SiolNET. Sportal Sportal +
4,71

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Pogovor z gorskim reševalcem Klemnom Belharjem

Ali šest smrti v gorah v enem samem koncu tedna še ni dovolj?

4,71

termometer

Julijske Alpe pozimi
V slovenskih gorah je letos umrlo že osem ljudi, od tega sedem zaradi zdrsa oz. padca in eden zaradi zdravstvenih težav. Foto: Aleš Zdešar, arhiv javnega zavoda Triglavski narodni park

V slovenskih gorah je letos umrlo že osem ljudi, od tega sedem zaradi zdrsa ali padca, eden pa zaradi zdravstvenih težav. Samo prejšnji konec tedna so gore vzele šest življenj. Kje se je zalomilo? Ali ozaveščanje o pasteh, ki jih skrivajo gore, ne doseže pravih ušes? Je igranje junaka na Facebooku na račun kopice všečkov vredno tveganja svojega življenja? O vsem tem in še marsičem smo se pogovarjali z gorskim reševalcem Klemnom Belharjem, ki odpira številne teme.

Z gorskim reševalcem Klemnom Belharjem smo se pogovarjali:
- o ozadju razlogov za smrti v gorah,
- o ozaveščanju, ki ga določeni ljudje ne slišijo,
- o turistih, ki planinsko niso dovolj osveščeni,
- o fenomenu ti. Facebook junakov;
- novi strategiji Gorsko-reševalne zveze Slovenije in
- ideji o plačljivem reševanju v gorah.

Ali gorski reševalci s strahom in zaskrbljenostjo pogledujete proti sončnim koncem tedna? Je lepo vreme v gorah znak za alarm?

Težko rečem. Včasih pričakujemo, da se bo zgodilo več nesreč, pa jih ni, in obratno. Če pa se ozrem na prejšnji konec tedna, je stvar logična. Večina nesreč se zgodi, ko je v gorah največ ljudi.

Kaj je v zimskem obdobju najpogostejši razlog za smrtne nesreče v gorah? Zdrs?

Gorski reševalec iz GRS Tržič Klemen Belhar Gorski reševalec iz GRS Tržič Klemen Belhar Foto: osebni arhiv Če govorimo o šestih smrtnih žrtvah prejšnji konec tedna, potem lahko rečem, da te smrti v sebi nosijo par tipičnih ozadij, o katerih je treba govoriti.

Eno je smrt zaradi pomoči drugemu. Nekdo je želel nekomu pomagati in pri tem sam izgubil življenje, kar je izredno tragično.

Kako pomagati drugim v gorah? Tudi to je vprašanje znanja, izkušenj ... Gorski reševalci rešujemo z vso potrebno opremo, znanjem in izkušnjami, pa se moramo tudi mi vprašati, kdaj pridemo do točke, ko bi reševanje morali ustaviti. Recimo v primeru velike plazovne nevarnosti.

Če si priča nesreči, je pomembno, da najprej pokličeš 112 in poskrbiš za lastno varnost.

Potem je tu smrt človeka, ki je imel vso opremo, a je ni znal uporabljati, in imamo smrt, ki se je zgodila zaradi spleta nesrečnih okoliščin.

Verjetno imamo še smrt zaradi "junaštva". V Facebook gorniških skupinah opažam nov fenomen – trend t. i. "junakov", ki se lotevajo relativno enostavnih vzponov, pogosto ob zelo nenavadnih urah in ne najboljših okoliščinah, in tako tvegajo preveč, s tem pa se hvalijo na družbenih omrežjih. Jasno je, da tega početja niso vešči, so pa za svoje početje nagrajeni s številnimi všečki.

Tudi jaz se lahko igram Primoža Rogliča, ko kolesarim, a ko svoj doseženi čas objavim na Stravi, se ob tem lahko samo zgrozim. Če se igram vrhunskega alpinista, pa tega nisem sposoben, s tem tvegam življenje.

Tega se premalo zavedamo. Kar nekaj smrti v zadnjem obdobju je povezanih s t. i. "junaštvi". Ne samo med moškimi, tudi med ženskami.

Iskalno-reševalna akcija na Komni. Iskalno-reševalna akcija na Komni. Foto: Borut Gogala

Vse več se govori in ozavešča o pasteh v gorskem svetu, a nesreč je vedno več. Kaj konkretno se po vašem mnenju sploh lahko stori, da bi ljudje, ki se podajajo v gore, bolj realno ocenjevali svoje sposobnosti in se znali pravočasno obrniti in vrniti v dolino ali poklicati na pomoč?

Danes se srečujemo z novo situacijo. V gore namreč zahajajo ljudje, ki jih prej tam ni bilo.

