Filipu Flisarju do uspehov pomagali tudi brki

Pri 24 letih je Mariborčan zasijal v slovenskem medijskem prostoru. Iz anonimneža se je v nekaj mesecih prebil do športnika, ki ga poznajo vsi. Ob odličnih rezultatih, ki jih je dosegal v pretekli sezoni, so k temu zagotovo pripomogli tudi zanimivi brki, s katerimi se je v spomin vtisnil tudi tistim, ki jih šport sicer ne zanima. Pa tudi s sproščenostjo, enostavnostjo in nalezljivim smehom, s katerimi hitro navduši vsakega sogovornika. "Sem tak, kot sem. Pred kamero, za kamero. Ne igram. Nikjer in nikoli. To so ljudje verjetno spoznali, zato me imajo radi," pravi uspešni športnik, ki je ceno slave najbolj občutil v zadnjih tednih. Po koncu sezone ga želijo vsi. Opravil je že nešteto intervjujev, bil gost številnih dogodkov. "Vse skupaj je že malce moteče, a se ne morem pritoževati. To je tisto, česar sem si tudi želel," priznava. Da je res zelo zaželen sogovornik, smo opazili. Tudi na dan, ko si je debelo uro časa vzel za bralke in bralce Sportala, je imel pred tem še en intervju. "Je naporno. Tudi zato sem bil zdaj na jadranju. Da se malce izklopim od vsega in se spočijem," je povedal in hitro skozi smeh dodal: "No, pa se nisem ravno spočil. Bilo je kar pestro." Zanimivo, skladno z brki v stilu Rudolfa Maistra, ki si jih je omislil, so prišli vrhunski rezultati. "Ne vem, če je to ravno pomagalo pri rezultatih, a mi je zagotovo dalo nekaj samozavesti. Ne neposredno zaradi brkov, ampak zaradi prepoznavnosti, ki so mi jo prinesli," je zanimiv odgovor podal Filip Flisar, ki si brkov ne misli pobriti. Tudi zavoljo stave ob morebitni osvojitvi olimpijske medalje, ki je njegov velik cilj. "V tej smeri še nisem razmišljal. Ne bi si jih upal 'zastaviti'. Če pa bi padla olimpijska medalja. Ne vem … Verjetno si jih ne bi pobril. Za zdaj jih imam. Ljudem so všeč, meni tudi. Ne vem, zakaj bi to spreminjal," se je vprašal uspešni športnik, ki si je omislil tudi majico z motivom, ki mu je prinesel prepoznavnost. "V tisk smo dali že kar nekaj majic, ki so jih ljudje razgrabili. Kdor si jo želi, si jo lahko mirne volje naroči prek moje strani za oboževalce na Facebooku. Za zdaj v Mariboru nisem srečal nikogar, ki bi jo nosil, a je res, da sem bil bolj malo tukaj. Verjamem, da bom kmalu zagledal koga, ki jo bo imel," se je nasmejal.

