Matej Markovič pred izzivom: Glava bo opravila 70 odstotkov dela

Triatlonec, osebni trener, maser, oče treh otrok, širši javnosti znan predvsem kot glavni akter v humanitarni akciji Srce Sloveniji … To je Matej Markovič. Po izjemno lepem odzivu lani, ko je ekstremni športnik z dobrodelnostjo pomagal 850 otrokom, potrebnim pomoči pri nakupu šolskih potrebščin, se je odločil, da letos izziv še nadgradi. V ponedeljek se bo lotil petdnevnega "potepanja" po Sloveniji. V morje bo skočil v Luciji in plaval 30 kilometrov do Debelega rtiča, sledilo bo 930 kilometrov kolesarjenja okoli Slovenije, za konec pa ga čaka še 250 kilometrov teka po trasi, ki bo na zemljevidu narisala srce.

Lani je projekt naletel na zelo dober izziv. Je bil to dovolj velik motiv, da ste se tudi letos lotili podobne akcije, ki je hkrati še obširnejša in bolj težavna? Športniki vedno iščemo nove meje. Če to ni izboljšanje rezultata, pa je povečanje razdalje. Glede na dandanašnjo poplavo humanitarnih akcij je težko izstopati in narediti nekaj posebnega, kar bi pritegnilo dovolj spremljevalcev in s tem sredstev, zato smo se odločili nadgraditi lansko izvedbo.

Je bila odločitev težka? Ne, pravzaprav odločitev sploh ni bila težka.

Letošnja izvedba v sebi nosi tudi simboliko. Res je, sprva obkrožimo Slovenijo, na tekaški trasi pa na zemljevidu simbolično narišemo srce.

Koliko časa priprav človek potrebuje za tak podvig? Fizično se pripravljam že vse življenje, tako da posebnih priprav za ta izziv nisem imel, ker jih je tudi nemogoče imeti. Treba pa je poudariti, da se moja priprava odvija v glavi, opravila bo 70 odstotkov dela.

Ste ekstremni športnik. Je pri ultraših prav v glavi tista razlika v primerjavi z navadnimi športniki? Večkrat sem že na glas povedal, da se ne morem primerjati z nekaterimi športniki, ki vsakodnevno trenirajo na krajših razdaljah. Česa sem sposoben, znam pokazati na ultra razdaljah, kjer vključim glavo, je pa res, da pri tem projektu ne gre za tekmovalnost. Nihče mi ne diha za ovratnik, nikogar ne lovim, ob sebi imam neverjetno srčno ekipo, ki je pravi doping. Tako je mogoče doseči cilj in lahko nadomestiš tudi slabšo pripravljenost.

Kaj je vaša najšibkejša točka, kje bo najtežje? Plavanje in kolesarjenje bi moralo iti zlahka, saj imam pri tem za sabo tudi največ kilometrov. Težava teka je predvsem dejstvo, da bo telo takrat že zelo utrujeno, saj bom na poti že tri dni. Vsak, ki je kdaj tekel, ve, da med tekom ni počitka, pa če gre gor ali dol. Noge je treba premikati. To bo največji boj, kot je bil lani in na vseh tekmah, na katerih sem nastopil. Vsekakor bo odločal tekaški del.

Smo sredi vročinskega vala, že kaj pogledujete proti vremenski napovedi za prihodnji teden? Vsekakor raje vidim, da je vroče, kot da sta dež in mraz. Z vročino nimam težav. Če je 35 stopinj Celzija in si tako ali tako že utrujen, je boj še hujši, a je vreme zadnja stvar, s katero se trenutno ukvarjam.

Koliko ljudi vas bo spremljalo na poti? Upam, da bo nas bo virtualno spremljalo čim več ljudi, na poti mi je družbo ob plavanju potrdilo nekaj prijateljev, na kolesu bom večji del načrtno sam, saj želim biti v svojem svetu, na tekaškem delu pa se bom pustil presenetiti. Upam, da bo tekačev čim več in bomo skupaj sklenili pot.

Že zdaj poznate občutek, ki vas prevzame, ko pritečete do cilja. Kakšen je? To je nor občutek. To so solze sreče in olajšanja, ko se konča neko trpljenje, a hkrati veš, da si dosegel nov mejnik v življenju. Veš, da si spet dodal košček v mozaik lepše prihodnosti. Ta občutek je nepopisen.

Kako na vse to gleda vaša družina? Če ne bi bilo ob meni družine, moje Lane in treh otrok, tega ne bi počel. Oni so glavna podpora, moja gonilna sila, moj bencin. Res sem vesel in srečen, da stopajo po moji poti in me spremljajo na projektih.