Jure Dolenec pred pomembno odločitvijo

Petintridesetletni Jure Dolenec je pred začetkom letošnje klubske sezone obrnil nov list. Potem ko je nazadnje nosil dres francoskega Limogesa, se je v jeseni svoje kariere odločil za selitev na Hrvaško, kjer po novem nosi dres Nexeja iz Našic. "K tej odločitvi je pripomogla predvsem družina," nam je v telefonskem pogovoru ravno med vračanjem v Slovenijo konec tedna povedal Dolenec, ki ga v naslednjih mesecih čakajo novi izzivi, pa tudi odločitev glede nadaljevanja reprezentančne poti.

Jure, začeli ste pisati novo zgodbo pri Nexe Našicah. Kako ste za zdaj zadovoljni?

Ekipi sem se pridružil v Škofji Loki in potem v Ljubljani, kjer smo igrali Šilčev memorial, tako da sem kar takoj odigral dve tekmi. Nisem niti treniral, spoznal sem ekipo, zatem pa sem oddelal že nekaj tednov treningov. Super so me sprejeli. Kadar le lahko, pa se vračam domov v Slovenijo k družini. Tudi to je bil na koncu glavni razlog za selitev v Našice, ker sem iskal nekaj, kar bi bilo blizu Slovenije ali pa celo v Sloveniji, a se na koncu ni izšlo. Vsaj ti prvi občutki so za zdaj zelo dobri.

Letos poleti je zamenjal klubskega delodajalca. Foto: Guliverimage

Omenili ste bližino doma in družine. Ali je bil to glavni razlog za selitev iz Francije na Hrvaško?

Najpomembnejša stvar pri odločitvi o selitvi na Hrvaško je bila moja družina, z ženo sva se že prej odločila, da je čas, da starejšemu sinu, ki bo letos dopolnil enajst let, ponudimo stabilnejše okolje, ker je tudi jasno, da pri mojih letih več ne podpisuješ dolgoročnih pogodb, tako pa tudi ne veš, kje se boš znašel čez eno sezono. Odločili smo se, da se ne bomo več selili po Evropi, tako da so bile potem Našice odlična rešitev. Nexe je bil tudi najkonkretnejši od vseh, za zdaj se mi zdi odločitev prava, res se dobro razumemo, nekaj igralcev sem poznal že od prej, nekaj jih ima za sabo podobno pot kot jaz.

Gre za zanimiv projekt, veliko se vlaga, vsi se trudijo, da bi bilo vse na najvišjem nivoju, skrbijo za nas, zagotovljene imaš obroke, vse ti perejo, res skušajo priti na nivo velikih klubov. Seveda so tu stvari, pri katerih je še mogoče napredovati, a sem prepričan, da so tudi v primerjavi s slovenskimi klubi na res visokem nivoju. Vsi vemo, kakšni so naši cilji in kaj Nexeju manjka – lovorika na Hrvaškem. Vemo, da to ni enostavno, upam pa, da čim dlje pridemo tudi v Evropi.

V svoje vrste ga je vabil tudi Slovan, a do dogovora ni prišlo. Foto: Boštjan Podlogar/STA Poleti se je vaše ime pogosto povezovalo s Slovanom, ki je pred to sezono močno okrepil svoje vrste. Koliko je bila realna možnost vaše selitve nazaj v domovino?

Povsem realna. S Slovanom smo se dolgo časa pogovarjali, za moje pojme celo malce predolgo. Želel bi si igrati tam, ker je to še precej bližje domu, a enostavno se ni uresničilo, nismo se našli. Pogovori so potekali res dolgo, zato sem potem našel drugo možnost. Če sem konkreten, lahko spustiš ceno, lahko poskušaš najti neke skupne točke, a vse ima svojo mejo. Ko sem videl, da to ni to, sem se odločil za nekaj drugega.

Po koncu olimpijskih iger ste precej prahu dvignili z izjavo, s katero ste nekako namignili na morebiten konec reprezentančne poti. Kako zdaj stojijo stvari in vaša odločitev?

O vsem se bo treba pogovoriti, najprej z družino, potem z reprezentanco. Enostavno razen tega, da smo se o tem pogovarjali doma, nimam konkretnejšega odgovora kot v Lillu. Dejstvo je, da se konec bliža, kdaj točno bo to, ne vem. Vsi smo nekako razmišljali še o teh olimpijskih igrah, medtem ko se o prihodnosti nismo pogovarjali. Pariz je bil naš cilj. Moramo se pogovoriti, potem pa bomo videli, kdo se še vidi v tej zgodbi.

O nadaljevanju reprezentančne poti se še ni odločil. Foto: Guliverimage

Zagotovo pa bo naslednje veliko tekmovanje, ki bo v Zagrebu, za nas zelo zanimivo, tudi za navijače. V tem času, ko sem v reprezentanci, nismo imeli te sreče, da bi igrali domače veliko tekmovanje, tako da je Zagreb res blizu. A tu je res ogromno dejavnikov, dokler se ne pogovorimo in razčistimo o vsem, je težko karkoli povedati. Nikakor pa ne želim dajati izjav v smislu, da je to zdaj konec, potem pa bom spet tam. To bi bilo res neumno.

Ne bom rekel ne ja ne ne. Po razmisleku bomo videli, ali bom naslednjič spet zraven ali pa bom eden izmed glasnih navijačev s tribun.

Kako se sicer počutite fizično?

Za zdaj se počutim odlično, tudi med olimpijskimi igrami nisem imel večjih težav, zdaj samo upam, da bo tako naprej tudi med sezono. Težko je biti pameten, ker lahko kakšne stvari terjajo davek, ki se pozna šele kasneje, sploh pri nas starejših, a počutim se res dobro. Upam, da bom lahko na najboljši možen način pomagal klubu.

Konec avgusta si je v družbi Dragana Gajića ogledal tudi obračun Trimo Trebnjega in Limogesa. Foto: www.alesfevzer.com

Ste imeli po koncu olimpijskih iger kaj časa za oddih?

Imel sem kar srečo, ker sem imel nekaj časa celo za morje, nekaj dni sem bil potem še doma. Glede tega sem imel srečo, ker so nekateri reprezentančni soigralci morali takoj v klube, meni pa je šlo na roke, da se je liga začela malce kasneje. Moram reči, da mi je šel tudi trener na roke in da je tudi meni nekaj teh dodatnih prostih dni res ustrezalo. V teh nekaj dneh, ko sem bil prost, dejansko počitek dobro vpliva na telo, fizično ničesar ne izgubiš, pomaga pa ti predvsem pri mentalni pripravi, da se malce spočiješ. Zdaj sem bolj normalno pričakal novo sezono, niti si ne predstavljam, da bi moral takoj po koncu olimpijskih iger na treninge kluba. Predvsem mislim glede glave.

Nekaj tednov je minilo od konca olimpijskih iger. Kako zdaj ocenjujete celotno izkušnjo?

O vsem skupaj se lahko pogovarjava z malce bolj urejenimi mislimi in trezno glavo. Na koncu pa so občutki zelo pomembni, to bo ostalo za vedno, kakorkoli obrneš, je za nami izvrsten turnir, bili smo presenečenje tega turnirja, ekipa, ki je ni nihče pričakoval v polfinalu. Potem pa oba tista nesrečna poraza za zadetek, ko smo imeli še možnost za uspeh. Z Dansko smo igrali res izvrstno, tudi s Španci smo se borili do konca, pa nas je tam morda že malce zmanjkalo, mučili smo se za vsak zadetek. Mislim, da je bilo na igrišču videti, da dihamo eden za drugega. Boleči spomini bodo ostali za vedno, sploh za nas starejše, ker takšne priložnosti ne bo več, pa tudi za mlajše, ker se ti mora za uvrstitev v polfinale sestaviti res vse, že za to, da zaigraš na olimpijskih igrah. Res je ostal grenak priokus, nekaj nam manjka. A za nazaj v življenju ni mogoče ničesar spremeniti.

Foto: www.alesfevzer.com

Veliko smo se spet pogovarjali tudi o sojenju, za tisto tekmo z Dansko pa sem imel res občutek, da so šle mejne situacije v njihovo korist, pa ne samo tista na koncu. Res pa je, da si tekme nisem ogledal za nazaj. Takšen je naš šport, s tem se je treba sprijazniti. Treba pa je gledati samo nase, ker na ostale stvari ni mogoče vplivati, tako pač je.

Ste pa res dokazali, da je Slovenija znova konkurenčna največjim reprezentancam sveta.

Imamo precej staro reprezentanco. Mislim, da imamo osem igralcev, ki so stari 32 let in več. Potem imaš pet tednov priprav, pripravljalne tekme, v tem obdobju pa veš, da ne boš že takoj dajal sto odstotkov. Preizkušali smo številne stvari, sploh pa je bilo pomembno, da smo jo odnesli brez poškodb, ker lahko en napačen korak pomeni, da te ni na olimpijskih igrah. Nihče ni ustvarjal nobene panike, točno smo vedeli, kje smo. Zdaj smo že nekaj časa skupaj z Urošem, imamo izkušnje, res smo bili mirni.

Potrebovali smo čas, da smo prišli spet na to stopnjo, šli smo res postopoma na teh velikih tekmovanjih. S fanti se res dobro razumemo in brez težav skupaj preživimo tudi dlje časa. Slišimo in družimo se tudi izven terena, kar se zagotovo mora nekje poznati in kar je bilo lepo videti tudi v Parizu oziroma Lillu. Res pa mi je žal, da nismo vsega nadgradili še z medaljo.

Preberite še:

Sportal Zoran Jovičić: Nismo še na želeni ravni

Sportal Krimovke ligo prvakinj odprle s tesno zmago

Sportal Zvezdniški Slovan trpel v Slovenj Gradcu, prvaki le do remija v Škofji Loki