Tudi v urejeni Švici pozabite na profesionalizem

Tujina ni vedno samo milina. Tudi v urejenih in dobro stoječih zahodnih državah je služba in/ali študij ob ukvarjanju s športom standard. Tako je na primer v nemški ženski rokometni ligi in tako je večinoma tudi v švicarskem prvenstvu. Prav v tej državi gostujejo rokometaši Gorenja. Tekmec pa je devetkratni švicarski prvak in dvakratni četrtfinalist lige prvakov Pfadi Winterthur.

Srečanje z nekdanjo oso Dinom Bajramom je bilo ena glavnih zanimivosti ob spoznanju, kateri tekmeci so v skupini z Gorenjem. A postavni krožni napadalec ne bo igral, morda ga ne bo niti na tekmi, saj se izogiba večjemu hrupu.

Pravzaprav je na bolniškem dopustu že dober mesec. Občutljiv je na svetlobo in hrup. "Žoga me je nesrečno zadela v glavo in dobil sem hujši pretres možganov," se glasi pojasnilo nekdanjega reprezentanta.

Ta je v Švici drugo sezono, Winterthur je njegova šesta karierna postaja po domačem Celju, nemškem Düsseldorfu, SVIŠ-u, Škofji Loki in Gorenju, kjer je nastopal štiri sezone in bil eden temeljnih kamnov velenjske obrambe.

Pravi, da Švicarji precej pozornosti namenjajo mlajšim selekcijam – eden najvidnejših talentov je vratar Nikola Portner, ki je podpisal za Montpellier -, to pa se nekako še ne vidi pri reprezentanci. Številni igralci se namreč po študiju raje odločijo za popolno posvetitev službi, kjer zaslužijo več. Edini popolnoma profesionalni klub je Kadetten.

"Vseeno so klubi odlično urejeni. Veliko delajo na marketingu, precej je tudi prostovoljstva. Švicarje pesti slabša infrastruktura. Thum je moral na primer v lanski ligi prvakov gostovati v Bernu in precej plačati za najem," je razložil 31-letnik.

Tudi zato švicarski klubi z izjemo dveh, treh ne izražajo pretiranega zanimanja za evropske nastope. Imajo pa ligo odlično pokrito s statističnega vidika. Čeprav ni profesionalizma, tudi v tej državi dokazujejo, da je marsikaj mogoče napraviti z voljo. Lep zgled tudi za Slovence, kjer se tolikokrat kaj ne da …