''Želel sem združiti Cimos Koper in Gold Club''

''V Koper sem prišel leta 2006, tedaj je bil klub v razvoju. V dveh, treh letih smo napravili več korakov naprej, klub je postal eden vodilnih v Sloveniji. Koper smo napravili tudi za rokometno mesto, prej so bile tekme dokaj malo obiskane. Zbudili smo širše okolje, ne le Kopra, saj so ljudje prihajali na tekme iz vse Primorske. Pogoji so bili dobri. Velika škoda za slovenski rokomet in za Primorsko je, da se je zgodilo, kar se je. Ko se je klub razvijal, so se našli ljudje, ki so bili pripravljeni vlagati vanj, a seveda tudi reči kakšno besedo pri odločanju. A na žalost ... Imel sem vizijo, da bi se združila Cimos in Gold Club. Loris Požar (pred leti predsednik Gold Cluba iz Hrpelj-Kozine, op. a.), rokometni zanesenjak, je v svoj klub vlagal veliko. Tak zanesenjak je bil tudi Franc Krašovec (predsednik Kopra, op. a.). Če ne bi bil, Koper nikdar ne bi prišel tako daleč. Če bi se kluba združila, se zgodba morda ne bi tako žalostno končala,'' razmišlja Matjaž Tominec, predzadnji trener članske ekipe ''pokojnega'' rokometnega kluba Cimos Koper. Z njegovim prihodom se je pravzaprav začela zlata era rokometa v luškem mestu.

Med letoma 2006 in 2009 je pod poveljstvom Tominca Cimos osvojil eno tretje in dve drugi mesti v državnem prvenstvu, Koprčani so dvakrat osvojili pokal Slovenije, enkrat superpokal, nastopili v ligi prvakov in se uvrstili v polfinale pokala EHF. Nekdanjemu slovenskemu selektorju je še posebej žal mladinskih vrst v klubu, pri katerem posebej izpostavlja strokovnost Vilija Bana. Še vedno meni, da bi bila združitev vsakovrstnih hrpeljsko-kozinskih ter koprskih potencialov prava pot: ''Tako se dela v večjih državah. Na tako majhnem prostoru dva prvoligaša, ki imata tako visoke ambicije, težko obstajata. To sem povedal že takoj, ko sem prišel v Koper, a je bil tedanji kozinski trener Vojko Lazar precej jezen, češ, kaj si upam. V kontekstu trditve o težkem obstajanju dveh prvoligašev sem izrazil upanje, da bo obstajal Cimos. Nimaš niti toliko potencialnih gledalcev, ki bi hodili na tekme. To idejo sem lansiral, a ni bilo posluha, da bi se lahko dobili s Požarjem in razmišljali o tej opciji.'' Gold Club je sicer po Požarjevem odhodu ugasnil leta 2008, bogato tradicijo pa nadaljuje Jadran 2009 Hrpelje-Kozina.

Tominec se spominja časov, ko Koper rokometa ni zajemal s tako veliko žlico kot kasneje. ''Ko sem prišel jaz, smo šli na turnir na primer v Gorico, spali smo v dijaškem domu. Pripravljalne tekme smo igrali na primer s Kočevjem, italijanskim drugoligašem in tako naprej. Klub se je razvijal, a v normalnih mejah in s proračunom, ki je bil gotovo manjši kot celjski in velenjski. Kasneje so se začeli dvigati apetiti ... Nikdar ni dobro, če je klub odvisen zgolj od enega sponzorja. Ne gre le za to, da je Cimos zabredel v težave. Lahko bi na primer tudi Krašovec šel na drugo delovno mesto in vprašanje, v kolikšni meri bi njegov naslednik morebiti podpiral klub. Če je ta postavljen na več manjših sponzorjev, se ne more čez noč zgoditi to, kar se je Gold Clubu ali Cimosu. Kozina je imela veliko rokometno tradicijo, ampak prejšnja vodstva si niso mogla privoščiti takšnih korakov, kot si jih je Požar. Z njegovim odhodom je rokomet propadel. O tem smo se tedaj pogovarjali tudi mi. Kaj bo, če Cimos nekoč ne bo več pripravljen toliko vlagati,'' pravi nekdanji odlični rokometaš in zdaj poslovnež, ki so mu ob prevzemu koprskega kluba zaradi šibke tradicije v mestu številni govorili, da ''če boste šesti za Trimom, boš lahko vesel''.

Tomincu se znesek okrog 500.000 evrov dolga ne zdi neobvladljiv, a opozarja, da so bile storjene nekatere napačne poteze oziroma niso bili napravljeni pravi koraki. ''Če se ve, kakšni denarji se vrtijo v večjih podjetjih, potem tolikšen dolg ni tako velik zalogaj, da mesto s takšnimi podjetji ne bi zmoglo. To bi se najbrž dalo rešiti, ampak moraš imeti ljudi, ki to želijo. Zadeva bi se morala reševati drugače, poleg tega se je tudi predolgo čakalo. Ko so videli, da prihaja do težav, bi se že januarja morali pogovoriti z določenimi igralci, ki bi lahko dobili druge klube. Tako velik del dolga sploh ne bi bremenil kluba. Precejšnji delež zneska sloni namreč na nekaj igralcih, ki so bili primerno plačani. V nekaj mesecih za štiri, pet ljudi znese kar nekaj,'' ugotavlja Tominec, ki je v Švici nazadnje pomagal Kadettnu: ''V klubih, kjer sem deloval, sem se vedno zavzemal, da prihod igralca ni prišel v poštev, če proračun ni bil pokrit oziroma če igralci, ki so že v klubu, niso dobili dogovorjenega. Nisem privrženec napihnjenih stvari oziroma delanja nečesa, za kar ne veš, ali boš lahko speljal ali ne. Morda nas je to s Koprom stalo naslova državnega prvaka.'' Kakorkoli že, kljub morda drzni viziji, ki bi morebiti lahko rodila evropsko primerljiv klub, je na koncu izpadlo, da sta oba ''kandidata'' za združitev končala na rokometnem pokopališču. Slava jima.