Kava za pet evrov in tolažba s smutijem

Torek je bil dan za raziskovanje osrčja Dohe. V središču zanimanja je bilo sokolarstvo, tradicionalna puščavska dejavnost, ki je v moderni dobi prerasla v šport. Več o sokolih iz Katarja si boste lahko prebrali v petek. A še pred tem smo se sprehodili po souqu oziroma bazarju v središču mesta. Slikovite stojnice na sicer manjšem prostoru, kot bi pričakoval, ponujajo starine, sadje, ročne izdelke in, jasno, kavarne.

Kaj zelo veliko razvad sam nimam, ampak kava je prvakinja med tistimi, ki so me okupirale. Srebanje z obveznim mlekom oplemenitene vsebine iz čim bolj domiselne skodelice je mojih pet minut v dnevu. Po dnevih odmerkov iz kavomatov, ki sicer niso le voda in nekaj prahu, a sem pil tudi že občutno boljše, je bila poštena kava med prostočasnimi prioritetami.

Našli smo primerno kavarnico in spustili sidra. Naročeno je prihajalo kar nekaj minut, naposled so skodelice le priromale na mizo, ampak sledilo je bridko razočaranje. To ni bila svetlorjava, opojna in mamljiva tekočina, kot sem je sicer vajen, v majhni skodelici je bilo nekaj, kar je bilo bolj podobno čaju kot kavi. Brez usedline, a z okusom, ki je vsaj nekoliko spominjal na kavnega.

Kljub sladkornemu in mlečnemu dodatku sem bil že na robu ne le misli, ampak tudi dejanja, da se moj pogled nikakor ne bo srečal z dnom skodelice. A nemudoma sem se premislil, ko sem izvedel, da moj zapitek znaša 22 realov, kar je pet evrov. Z nekaj tolerance je šlo. Potolažil sem se le nekaj deset metrov stran z izvrstnim jagodnim smutijem za protivrednost prijaznih dveh evrov. Dobrodošlo gastronomsko spoznanje iz Katarja.