Družba svetovnih prvakov in domačinov

Četrto mesto v Španiji je bilo največji uspeh v zgodovini svetovnih prvenstev. Slovenski reprezentanti v en glas zatrjujejo, da je ekipa dve leti pozneje izkušenejša predvsem zaradi igranja na tujih prizoriščih, saj le za vzorec reprezentantov igra doma. A v športu ena in ena ni vselej dve. Izjemno pomembno se bo dobro odrezati v skupini in tako dobiti na papirju čim lažjega tekmeca v osmini finala. A slaviti v tej konkurenci bo precej zahtevno.

Skoraj gotovo bo treba za to premagati Špance, svetovne prvake. Tu sta še gostitelj Katar, ki bo imel gotovo domači veter v jadra, pa vselej neugodna Belorusija … Ponovitve španske pravljice, ki se je končala z "napako", brez kolajne, vseeno ne gre prečrtati, ponoviti pa jo bo težko. Tudi zaradi s poškodbami prepredenega pripravljalnega obdobja.

Osnovni slovenski cilj je sicer kvalifikacijski turnir za olimpijske igre v Riu. Za to mora Slovenija osvojiti vsaj sedmo mesto. Ob širini, ki si jo je ustvarila ekipa, je reprezentanca tega sposobna. Morala bi biti.

Svetovna prvakinja in bronasta z zadnjega evropskega prvenstva. Ekipa, ki je Slovenija do zdaj še ni premagala na velikih tekmovanjih. V Barceloni pred dvema letoma so Španci Slovencem postavili znak stop v polfinalu.

Selektor Manolo Cadenas ima na voljo izjemno izkušeno zasedbo, a skrbi poškodba vratarja številka ena in enega prvih zvezdnikov prvenstva Arpada Šterbika. Ta ima v Joseju Manuelu Sierri iz Picka sicer najmanj zelo korektno menjavo, Španci pa premorejo še nekaj dobrih vratarjev.

Vsa igralna mesta imajo izvrstno pokrita. V zunanji vrsti so Joan Canellas, Raul Entrerrios, Jorge Maqueda, Alex Dušebajev, vsi po vrsti so izjemno močni in visoki, a hkrati spretni. Krila so izjemno hitra. Victor Tomas je standard na desni, Valero Rivera, sin nekdanjega selektorja, pa na levi strani. V obrambi delujeta Viran Morros in Gedeon Guardiola. Skratka, znova ekipa, ki mora imeti za spodrsljaj res slab dan, njen tekmec pa res dobrega.

Gostitelji so v organizacijo prvenstva vložili ogromno finančnih sredstev. Vsi zatrjujejo, da bo šlo za tekmovanje presežkov. Katar bo imel nedvomno ogromno pomoč s tribun in verjetno še od kod. Projekta se je lotil s slovitim selektorjem Valerom Rivero, možem, ki je Barcelono vodil v njeni zlati dobi in je še vedno aktualni svetovi prvak.

Valero je pripeljal vojsko sodelavcev in šel v supermarket tudi med igralci. Nekateri bolj, drugi manj na hitro so katarski reprezentanti postali nekateri izkušeni in kakovostni igralci. V vratih je balkanski dvojec Danijel Šarić – Goran Stojanović, na desnem zunanjem je Žarko Marković, na levem Bertrand Roine in Rafael Capote, krožni napadalec je Borja Vidal.

Katar je na pripravljalnih tekmah na primer visoko premagal Rusijo, a tudi remiziral z Bosno. V vsakem primeru je verjetno bolje, da se Slovenija z njim srečuje že v skupini, ne pozneje v izločilnih bojih.

Slovenija in Belorusija sta si očitno usojeni. V dobrih dveh letih se srečujeta že četrtič. V isti skupini sta bili že na prejšnjem svetovnem prvenstvu, srečali pa sta se tudi v kvalifikacijah za evropsko prvenstvo 2014. Belorusi so tistega junijskega večera 2013 v Stožicah napravili potres, zmagali in poskrbeli, da Slovenija ni videla Danske. Je čas za poravnavo računov?

Velikih težav s proučevanjem Belorusov bržkone ne bo. Ne le zaradi omenjenih srečanj, ampak tudi zato, ker je Boris Denič vodil minški Dinamo v sezoni 2013/14, z njim pa lepo število reprezentantov.

Več kot le dober znanec je tudi Sergej Rutenka, zdaj as Barcelone, pred desetletjem in več pa Celja Pivovarne Laško, ki mu nikdar ni lahko igrati proti Sloveniji. Njegova podpora so brat Denis, nekdanji igralec Slovenj Gradca, krožni napadalec Maksim Babičev, srednji zunanji Boris Puhovski, desni zunanji Sergej Šilovič, levo krilo Ivan Brouka. Beloruski prvak Meškov igra vidno vlogo v ligi Seha.

Kot gostitelji olimpijskih iger so Brazilci seveda že uvrščeni v Rio, tako da te skrbi nimajo. Zato pa tam ne želijo biti obstranci in svetovno prvenstvo je izjemen poligon za oblikovanje ekipe. Na zadnjem v Španiji so odigrali zelo dobro. Premagali so Argentino, Tunizijo in Črno goro ter se v osmino finala pognali kar s tretjega mesta v skupini.

A na panameriškem prvenstvu, ki so ga osvojili v letih 2006 in 2008, so v finalu kar za 11 golov klonili pred Argentino.

Jedro reprezentance Jordija Ribeire igra v Evropi. Največ legionarjev ima Brazilija v Španiji. Med najbolj izkušenimi sta levo krilo Felipe Ribeiro, ki je član Montpelliera, in desni zunanji Fernando Pacheco.

Čile igra na svojem tretjem svetovnem prvenstvu po Švedski 2011 in Španiji 2013. Ob debiju je dosegel 22., pred dvema letoma pa 23. mesto. Vizum za Katar si je zagotovil s tretjim mestom na panameriškem prvenstvu, za Argentino in Brazilijo. Tako je zaokrožil trojček zaporednih celinskih bronov.

Prvi igralec reprezentance je Marco Oneto. Nekaj nad dva metra visoki krožni napadalec je kar 13 let član Barcelone, tudi vidni pripadnik članske ekipe, s katero je leta 2011 osvojil ligo prvakov. Pred dvema sezonama se je odpravil v Veszprem, nato v Magdeburg, v letošnji sezoni pa je v Mindnu soigralec Nenada Bilbije in Miladina Kozline.

Ob njem ima pomembno vlogo v ekipi še Rodrigo Salinas, desni zunanji romunske Steaue, ki je bil drugi strelec panameriškega prvenstva in ima obilico izkušenj iz asobala.