Vem, da se vsem, ki dajemo nasvete, torej Gorsko-reševalni zvezi Slovenije (GRZS), Planinski zvezi Slovenije (PZS) in drugim s tega področja, zdi, da prepričujemo prepričane.

Celo do te mere, da v gorah srečujemo ljudi, ki vse te nasvete želijo upoštevati, a so potem celo preveč opremljeni. Da na poti na Kriško goro ali Zelenico srečuješ ljudi s plezalnimi cepini, se mi zdi kar smešno.

Komna reševalna akcija na Komni Sportal Gorski reševalec po 15-urni akciji: Težko je, ko svojcem izrekaš sožalje

Po drugi strani pa je veliko ljudi, za katere se zdi, da so v gorah povsem izgubljeni, da sploh ne vedo, v kaj se podajajo, a se zdi, da sami tega sploh ne čutijo. Preslabo so opremljeni, premalo pripravljeni, čisti začetniki torej.

Potem pa je tu še ogromno turistov, ki so svoja zgodba.

Gre za težavo, s katero se soočajo vse alpske države. Pomembno se mi zdi, da se zdaj vsi skupaj zavedamo, da imamo težavo, je pa vprašanje, kdo bo to težavo reševal.

GRS Foto: Klemen Korenjak

Ste razmišljali o tem, da bi na najbolj obljudenih izhodiščih ob koncih tedna opozarjali ljudi pred nevarnostmi, ki jih čakajo na turi?

Vprašanje je, kdo bi to počel. Reševalci smo tukaj zato, da rešujemo, zraven pa tudi opozarjamo in ozaveščamo. Tudi PZS ogromno vlaga v to. Mislim, da ta njihova prizadevanja ljudi dosežejo, a očitno tudi to ni dovolj.

Mislim, da bi tukaj svoj delež morala prispevati država, in sicer v obliki programa ozaveščanja.

Treba je pomagati PZS-ju, GRZS-ju, morda dati več pooblastil gorski policiji in se zavedati velikega problema s turisti.

Mislim, da bi morala Slovenska turistična organizacija začeti akcijo ozaveščanja o osnovnih dejstvih, povezanih z gorami. Kaj gore so, kdo tja zahaja, kakšno opremo potrebujejo, kdo jim lahko pomaga. Tega ne dobijo.

Velika planina Foto: Ana Kovač

Si lahko pomagamo s primeri dobrih praks v tujini?

Zagotovo so dobra praksa prepovedi in ozaveščanje.

V Franciji so na primer uvedli velike omejitve pristopa na Mont Blanc. Kazni so izjemno visoke. Na Mont Blanc se ne moreš povzpeti brez rezervacije v kočah, do te pa ne moreš priti brez gorskega vodnika ali dokazila, da si reševalec ali alpinist.

Druga stvar pa je ozaveščanje. Spomnim se simpatične akcije na Bavarskem, kjer so s pomočjo komika posneli par všečnih videov, v katerih glavni akter prikaže, kakšen je bonton v gorah in opozori na najbolj pogoste napake v gorah. Ne vem, kakšen je bil učinek, je bila pa akcija simpatična.

Kakšne so trenutno razmere v gorah? Kje poiskati najbolj relevantne informacije?

Najbolje se je prepričati na lastne oči in se takrat odločiti o nadaljnjih korakih.

Mislim, da je glede tega internet naredil veliko škode. Ljudje tovrstna vprašanja zastavljajo na družbenih omrežjih, kjer pa so informacije zelo vprašljive.

Kar zadeva trenutne razmere, je na severnih pobočjih trenutno pričakovati zelo trdo in ledeno podlago, enako je zjutraj tudi na južnih straneh, kjer pa se tekom dneva sneg začne taliti. Glede na napoved bo takšno stanje trajalo še kar nekaj časa.

Če se v visokogorje podajaš s cepinom in derezami, to dvoje znaš uporabljati ter sprejemaš pametne odločitve, potem so takšne razmere povsem sprejemljive.

Velika planina Foto: Ana Kovač

Kdaj lahko rečemo, da znamo pravilno uporabljati cepin in dereze?

Ko obvladaš hojo z derezami in znaš uporabljati cepin.

Ko veš, kako je treba hoditi, ne da bi se z derezo zataknil v hlače ali plezalni pas. Zelo veliko zdrsov se zgodi ravno iz teh razlogov.

Drugo vprašanje pa je, ali se znaš s cepinom zaustaviti v dveh sekundah. Tega se moraš naučiti in to natrenirati, sicer lahko pride do hudih poškodb ali celo smrti.

Večkrat se poudarja pomembnost gorske šole, tečajev. Ali po opravljenem tečaju res lahko rečemo, da imamo vse potrebno znanje?

