Božidar Maljković: Nismo hoteli igrati tako

Božidar Maljković je na slovensko klop sedel 20. decembra 2010 in takrat podpisal triletno pogodbo z možnostjo predčasne prekinitve. Za srbskega strokovnjaka je bilo vodenje reprezentance na EP v Litvi premierno, saj v zgodovini še nikdar ni poveljeval kateri od izbranih vrst. Na svojem debiju pa je Slovenijo popeljal do sedmega mesta.

Za vami je uvodno evropsko prvenstvo v vlogi selektorja. Slovenija je osvojila sedmo mesto. Ali bi morda storili kaj drugače, če bi lahko zavrteli časovni stroj nazaj? Če se najprej dotaknem napada: večina reprezentanc igra po podobnem kopitu. Revolucije nismo odkrivali tudi v obrambi. Tako naporno prvenstvo pusti posledice pri igralcih. Pri vrhu so tiste reprezentance, ki imajo dvanajst razpoloženih košarkarjev. Dobro veste, da smo se zavzemali za štirinajst igralcev na prvenstvu. Vendarle je veliko tekem v zelo kratkem času. Ob takšnem scenariju bi lahko vsako tekmo odpočil dva ali tri košarkarje. To sta si lahko recimo privoščili Španija in Francija. V takšnem sistemu je zelo pomembna fizična pripravljenost igralcev ter izbor le-teh. Če bi imeli Domna Lorbka ali Nebojšo Joksimovića v Litvi, bi lažje rotiral in bi morda tudi premagali Rusijo v tisti tekmi. Tako jaz recimo mislim.

Kako, da se ni dalo prepričati Nebojše, da bi ostal z vami celotno pripravljalno obdobje? Govoril sem z njim, vendar mislim, da je bila pri njemu ključna odločitev Fibe, ki je skrčila število košarkarjev s štirinajst na dvanajst. Razumem ga, da ni želel žrtvovati poletja, da na koncu ne bi bil nato v moštvu. Vendarle je že starejši košarkar. Fant ima glavo na mestu, zato sva se lahko lepo pogovorila. Če bi bil tu, bi imel prostor na parketu.

V Litvi ste obljubljali, da bo Slovenija igrala hitro košarko z veliko protinapadi, vendar jih ni bilo na pretek … Nismo hoteli igrati tako. Delali smo na tem, da bi gojili hitro igro, vendar je na pomembnih tekmah prisoten pritisk in igralci pozabijo teči. To so povsem zaprte tekme. Spomnite se tekme med Makedonijo in Španijo. Navarro je dosegel 35 točk in to na postavljeno igro. Največ pozornosti smo posvečali prav protinapadu ter metu. V pripravah je bilo veliko protinapadov. Z Limogesom sem imel z relativno nizko ekipo – centri so bili manjši od dveh metrov – največ protinapadov v takratni evroligi. To je moj način igre. Mislim, da smo naredili veliko dobrega v Litvi. Ali bi lahko bili boljši? Seveda. Z zmago proti Rusiji bi se ognili Španiji v četrtfinalu. To je zdaj teorija.

Kako bi se spopadli s tekmeci, če bi Slovenija igrala denimo v skupini A ali B, ki sta bili po kakovosti težji? Mislim, da bi lažje igrali proti njim, ker so ekipe močnejše od nas na papirju. Mlajši igralci niso navajeni imeti odgovornosti. Tu lahko omenim primer Gorana Dragića, Zorana Dragića in Eda Murića. Slednja igrata v reprezentanci toliko kot v Krki. To je fenomen.

Potem vam je bila lažja skupina bolj v napoto? Ni. Pravite lahka skupina? Ukrajina ima dobro ekipo in je odšla domov. Rusija, ki je bila do polfinala neporažena, je bila v naši skupini. Mogoče bi lažje igrali v skupini s favoriti. Nimaš kaj izgubiti in igraš sproščeno.

Nekako je bilo videti, kot da so slovenski košarkarji igrali v krču. Dejali ste, da ste veliko časa posvečali metu. Zakaj potem ni stekel? Bodimo iskreni. Ta ekipa, s katero smo igrali na evropskem prvenstvu, nima izrazitega meta. Zavedal sem se, da bomo imeli tukaj primanjkljaj. Prisotnost Domna Lorbka ali Nebojše Joksimovića bi bila ogromen plus za našo reprezentanco. Če bi bil tukaj še Beno Udrih, bi bilo pa toliko bolje.

Kaj se da potem narediti, da bo Slovenija končno dobila izrazitega strelca? Treba je delati in zadeti tristokrat na dan. Edo Murič in Zoran Dragić ne bosta nikdar vrhunska igralca, če ne bosta imela meta. Zoran bi bil že zdaj evroligaški igralec, a ni. Niti njegov brat Goran nima dobrega meta. Včasih mu steče, drugič ne, kar smo lahko videli tudi v ligi NBA. Objektivno gledano ga nima. Dražen Petrović je denimo zadel po petsto metov na dan - vsak dan pred šolo. Gledal sem ga v Šibeniku. Ne vrgel, ampak zadel.

Ima pa dober met Sani Bečirović, ki ga ni bilo na vašem seznamu … Sani ga nedvomno ima in ga zelo spoštujem. Prav za vsakega igralca sem povprašal vsaj deset ljudi z zveze ter najboljše slovenske košarkarske trenerje. Niti eden ni bil za to, da bi Bečirović igral v Litvi. Tukaj ni šlo za to, da on ne bi imel morda kakovosti. Res, da je padel v zadnjih letih, vendar mislim, da ne bi zdržal tega načina dela. Zato smo vzeli mlajšega igralca. Sicer pa je zelo dober košarkar.

Kako to, da ni bilo v ekipi Jake Klobučarja, ki je bil v preteklih reprezentančnih akcijah večkrat potisnjen naprej? Tako kot pri Saniju smo se pogovarjali tudi o njem. Na koncu smo se odločili za druge košarkarje.

Kako težko bo prihodnje leto, ker ne bo uradnih tekem? V ligi NBA imajo denimo pravilo, ki veleva, da košarkarjem ni treba biti na reprezentančnih pripravah več kot 35 dni. Vesel sem, da Goran Dragić spoštuje reprezentanco in je bil z nami že od začetka. V Litvi smo naredili dober posel s tem, ko smo Mirzo Begića povzdignili. Videl je, da lahko igra vrhunsko košarko. Številni košarkarski strokovnjaki me sprašujejo, kaj sem mu storil, da igra tako dobro. Nič, le igrati sem mu pustil. Bil je motiviran. Za Slovenijo je pomembno, da ima njega. Nezasluženo je obravnavan kot naturaliziran košarkar. Zavzemali se bomo, da se bo to v prihodnosti spremenilo.