Pariz 2024
Ponedeljek, 2. 9. 2024, 4.00
6 ur, 48 minut
Intervju: Miha Zarabec
Miha Zarabec o bolečini, ki ne bo nikoli izginila
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,00
Miha Zarabec je za Sportal spregovoril o minulem olimpijskem turnirju.
Tri tedne po koncu olimpijskih iger v Parizu je še kako živ boleč spomin na četrto mesto slovenskih rokometašev, ki so na koncu nesrečno ostali brez olimpijskega odličja na četrtem mestu. "Iskreno, še zdaj ni enostavno, še vedno boli, saj smo imeli v rokah vse pa na koncu nič," je v pogovoru za Sportal iz Poljske, kjer si služi kruh, spregovoril Miha Zarabec, ki verjame, da reprezentanca še ni rekla zadnje.
"Iskreno še zdaj ni enostavno," se s cmokom v grlu razpleta olimpijskih iger v Parizu oziroma v Lillu spominja Miha Zarabec, ki ga je s soigralci le kanček sreče ločil od tako želene olimpijske medalje. Trenutki, ko so Slovenci po tekmi za tretje mesto in nesrečnem porazu s Španijo, nemočno v solzah in razočaranju po zamujeni priložnosti obležali na tleh, so se za vedno zasidrali v spomine slovenskih navijačev, kljub temu pa je četa Uroša Zormana v Parizu spisala eno najbolj pozitivnih zgodb letošnjega dogajanja v Parizu. Pod to je svoj podpis dodal tudi 32-letni Trebanjec, ki je medtem že obrnil nov list pri klubski sezoni, v kateri bo znova branil barve poljske Wisle. Zarabec je v pogovoru za Sportal med drugim spregovoril o dogajanju tik po zadnjih trenutkih zadnjega srečanja v Lillu, pa tako opevanem taktiziranju pred zadnjo tekmo skupinskega dela in nadaljevanju reprezentančne kariere, ob tem pa je potegnil črto pod minulo poletje.
Miha, če začneva z najlažjim vprašanjem, kako ste?
Super, treniramo, začenjamo sezono (z Miho smo se pogovarjali v petek, op. p.), na srečo brez poškodb. Po koncu olimpijskih iger sem imel nekaj dni premora, tako da sem bil en slab teden doma, nato pa je sledila vrnitev na Poljsko.
Potem letos sploh ni bilo časa za konkreten dopust?
(smeh, op. p.) Ne. A če so v igri olimpijske igre, potem s tem res nimam težav.
Z Wislo je že krenil v novo sezono poljskega prvenstva.
Verjetno se bo po teh treh tednih vsaj za odtenek lažje pogovarjati o bolečem dogajanju na olimpijskih igrah na zadnjih dveh tekmah kot takrat v Lillu. Kako zdaj gledate na celotno izkušnjo v Franciji?
Iskreno še zdaj ni enostavno, še vedno boli, saj smo imeli v rokah vse pa na koncu nič. Kljub vsemu pa je bila to res pozitivna izkušnja, od prvega dne smo dihali kot eno. Ponavadi je na takšnih turnirjih tudi težava, ker si toliko časa skupaj, da imaš potem že vsega dovolj. Tega letos res ni bilo, res smo uživali, kar se je potem videlo tudi na igrišču. Bolelo bo vedno, ker je bila za večino to zadnja priložnost na olimpijskih igrah, vseeno pa smo lahko ponosni. Kot sem rekel, bilo je krasno obdobje, a hkrati si bomo lahko še dolgo očitali za to zamujeno priložnost.
"Z nekaterimi smo danes zadnjič igrali skupaj," ste dejali takoj po zadnji tekmi v Lillu. O morebitnih slovesih od reprezentance je zatem spregovoril tudi kapetan Jure Dolenec. Vem, da za druge ne morete govoriti, a kakšna bo vaša reprezentančna prihodnost?
Zdaj je od te zadnje tekme minilo že nekaj časa, vsi smo malce zadihali. V trenutkih, kot je bil po tekmi s Španijo, so bile glave res vroče, po mislih se ti podijo le negativne stvari. Vsak je hotel v tistih trenutkih brez razmisleka nekaj povedati, a na koncu ni nihče ničesar potrdil, tudi med nami ni nobeden ničesar napovedal. Tudi po vsem tem času stvari ostajajo enake.
