Matej Gaber: Prostora za napredovanje ni bilo več

Premik iz majhnega kluba Loka v velikana slovenskega rokometa Gorenje. Navdušen je nad prvim tednom, ko je že prepričan, da je storil enega najpomembnejših korakov v karieri. Pri 20 letih priznava, da na Gorenjskem ne bi več mogel napredovati, čeravno zaslug matičnega kluba za rokometni razvoj ne bo nikoli pozabil. V otroštvu je začel s košarko, a sošolec ga je v četrtem razredu prepričal, da gre z njim na rokometni trening. Bil je navdušen in tam ostal, zdaj je, kar je. Šele dve leti igra na mestu krožnega napadalca, s konstitucijo in predispozicijami slovenska stroka pravi, da je velik potencial. Neizmerna želja ga stalno sili k trdemu delu.

Morda nekoliko nenavadna odločitev, da se sredi sezone preselite iz Škofje Loke v Velenje … Že pred začetkom sezone 2011/12 je Gorenje dalo pobudo, da prestopim, a se kluba nista dogovorila. Po poškodbi Željka Muse pa so bili v Velenju dovolj vztrajni in prepričljivi, loški klub mi je dal zeleno luč in odločil sem se, da grem.

Je v Škofji Loki, kjer ste rasli, zmanjkalo prostora za napredovanje? Prav gotovo. V Loki sem zrasel, vse zasluge za to, kar sem danes, gredo tamkajšnjim trenerjem. Dejstvo pa je, da v zadnjem obdobju ni bilo več mogoče narediti koraka naprej. Šele ko sem prišel v Velenje, sem videl, kaj pomeni trenirati. V Škofji Loki smo imeli treninge le enkrat na dan po uro in pol. V Gorenju pa moraš biti z mislimi pri rokometu 24 ur.

S privajanjem verjetno ni težav … Nobenih. Gorenje sem poznal, saj smo se srečevali v prvenstvu. S kar nekaj igralci sem bil soigralec v mladinski reprezentanci, pa zdaj v članski ekipi in tudi v Loki. Nimam nobenih pripomb, res je enkratno.

Pa vas je vendarle kaj presenetilo? Z veliki očmi sem gledal, kako je vse skupaj urejeno v klubu. Dobil sem vso opremo, v klubu je ogromno ljudi, ki skrbijo za najmanjše podrobnosti. Tega nisem bil vajen.

Stroka pravi, da ste velik potencial. Kako le-tega najbolje izkoristiti? Če vsi pravijo, da sem potencial, potem nekaj že bo na tem. (smeh). Še naprej je treba trdo delati. Brez popuščanja. Le tako bom lahko napredoval in izkoristil priložnosti.

Kaj so vaše najboljše lastnosti na igrišču? Za zdaj se kar dobro znajdem v obrambi. Mislim, da je borbenost tista vrlina, ki me krasi. V napadu še imam težave, a verjamem, da lahko napredujem do vrhunskega igralca.

Tujina – zanesljivo vas mika. Za tujino je še prezgodaj, najprej se moram uveljaviti v slovenskem klubu, potem reprezentanci, nato lahko razmišljam o tujini. Prepričan sem, da je Gorenje super odskočna deska.

Že poleti ste dobili priložnost v slovenski reprezentanci. Dobro ste jo izkoristili, mar ne? To bodo povedali drugi. Bilo je odlično igrati proti takšni velesili, kot je Poljska. Ne morem vam opisati, koliko nervoze je bilo v meni. A je šla mimo, potem sem lahko užival v rokometu.

Kar štirje krožni napadalci se boste borili za mesto v reprezentanci za Srbijo 2012. Konkurenca je huda … Ni drugega kot dokazovati se iz dneva v dan, prepričati selektorja, da si bolj primeren od drugega. Pomemben je vsak trening, vsaka tekma, ki jo odigramo s klubom, in celotne priprave reprezentance.

Z mladinsko selekcijo ste osvojili bron na EP na Slovaškem, pa s kadetsko odprto evropsko prvenstvo. Bo padla medalja tudi s člansko izbrano vrsto? Kaj bi dal za to. Je ena največjih želja, da z reprezentanco osvojim medaljo. Branil se ne bi nobene (smeh).

Imate vzornika? Vedno je bil to Aleš Pajovič.

Rokometno kariero ste začeli kot zunanji igralec, mar ne? Res je. Igral sem 'beka', potem pa me je v reprezentanci na pivota postavil Boris Denič. Sledila je podobna postavitev v mladinski ekipi. Ko sem se vrnil v Loko, se nisem več premaknil z mesta krožnega napadalca.