Prepoznavnost je prinesla tudi pozitivne spremembe pri sponzorskih sredstvih. Filip Flisar je trenutno človek, ki je zanimiv marsikomu. "Zelo sem zadovoljen v zvezi s tem. Glede na čas, v katerem smo, ko je zelo težko dobiti sponzorja, moram biti. Je pa res, da tudi jaz s svojo prepoznavnostjo lahko sponzorjem dam tisto, česar si želijo, zato me vse skupaj ne preseneča. V smučarskem krosu je pač tako, da nagrade niso prav visoke, zato si na primer nisem mogel privoščiti priprav na Novi Zelandiji, ki bi prišle še kako prav. Zdaj si jih bom verjetno lahko. Prav to je tisto, kar me najbolj veseli. Ker vem, da sem rezultate dosegel, čeprav imam še veliko rezerv," je razkril. O tem, da bi svojo zgodbo spravil tudi na papir, še ni razmišljal. "Nisem si še upal. S tem je namreč kar veliko dela. Težko, da bi mi kaj takega uspelo med kariero. Razen če jo kdo napiše namesto mene, a potem to ne bi bila moja knjiga. A glede na to, kaj se vse se meni v življenju dogaja, bi bila knjiga verjetno uspešnica. Mogoče pa se enkrat res odločim," je prišel na idejo smučar, ki je svojo pot začel v alpskem smučanju, nato pa se pred štirimi leti zapisal smučarskemu krosu. "Od petega leta sem bil v alpskem smučanju, potem pa sem se odločil tako, kot sem se. Starši, predvsem mama, so vseskozi stali za mano. Ko sem se odločil, da preneham, je bila to dokaj rizična poteza. Vsi domači so me spraševali, kaj delam. Mama mi je rekla: 'Jaz sem investirala v tebe, zdaj boš pa prenehal,' a dejstvo je, da nisem prenehal, pač pa sem se le odločil za drugačno zgodbo. Prvo leto je bilo zelo težko, a sem trdo delal in prišel do tega, kjer sem zdaj. Že prejšnja sezona je bila super, zadnja pa sploh. Nikakor mi ni žal, da sem se odločil za smučarski kros. Če bi bilo komu na mojem mestu žal, bi moral biti resno mentalno ogrožen," se je slikovito izrazil Mariborčan, ki se v smučarskem krosu odlično počuti.

"Vzdušje v svetovnem pokalu je odlično, posebno. Čuti se sproščenost, kar pa ne pomeni, da med nami ni tekmovalnosti. Je še večja, kot je v alpskem smučanju, saj se mi merimo neposredno en proti drugemu. A po koncu dneva, ko pridemo s terena, smo vsi prijatelji. V alpskem smučanju pa se, še posebej pri dekletih, pogosto dogaja, da se kregajo in se ne pogovarjajo med seboj. To mi je nerazumljivo, saj smo vsi ljudje in nima smisla, da se prepiramo," pravi Flisar, ki se pripravlja na diplomo na fakulteti za kmetijstvo in biosistemske vede – smer biosistemsko inženirstvo. "Človek mora imeti izobrazbo. Če ne delam šole, se mi zdi, da sem zabredel," je priznal. S slovenskim delom reprezentance alpskega smučanja se dobro razume. "Super se razumemo in smo dobri prijatelji. Še vedno se družimo. Ni nobenega zavidanja. Mi je pa malce hudo, ko gledam, kaj vse se pri njih dogaja," je še povedal in dodal: "Sam v Sloveniji nimam nobenih slabih izkušenj s tem, da bi mi kdo metal polena pod noge. Mogoče tudi jaz na vse skupaj ne gledam tako na to, saj sem pozitiven, optimističen človek. Nimam sovražnikov, ki bi mi želeli slabo. Vsaj jaz nisem opazil, da bi jih imel." Do konca aktivne športne poti bo morda spremenil mnenje, a tisti, ki bi mu morebiti želeli škodovati, ne bodo imeli veliko časa.

V smučarskem krosu zagotovo ne namerava ostati do vloge veterana. "Moje načelo je kratko in jedrnato. Čim prej, čim več. Ne bom tekmoval do ne vem katerega leta. V čim krajšem času želim doseči čim več, potem pa uživati življenje in početi še kaj drugega. Če bom tekmoval do 35. leta, pa ne bom veliko užival, se mi zdi," je še povedal eden najbolj priljubljenih slovenskih športnikov ta hip. Vsaj v Mariboru zagotovo. V to smo se prepričali tudi sami. Ko smo se poslavljali, ga je najprej ponosno ogovorila starejša gospa, nato so ga iz mimoidočega avtomobila navdušeno z vzkliki, mahanjem in hupanjem pozdravili dijaki. "Drž'te se 'pubeci'," nam je v tipičnem mariborskem narečju rekel, sedel v avto, pomahal, potrobil in se odpeljal. Novim dogodivščinam naproti. V njegovem življenju jih res ne manjka.