Gore reševanje Foto: PU Kranj Po opravljenem tečaju si zagotovo precej bolj usposobljen, poleg tega se začneš zavedati, kaj se pravzaprav dogaja. Kaj v gorah početi in česa ne, česa si sploh sposoben. To te tečaj mora naučiti.

So pa seveda tudi tečaji različni. Tisti, ki so zelo kratki, zagotovo niso preveč koristni. Pametno se je udeležiti tečajev, ki so postopni in trajajo dlje časa. Mislim, da je to zelo pomemben kriterij.

Drugo vprašanje pa je, kaj pomeni biti izkušen. To je zelo relativno. Še mi, ki smo odrasli v hribih in se že 30 let ukvarjamo s tem, se sprašujemo, koliko smo izkušeni. Po drugi strani pa je nekdo, ki je v hribe začel zahajati predlani, prepričan, da je izkušen.

Mislim, da je zelo pomembna razlika v razumevanju tega početja. Nekatere ljudi je enostavno težko prepričati. S tečaji, ozaveščanjem, morda izkušnjo, v kateri se ne bodo poškodovali.

Treba se je zavedati tudi tega, da moraš biti zelo sposoben in usposobljen, če želiš postati alpinist.

Primer: veliko ljudi zna smučati, a vsak smučar se ne more spustiti po smukaški progi v Kitzbühelu. V gorah pa imajo mnogi predstavo, da bo kar nekako šlo.

Eno od priporočil, ki nas lahko obvaruje pred nesrečo v gorah, je tudi najem gorskega vodnika. Kaj pridobimo s tem?

Gorski vodnik je oseba, ki je zelo usposobljena in mora znati presoditi, česa si sposoben in česa ne. Pravzaprav je on tisti, ki je odgovoren za nas.

Gorskega vodnika priporočam tistim, ki imajo neke gorske sanje. Ki na primer sanjajo o tem, da bi preplezali Severno triglavsko steno, ki si željo na Mont Blanc ali Matterhorn.

Ne bodite junaki, poiščite pomoč gorskega vodnika.

Kaj menite, da bi se spremenilo z uvedbo plačljivega gorskega reševanja? Je ta ideja še aktualna?

Gre za zelo kompleksno vprašanje, ki zadeva celotno družbo. Ali smo pripravljeni plačevati zavarovanje in pristati na to, da GRS zaračuna reševanje? To bi sicer predstavljalo dovolj dober vir financiranja GRZS-ja, ne vem pa, če smo kot družba na to pripravljeni.

GRZS je decembra lani sprejela novo strategijo razvoja, ki zahteva in predvideva tudi začetek pogovorov z državo. To pomeni, da želimo, da država pove, kako hoče imeti urejeno področje gorskega reševanja. Za zdaj vse sloni na prostovoljcih in helikopterju, ki ni namenjen reševanju.

Treba bo zagotoviti več denarja in se vprašati, od kod bo ta denar prišel. Verjetno bi pri teh pogovorih moralo sodelovati ministrstvo za obrambo in ministrstvo za zdravje.

Želimo si tudi bolj urejene nabave opreme. Ne toliko osebne opreme kot opreme reševalnih postaj. Po tem se zelo težko primerjamo z lokalnimi gasilskimi društvi, smo pa zadnja linija obrambe. Še manj se lahko primerjamo s poklicnimi gasilci, moramo pa zagotavljati enako službo kot oni.

GRS gorsko reševanje Foto: Mediaspeed

Glede na število članov GRZS in število reševalnih postaj je to v primerjavi z gasilci proračunski drobiž.

Problem je tudi helikoptersko reševanje. Nimamo helikopterjev, ki bi bili namenjeni samo reševanju. To pomeni, da jih je treba opremljati sproti, da je treba čakati na dovoljenje nekoga v pisarni, da reševalni helikopter sploh lahko poleti.

Če imamo nesrečo v plazu, bi morali, če želimo človeka ne samo najti, ampak tudi rešiti, imeti v zraku takoj tri helikopterje. Potem je tu vprašanje hitrega prevoza moštva na kraj nesreče in podobno.

To ni nekaj, česar si Slovenija ne more privoščiti, bi se pa moral s tem nekdo ukvarjati. V zadnjih 15 letih si nobena vlada, ne glede na barvo, ni vzela dovolj časa, da bi res razumela, kakšne so naše potrebe. 

Se nagibate v smer profesionalizacije gorskega reševanja?

Tudi o tem je bilo ogromno debate. Če bi želeli profesionalizirati vse, bi bil to ogromen finančni in organizacijski zalogaj …

Mislim, da je bolj realno vprašanje, v kolikšni meri profesionalizirati helikoptersko pomoč. To je segment, ki bi se ga dalo profesionalizirati. Tudi to je vprašanje za državo.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin