Sobota, 17. 9. 2016, 10.19
6 let, 6 mesecev
Pogovor z legendo
Edo Kokšarov se je lotil velikega projekta
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
6,15
Poleg Sergeja Rutenke je bil Edvard Kokšarov najbrž najboljši in najbolj priljubljen rokometaš, kar jih je kdaj igralo v Celju in Sloveniji. Zdaj je športni direktor skopskega Vardarja, s katerim se je Celje pomerilo v regionalni ligi Seha.
Čeprav pri nas ne živi že tri leta, mu gre slovenščina še vedno odlično z jezika. Edvard Kokšarov je v Celju pustil neizbrisno sled. Po 12 letih je zapustil Slovenijo in se odpravil nazaj v Rusijo. A ne v domači Krasnodar, temveč k Čehovskih medvedom, pri katerih je odigral še dve sezoni.
"Celje mi je resno ponujalo položaj trenerja, a jaz sem športnik in želel sem še enkrat na olimpijske igre z rusko reprezentanco. To nam žal ni uspelo, sem pa svojo kariero podaljšal za dve leti in ni mi žal za to," pravi svetovni prvak iz leta 1997 in olimpijski iz leta 2000, ki je s Celjem osvojil tudi ligo prvakov.
V Skopju vodi projekt za vrh Evrope.
Predsednik dveh in še trener
V zadnjem času je imel kar precej dela. Bil je namestnik ministra za šport v svoji regiji in predsednik tako moškega kot ženskega rokometnega kluba v Krasnodarju. Občasno je skočil tudi na trenersko klop.
Ko je poklical njegov rojak Sergej Samsonenko, lastnik skopskega Vardarja tako v moški kot ženski obliki, je sprejel izziv. Zdaj je športni direktor Vardarja. Njegov cilj je znan: stopiti na vrh Evrope tako z žensko kot moško ekipo. "Težko je govoriti o tem, kateremu bo uspelo prvemu," se je nasmehnil.
Vedo, kaj se dogaja
Dejstvo je, da se je Vardar že pred meseci zanimal za Blaža Blagotinška, ki je nazadnje pristal v Veszpremu. Slovenska izložba pa ponuja še nekaj zanimivih igralcev.
Kokšarov je ostal zadržan ob vprašanju, kateri bi zanimal ekipo iz Skopja, ki ima v ženski sekciji dve Slovenki: staroselko Barbaro Lazović in letošnjo novinko Tamaro Mavsar. Vseeno je poudaril, da v Skopju zelo dobro vedo, kaj se dogaja na slovenski sceni.
Smer njegovega vodenja je, da bi ekipa delovala kot eno. Več kakovostnih igralcev seveda nujno ne pomeni boljše ekipe. V balkansko-špansko-ruskem kolažu bo imel nekoč Železni Edi vsekakor dovolj dela, ki ob najvišjih ambicijah predstavlja prvovrsten izziv.