Razočaranje v slovenskem taboru po koncu olimpijskega turnirja.
Reprezentanca je v večini že izkušena, hkrati pa nikakor še nismo za odpis. Če se nekdo počuti v redu, potem ne vidim razloga, da bi nehal igrati za reprezentanco, ki vedno predstavlja čast. Tudi sam se vedno z veseljem odzovem vabilom. Kaj se bo dogajalo v prihodnosti pa težko napovem, tudi sami se moramo malce usesti in pogovoriti. Vsekakor pa bi bilo škoda, da bi po tem, ko smo pokazali, da znamo, končati to zgodbo. Odločitev je na vsakem posamezniku, konec koncev pa ima veliko besede tudi selektor.
Prizori po koncu tiste tekme za tretje mesto so bili res boleči, še posebej je zaokrožila tista vaša slika, ko ste v objemu tolažili neutolažljivega Blaža Janca. Kaj se je dogajalo tiste prve ure po zadnji tekmi?
Dejansko nič, ker smo vsi v šoku obnemeli, obsedeli v garderobi, nismo se veliko pogovarjali. Vedeli smo, da smo naredili odmeven rezultat, a vseeno je ta zamujena priložnost res bolela, ker smo si tega res želeli in smo si letos tudi res zaslužili. Tekle so tudi solze, sploh ko se zaveš, kaj si izpustil iz rok. Tistih nekaj ur je bilo res težkih, potem pa nas je kar hitro čakala pot domov, da smo lahko pobegnili od tega dogajanja in da smo malce zadihali.
Razočarani Zarabec tolaži neutolažljivega Blaža Janca.
Iskati razloge, zakaj se je končalo, kot se je, je vedno nehvaležno. Že na polfinalni tekmi z Dansko smo pokazali to, kar smo si želeli, zmanjkala nam je na koncu res samo pika na i. In ko si enkrat tako blizu zmage proti velesili, kot je Danska, se zaveš, da si z razlogom v polfinalu. Verjetno bi bilo lažje, če bi že na tem srečanju izgubili z nekaj goli razlike in bi se tako lahko lažje osredotočali le na tekmo za tretje mesto, na koncu pa smo bili razočarani zaradi ene sodniške odločitve in se nam je to, kar nekaj časa pletlo po glavi. Potem so bili tu Španci, s katerimi smo imeli že prej težave, nekako nam ne ležijo, čeprav vsi vemo, da smo boljši od njih, zato je še toliko bolj škoda, da tega nismo pokazali na parketu. Z ničimer nas niso presenetili, zmanjkal je spet samo tisti kanček nečesa. Na koncu smo premagali sami sebe s preveč napakami, na takšnih tekmah pa te to stane veliko.
Še enkrat bom poudaril, razplet res boli, ne vem, zakaj se nismo na obeh tekmah z njimi sprostili, imeli smo priložnosti, da bi se obe tekmi odvili drugače, pa smo na koncu "zaklali" sami sebe. Nima pa smisla zdaj pogrevati dogajanje za nazaj.
Dejansko ne mine turnir ali tekmovanje, po katerem se ne bi pogovarjali o delu sodnikov in njihovih odločitvah, ki na koncu res krojijo dogajanje, enako je bilo tudi v vašem primeru.
Rokometna pravila so takšna, kot si jih na koncu tolmačita dve osebi na igrišču, ki imata vsaka svoj kriterij. Vsak ima potem nekoliko drugačen nivo sojenja, zato mislim, da bi morali najprej sodniki sami malce bolj razčleniti igro, ker je odstopanj in razlik preveč. Žal mi je, a tu se vidi, da rokomet je in vedno bo za nekaterimi ostalimi športi, ker vsi delajo korake naprej v pravo smer, samo mi že nekaj let stojimo na istem mestu z nekaterimi res majhnimi popravki. Mislim, da bi vsi potrebovali bolj jasen kriterij, če je to možno. Ne vem, kako, niti ni to moja naloga, mislim pa, da se tudi preostali igralci strinjajo s tem. Žal mi je, da je tako, ker rokomet je bil na olimpijskih igrah res opažen, dvorane so bile polne, potem pa nekateri takšni dejavniki vplivajo na celotno dogajanje. Zato lahko samo upamo, da se bo v prihodnosti celotna zadeva odvila v pravo smer.
