Dokumentarec pripravlja produkcijska hiša v New Yorku in je skoraj že pri koncu. Naslov filma bo Down to Earth, napovednik je na spletnem portalu YouTube dostopen že zdaj.

Ernesto, koliko slovenskih besed že poznate? Ne veliko, se pa trudim. Na primer, znam pozdraviti z "ajde". Nekoč sem v Prekmurju tako pozdravil prodajalko v trgovini, a me je samo debelo pogledala, češ, kaj se grem. No, in še nekaj malenkosti. Slovenci se zelo pozitivno odzovejo na to, ne glede na to, da v slovenskem jeziku delam napake.

Kakšen bo vaš prihodnji korak? To je skrivnost, ne bi želel, da konkurenca izve, kaj nameravam. Upam, da bom tudi v Sloveniji izvedel še kakšen podvig. Če le dobim pravo podporo. Te dni raziskujem teren. Vse od Triglava do Ljubljane.

Torej za vas ni težava spotoma skočiti še na Triglav? (se skrivnostno nasmehne, op. a.) Vse je v glavi.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin