L. Krhlikar: Bila sem prva strelka, ekipo pa morala spremljati s tribune

Ko je govora o slovenskih rokometašicah, ne moremo mimo Line Krhlikar, odlične zunanje igralke in standardne članice slovenske reprezentance, ki se je precej hitro podala izven slovenskih meja. Pot jo je pred štirimi leti, ob pomoči Branka Dobnika vodila v Španijo. Iz Žalca, kjer je takrat igrala, so jo "izgnale" finančne razmere. Pred odhodom v tujino si je sicer želela diplomirati, a je v vsako smer nekoliko popustila. Okrepila je španski Rocas, dolžnosti do fakultete pa opravila na daljavo. Kriza je nato udarila tudi v Španijo, Lino pa prisilila v vnovično selitev. "V klubu so mi bili dolžni dve plači, pogodbe za naslednjo sezono pa še nisem podpisala. Prisotni so bili tudi drugi dejavniki, ampak pustimo to. Najprej sem se vrnila domov. Takrat me je bilo kar malo strah za prihodnost, ampak sem hitro dobila tri super ponudbe in se na koncu odločila za Nimes," razloži in prizna, da ji je v veliko pomoč bila Nina Jeriček, ki še vedno igra tam.

"Najprej me je posadil na klop, nato na tribuno"

Iz Nimesa se je nato preselila v Dijon, na katerega je ne vežejo lepi spomini. Ne le, da je v francoskem prvenstvu osvojil zadnje mesto, tudi s trenerjem se ni razumela. Jabolko (enostranskega) spora je bila reprezentanca. "Na začetku sem igrala, bila do novembra najboljša strelka ekipe. Potem sem se pridružila reprezentanci, kar si sama štejem v veliko čast in veselje, trenerju pa to ni bilo po godu. Ko sem se vrnila v klub sem se brez pojasnila z leve zunanje preselila na desno stran, potem na klop in s klopi na tribuno. Zahtevala sem pojasnilo, ampak ga nisem dobila. In ga verjetno nikoli ne bom. Bi še nekako razumela, če bi bila zanič. V ekipi nas je bilo 14 punc, on jih je na tekme jemal 13, mene pa puščal doma," je dejala Krhlikarjeva, ki je kljub temu, da od decembra praktično ni igrala, bila na koncu tretja strelka ekipa.

Na srečo se ji je pogodba iztekla. Trenutno je ravno sredi selitve v Slovenijo, novega delodajalca še ni našla. "Se dogovarjam z določenimi ekipami, a še ne vem, kje bom prihodnjo sezono." Mogoče se vrne v Francijo, mogoče ostane v Sloveniji … "Zame je francoska liga ena najboljši v Evropi. Vse je organiziramo kot je treba, ekipe so precej izenačene. Lahko rečem, da se igra kakovosten rokomet. Kljub temu pa je njena priljubljenost še vedno daleč za moško. Niti primerjati se ne moreta."

Po petih letih le meter za osebnim rekordom

Rokomet je njena prva, a ne edina ljubezen. Dolgo se je namreč ukvarjala tudi z atletiko. Z metom diska. "Oboje sem trenirala, dokler mi je dopuščal čas, potem pa sem se morala odločiti za en šport." Zakaj za rokomet? "Ker ga dlje treniram in ga imam zelo rada. Tudi finančni položaj v atletiki ni najboljši. A nikoli ne veš, kaj bi bilo če bi se najprej začela ukvarjati z atletiko." O povratku v atletiko ne razmišlja, je pa, zanimivo, pred dobrim tednom znova metala disk. V roke ga je vzela po petih letih, atletskemu klubu iz Dijona pomagala pri boju za prvo ligo in le en meter zaostala za svojim osebnim rekordom. "Na koncu sem bila prva in super zadovoljna."

Nov izziv jo čaka že kmalu. Konec junija bodo na sporedu mediteranske igre, druženje soigralkami in selektorko Marto Bon pa začenjajo že ta ponedeljek. "Zelo se veselim. Smo super klapa, trdo delamo, se odlično razumemo in mislim, da smo na pravi poti," razmišlja Lina, ki si želi, da bi nekoč tudi ženska reprezentanca uživala ugled moške. "Pot je še dolga, a če bomo garale, bodo tudi me enkrat tam. Veliko nam pomeni tudi dejstvo, da se je Rokometna zveza veliko bolj zavzela za nas kot pretekla leta. Svežino bo prinesla tudi nova selektorka," še dodaja rokometašica, ki med vsemi klubi na svetu najraje obleka dres francoskega Metza.