Slovencem so predvsem v polfinalu veliko preglavic povzročile sodniške odločitve.
Pred odhodom na olimpijske igre so verjetno le največji optimisti napovedovali, da se bo Slovenija prebila vse do polfinala. Tudi kar zadeva igro, lahko brez težav rečemo, da so bile to celostno gledano daleč najboljše predstave Slovenije v zadnjem času. Kdaj se je zgodil tisti klik oziroma premik v glavah, da vam lahko uspe?
Če sem iskren, tudi samih sebe pred začetkom iger nismo videli na najvišjih mestih. Osnovni cilj je bil preboj iz skupine. V začetku priprav smo res trenirali slabo, tudi selektor ni mogel biti zadovoljen, nismo se še povsem ujeli na treningih, tako da smo tudi prijateljski tekmi oddelali 45 minut na nivoju, nato pa smo padli. Nihče ni bil zadovoljen in tudi zaradi tega nismo šli z velikimi apetiti v Pariz. Potem smo premagali Hrvate in z vsakim nastopom ti apetit raste, vse se je stopnjevalo in že po skupinskem delu smo videli, da zmoremo. Videli smo, da se lahko kosamo z državami, ki so bile v zadnjih letih v vrhu, tudi s skandinavskimi.
Ko potegnem črto, smo predvsem od balkanskih držav najbolj napredovali v igri, kemiji, taktiki, naredili smo korak naprej in zato smo prišli tik pod vrh. Dejansko smo čutili, da lahko naredimo nekaj več, a smo bili ob tem zelo previdni, nismo prehitevali, na koncu smo lahko še malce računali in je vse izpadlo, kot smo si želeli. Neslo nas je naprej, delali smo res dobro in potem je vse prišlo do izraza. Tudi če ni bilo medalje, smo Slovenijo postavili nazaj na rokometni zemljevid, dolgo smo to čakali in za to garali, zdaj pa bo treba to potrjevati na naslednjih tekmovanjih.
Ogromno se je po koncu prvega dela oziroma že pred tekmo z Nemčijo govorilo o vašem taktiziranju glede "izbire" tekmeca v četrtfinalu. Zdaj, ko je vsega konec – koliko ste se o tem pogovarjali med sabo?
(smeh, op. p.) Če bi nam pred turnirjem ponudil možnost izbire, ali boš igral s Francijo pred domačimi navijači ali Norveško, morda Egiptom, mislim, da tu ni neke debate, tako je bilo tudi v tem primeru. Če je v igri boj za odličja, potem pa mislim, da tu sploh ni kaj razmišljati. S strani vodstva je bilo vse korektno izpeljano, na tudi tej tekmi z Nemčijo smo želeli zmagati in pokazati, da lahko igramo tudi proti njim. Če poenostavim, vsak normalen človek, bi se odločil tako, kot smo se mi, za tem smo tudi trdno stali, vemo, da se pogosto zgodi, da te taktiziranje potem udari po nosu, tudi tega smo se zavedali, a stremeli smo res le k cilju, da se uvrstimo v polfinale.
Tudi za obračun z Norvežani smo vedeli, da moramo biti še več kot stoodstotni, da se nam drugače ne piše nič dobrega in to tekmo smo potem tudi na ta način oddelali. Glede kalkuliranja težko še kaj dodam, mislim, da pa tu nobena reprezentanca ne bi imela dileme.
Če omeniva še selektorja Zormana, tudi on je v zadnjih letih kot selektor dozorel. Vemo, kje je bila reprezentanca pred njegovim prihodom in kje je zdaj.
Tista sprememba od vodenja Vranješa je pustila posledice. Za nobenega selektorja ne bi bilo zatem vodenje reprezentance preprosta naloga, v tem času smo veliko spremenili, zgradili, predvsem pa smo se res povezali in obudili kemijo, ki je prej ni bilo. Potrebovali smo kar nekaj časa, da smo začeli zmagovati na tekmah, ki jih moramo dobiti, oziroma obračune z reprezentancami, s katerimi smo imeli v preteklosti težave. Uroš je veliko spremenil, vsi smo zadihali, spet uživamo v rokometu, res imamo spoštljiv odnos med igralci in štabom in to nas je pripeljalo do tega trenutka, kjer smo zdaj.
Ko vse poteka, kot mora, je res lepo biti del reprezentance. Tu je treba tudi omeniti, da nihče od nas v reprezentanco ne hodi zaradi finančnega vidika, ki ga pri nas ni. V nekaterih reprezentancah je to povsem drugače. Mi tega nimamo, pa še vedno vse vlagamo v reprezentanco in vsem to predstavlja veliko čast in ponos.
Po dolgem času je tudi rokometna reprezentanca v Sloveniji poskrbela za evforijo. Koliko ste to čutili v Parizu in potem tudi v Lillu?
S tem se nismo posebej obremenjevali, smo pa vsekakor čutili podporo. A vemo, kakšna je navijaška kultura. Če bi eno tekmo odigrali slabo ali pa izpadli v četrtfinalu, bi bila zgodba podobna kot v preteklosti. Dokler vse teče, kot mora, si najboljši, ko se enkrat zalomi, potem vsi vemo, kaj se zgodi. Bili smo osredotočeni na svoje delo, nismo si belili glav, smo pa čutili, da Slovenija diha z nami, tudi v dvorani smo imeli podporo Slovencev, bilo je res lepo. Že nogometna reprezentanca je pred tem res lepo povezala celotno Slovenijo, v vseh športih napredujemo, se dvigujemo in to mi je res všeč. Vesel sem, da smo tudi mi nekaj doprinesli, zdaj pa upam, da se bo to samo še nadaljevalo.
Kaj pa sicer pravite o olimpijskih igrah in utripu olimpijske vasi?
"Točno smo vedeli po kaj smo prišli v Pariz, zato smo bili res osredotočeni le na naše delo," poudarja Zarabec.
Kar zadeva zvezdnike, so ti vedno v nekih svojih mehurčkih, nismo jih veliko srečevali. Imeli pa smo srečo, da smo bili ravno ob pravem času na pravem mestu, ko je Novak Đoković osvojil zlato odličje in je potem prišel v olimpijsko vas, mi pa smo se ravno vračali z večerje. Srbi so mu pripravili res velik sprejem, hodil je proti srbski hiši, tako da smo se ustavili in se z njim slikali. V Riu je bilo tega veliko več, smo bili bolj "turisti", v Pariz pa smo točno vedeli, po kaj smo prišli, zato smo bili res osredotočeni le na svoje delo. Je pa seveda vedno nekaj posebnega, ko nas je toliko športnikov na kupu.
Reprezentančni dres ste zdaj že zamenjali za dres poljske Wisle. Kako se počutite pred začetkom novega obdobja?
Po dolgem času v reprezentanci se je treba spet privaditi na drugačen način dela. Veselimo se nove sezone, zdravje je, malce sem si opomogel od poletja tako fizično kot psihično. Sam imam to srečo, ker sem del poljske lige, ki je malenkost drugačna oziroma lažja od nekaterih ostalih lig, predvsem bundeslige, v kateri sem bil pred tem. Tudi zato je malce več časa za počitek, sploh ker imamo širok kader. So pa po zadnji sezoni cilji najvišji, klub je naredil velik korak naprej, organizacija je na najvišjem nivoju. Veselimo se vsega, kar sledi, upam, da nam prizanesejo še poškodbe.
Pred tem ste nekaj let nosili dres Kiela, kako zahtevna je bila selitev na Poljsko? Ocenjujete zdaj to kot pravilno potezo v svoji karieri?
Načeloma sem človek, ki ne mara sprememb, menjav, zato je bilo precej naporno menjati okolje in se prilagoditi na vse novosti. Na začetku mi ni bilo najlažje, a se je počasi vse sestavilo, tudi igra je stekla, v domačih tekmovanjih smo v pretekli sezoni osvojili vse, kar se je dalo. Ko zdaj potegnem črto, mislim, da je bila to pravilna odločitev, sploh kar zadeva pripravljenost, vse je veliko lažje. Tudi kariero si lahko na tak način nekoliko podaljšaš, ker v Nemčiji so res vse tekme na nož, tukaj pa je lahko malce več fokusa tudi na ligi prvakov. Spet sem dobil novo perspektivo rokometa, naučil sem se še marsikaj novega, dobil sem to, kar sem potreboval, ob tem pa se borimo za najvišja mesta, kar mi je vedno prioriteta tako v rokometu kot nasploh v življenju.
Preberite še:
