SiolNET. Sportal Sportal +
0,60

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Ob materinskem dnevu

Mam(ic)e in šport

0,60

termometer

Kako je videti pogosto zahtevno in naporno usklajevanje športnih in družinskih ter materinskih obvez?

Bronasta judoistka si težko predstavlja mamo na tatamijih

Nekdanja judoistka Lucija Polavder, dobitnica bronaste olimpijske medalje iz Pekinga leta 2008 in evropska prvakinja iz leta 2010, si težko predstavlja, da bi kot mama še vedno vztrajala v vodah vrhunskega športa. Profesionalna raven zahteva več treningov na dan ter kopico potovanj, vse skupaj pa je po njenem mnenju zelo težko združljivo z materinstvom.

"Težko si predstavljam športnico mamo v borilnem športu, čeprav poznam nekaj primerov, kjer judoistke uspešno združujejo profesionalno športno kariero in vlogo mame," pravi Lucija, ki je svojo uspešno športno pot končala prav zaradi nosečnosti.

Lucija Polavder se je zaradi materinstva poslovila od tekmovalne kariere. Ne pa tudi od juda, saj zdaj trenira naslednike. Lucija Polavder se je zaradi materinstva poslovila od tekmovalne kariere. Ne pa tudi od juda, saj zdaj trenira naslednike.
Danes svoje bogato športno znanje predaja osnovnošolcem, medtem pa ji sina popazi mama, za kar ji je neizmerno hvaležna. "Če je volja, se je mogoče uskladiti, a le na tej ravni, več si trenutno težko predstavljam," priznava "Luca", ki opaža, da materinstvo v življenje vnese precej več organiziranosti.

"Življenje se je nedvomno zelo spremenilo," namigne. Praznuje materinski dan? "No, tudi to se je spremenilo. Zdaj se name spomnijo tudi za dan žena, verjetno pa se bosta partner in sin tudi na materinskega."

Ne prezrite:

Mali poliglot

Številnim dekletom in ženam, seveda ne brez veliko truda, uspeva združevati družinsko in vlogo poklicne športnice. Na primer rokometni reprezentantki Barbari Lazović. Njen Luka je star pet let in pol.

"Na začetku je bilo res težko, zelo naporno, a sem zdržala. Zdaj si tega več ne bi mogla privoščiti. Zdaj res uživam, pomaga mi, je zelo prilagodljiv, ker je pač moral zrasti tak," razlaga članica skopskega Vardarja s spomini na leto 2011, ko je postala mama: "Po porodu sem hitro začela trenirati. Dokler ne prideš v pravi ritem … Soigralke počivajo, ti pa se ukvarjaš z otrokom, dojenjem in vso organizacijo."

Barbara Lazović je imela pomoč mame, tašče in svakinje. Barbara Lazović je imela pomoč mame, tašče in svakinje. Foto: Vid Ponikvar

Legionarstvo je za samo potegnilo tudi Lukovo poliglotstvo – poleg materinščine obvlada tudi srbski, makedonski in angleški jezik, jeseni pa bo vstopil tudi v ameriško šolo makedonske prestolnice, kjer bo njegova mama igrala tudi v prihodnji sezoni.

Dokler bo še aktivna z žogo, Lukovega bratca ali sestrice ne načrtuje. Po koncu njene kariere pa se bo družina Lazović predvidoma povečala, saj tako ona kot mož Vuk prihajata iz gnezd z več otroki. "Čeprav bo razlike kar nekaj let, bomo postali res prava družina. Otrok se mora oblikovati v odnosih z brati in sestrami."

Martina Ratej ima dva sinova v zgodnjih najstniških letih. Martina Ratej ima dva sinova v zgodnjih najstniških letih. Foto: Vid Ponikvar Raje na tekmo kot na trening

Slovenska rekorderka v metu kopja Martina Ratej ima z materinstvom mnogo izkušenj, saj sta njena sinova Marcel in Matic že najstnika.

"Glede usklajevanja obeh vlog je bilo precej težko. Na začetku so veliko pomagali starši in sorodniki. Ne moreš trenirati, če ni podpore z vseh strani, za kar sem vsem zelo hvaležna. Brez njih ne bi zmogla," pravi Martina.

Sinova občasno vzame s seboj na priprave, peljala pa ju je tudi že s seboj na tekmo: "Nekje med sedmim in desetim letom sta rada šla zraven tudi na treninge, zdaj pa gresta že raje s svojo družbo po svoje. Raje gresta na priprave ali na tekmo, tako sta šla dvakrat zame navijat na miting v Ostravo. Rasteta in živita s tem, zdaj se že dobro zavedata, kakšno službo ima njuna mama."

Telo še ni bilo pripravljeno

"S tem, ko sem postala mama, sem postala tudi veliko bolj organizirana. Po eni strani otrok prinese več skrbi, po drugi pa ti da veliko veselja in sreče. Ko grem danes na tekmo, komaj čakam, da se vrnem, saj vem, da me doma čaka Luka. Vedno težje je iti od doma, zato sem letos zmanjšala število oddaljenih tekmovanj," pa pripoveduje triatlonka Mateja Šimic.

Šimičeva je imela precej zahteven porod. Po urgentnem carskem rezu je kar nekaj časa preživela v porodnišnici, po rojstvu pa štiri mesece ni čutila nikakršne želje po gibanju.

Mateja Šimic je kot mama postala bolj organizirana. Mateja Šimic je kot mama postala bolj organizirana. Foto: Reuters
"Telo preprosto še ni bilo pripravljeno. Po štirih mesecih sem začela kot popolna začetnica. Tek sem morala kombinirati s hojo, a ker je bilo telo spočito, sem po šestih tednih zmernega treninga 10 kilometrov že pretekla v 40 minutah. Pozneje nisem imela nikdar nobenih težav in lahko rečem, da sem po rojstvu še boljša. Nekatere mamice aktivnosti začnejo prehitro. Telesu je treba dati čas, da se spočije. Ker sem to upoštevala, sem zelo hitro prišla nazaj v formo."

Mož in trener hkrati

Še ena mamica med športnicami je kajakašica na mirnih vodah Špela Ponomarenko Janić. Primorka možnosti, da bi sina Adama med treningom ali tekmo potisnila v roke srčnemu izbrancu nima, saj je mož Stjepan tudi njen trener.

Špela ponomarenko Janić polfinale 500 m Rio 2016 Foto: Stanko Gruden, STA
"Jasno je, da moraš za to imeti veliko željo in voljo, da lahko vse skupaj uskladiš. Ni lahko, ampak verjetno nisem edina, tako da je zagotovo mogoče," pravi trikratna sredozemska prvakinja in lastnica treh kolajn s svetovnih prvenstev, ki v zadnjih letih del priprav kot po pravilu opravlja v Avstraliji.

Dolga potovanja v "deželo tam spodaj" so večinoma zelo naporna. Kako pa vse skupaj doživlja njen sin? "Njemu je najlažje, saj na vsaki daljši poti zaspi in tudi zelo hitro se navadi na časovno razliko. Jaz imam veliko več težav s tem," odgovarja slovenska olimpijka.

Skupni imenovalec skoraj vseh zdajšnjih in nekdanjih športnih mamic je pomoč ožjega in širšega sorodstva ali prijateljev. Brez tega so skrb, varstvo in vzgoja, še posebej v tujini, izjemno oteženi, če že ne na meji mogočega.

A z veliko truda in odrekanja je marsikaj mogoče. Najbolj dragocene stvari v življenju pa so ponavadi tiste, ki so najtežje dosežene.

 

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 83
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin