Direktor Celja PL Pungartnik: V slovenski ligi bi moralo biti šest klubov

Za slovensko rokometno reprezentanco je zaigral 171-krat in dosegel 679 golov. Bil je zraven tako ob srebrnem lesku reprezentančne kolajne pred devetimi leti kot tudi ob bridkih razočaranjih. Dokaj hitro se je z igrišča preselil obenj: leta 2008 je na evropskem prvenstvu nastopil še kot igralec, čez dve leti je bil že direktor reprezentance. Peto sezono je direktor Celja Pivovarne Laško. Veseli ga, da ima njegov klub kopico igralcev reprezentančnega kalibra in si želi povečati prepoznavnost rokometa. A, kot pravi, veliko posnemovalcev ni.

Zakaj so po vašem mnenju predstave in rezultati slovenske rokometne reprezentance bistveno drugačni kot januarja? Razlogov je verjetno več. Slovenija se je redko uvrščala tako visoko. Če nam je šlo na enem prvenstvu dobro, smo na drugem že pogrnili. Zdaj sta nam uspeli dobri uvrstitvi lani in letos. Biti četrti na svetu je vrhunski rezultat. Mogoče so se igralci preveč sprostili, na tekmi z Ukrajino igrali v smislu igrajmo, kolikor je treba. To je pa narobe. V reprezentanco prideš, ker se hočeš dokazati. Ogromno igralcev se je prodalo skozi reprezentanco. Ukrajino so morda vzeli z levo roko. Od zunaj je bilo videti malo ležerno. Morda bi morali analizo napraviti že ob porazu z Makedonci na EP 2012, ko smo izpadli iz boja za olimpijske igre. Vrhunec vsega je bila gotovo Belorusija. Ta poraz se očitno ni podrobno preučil, analiziral. Po drugi strani so igralci komaj čakali, da iz tujine pridejo domov. To sem doživljal tudi sam. Nekaj časa imaš same obiske. Tekma je bila očitno v drugem planu. Glede na prikazano je morda tudi to vplivalo na rezultat.

Je bolj odgovoren selektor ali igralci? Ponavadi se najlažje zamenja trenerja. Ne moreš kriviti ne tega ne onih, vsi želijo najboljše. Mogoče se premalo zavedamo, kaj pomeni uspeh za rokomet, navijače, pokrovitelje. A krivi smo sami, saj smo si sami letvico postavili tako visoko.

Čas za nove ljudi? Tako radi se primerjamo z drugimi. Ne bom govoril rezultatsko, ampak Nemci so za rokomet naredili največ. Rokomet, ki je vaški šport, so preselili v velika mesta. Postavili rekorde v gledanosti in TV-prenosih, tudi z reprezentanco so bili zelo uspešni. Heiner Brandt je bil selektor desetletje in pol. Podobno Bengt Johansson na švedski klopi. Mislim, da menjava selektorja ne bi bila primerna, gotovo pa bo treba nekaj spremeniti. Določeni igralci morajo dobiti močnejšo konkurenco. Po debaklu z Belorusijo je bila priložnost za to.

Kaj bo drugače zdaj, ko je vaš trener Vladan Matić tudi selektor Srbije? Ko je Matić postal naš trener, je bil relativno neznan, čeprav je imel izkušnje iz Picka in madžarske reprezentance. Pred leti Celje ni imelo nobenega reprezentanta, zdaj jih imamo v vseh selekcijah ogromno. Matiću sem že pred leti dejal, da bo reprezentanca potrkala na njegova vrata, a se mi je smejal. Takšna dvojna vloga je pogosto videna praksa. Navsezadnje tudi slovenski selektor deluje tako. Največji pomislek smo imeli zato, ker imamo precej igralcev v razvoju. A po drugi strani bodo v času evropskega prvenstva zaradi kvalifikacij za svetovno prvenstvo in aktivnosti mladinskih selekcij odsotni tudi številni igralci, mi pa imamo močan strokovni štab. Povedali smo mu tudi, da delo v klubu ne sme trpeti. Če bi se to pojavilo, se bo moral odločiti za klub ali reprezentanco. Po mojem mnenju bi se odločil za Celje. Mislim, da v izbrani vrsti lahko tudi on napreduje, da mu reprezentance ne bomo očitali in da se njegova odsotnost ne bo poznala.

Dejan Perić je nedvomno oseba, ki lahko na igralce usmeri pravi veletok svojih izkušenj. A večkrat se zdi, da je med tekmami na klopi dokaj pasiven, ne odziva se prepoznavno na dogodke na igrišču. Kakšen odziv pričakujete od njega? Dejan tudi prej ni veliko govoril, ampak deloval v ozadju – v garderobi, na treningu, med polčasom. Tako je tudi zdaj. Tudi meni se je na klopi zdel pasiven. Morda sem pričakoval energičnost. A tudi sam je dejal, da ne gre prek trenerja, ki je številka ena. Že pred tekmo se vse pogovorita, imata razdelane vloge. Zdaj to razumemo. Včasih pa smo bili nad njegovim svetovanjem tudi pozitivno presenečeni. Dejstvo pa je, da ko enkrat z igrišča prideš ob njegov rob, je to velika razlika. To sem okusil tudi sam.

Večkrat ste že poudarili, kako skušate tudi preostale spodbuditi k večji marketinški prizadevnosti in posledično prepoznavnosti tega športa. Kako bi lahko stopicljanje na mestu spravili v gibanje? Ne vem, zakaj se ljudje tega otepajo. Povedal bom s primerom. Če pošiljamo elektronsko pošto vsem prvoligašem, traja kar precej časa, da dobimo odgovor vseh. Kar počnemo v Celju, se v Evropi dela že lep čas. Gre za preverjene stvari. A v Sloveniji se ljudje vedno sprašujemo, zakaj je nekaj treba, ker gledamo le eno stopničko naprej. Sam se vedno sprašujem, kaj je za zadnjo stopničko. Danes se pogovarjamo o rezultatih v živo, kar je že mimo. Ne vem, ali klubi ne razumejo ali ne želijo ... Na združenju prvoligašev sem to temo nekajkrat izpostavil in dobil odgovor, kaj se Celje gre. Po eni strani si pravimo rokometna družina, po drugi strani se vsak drži svojega plota. Tipičen primer, kako je treba stopiti skupaj, je evropsko prvenstvo v košarki, kjer ni bilo nobenih delitev na Ljubljano, Celje, Maribor. Vsi so lahko sodelovali. Eno je konkurenca na igrišču, drugo pa sodelovanje za večjo prepoznavnost rokometa. Žal so tisti, ki imajo neke ideje, takoj potolčeni. Tudi mediji kdaj nočejo razumeti, da so te stvari pomembne. Ni vse v denarju. Veliko je v volji, času in odrekanju.

Navsezadnje je mogoče video posneti že z malo boljšim telefonom, seveda tudi fotografirati, v Sloveniji pa so težave z osnovnimi stvarmi, kot je pošiljanje zapisnikov. Danes so moderne, zanimive spontane stvari. Če na primer naša ekipa pride na neko dobrodelno akcijo, to posnamemo in damo na YouTube. Če ne bo zmontirano, bo še bolj zanimivo. Če grem s posnetkom do sponzorja in mu povem, da je imel na primer deset tisoč ogledov v enem tednu, ni vrag, da ne bi sodelovali. Rekli smo, da bomo uvedli licenciranje. Če vprašate mene, bi moralo biti v slovenski ligi šest klubov. Šest in kaj potem?! Bomo imeli pa trokrožni sistem. Le tako se bo naredil red. Letos nam je mogoče uspelo, da imajo vsi klubi prve lige spletno stran. Imamo pokrovitelja prve lige. Nič nismo napravili, da bi še koga privabili zraven. Zaradi posameznih interesov in vrtičkanja v smislu Celje ima nekaj za bregom. Nič ni v ozadju.

Pred leti je imela rokometna liga priložnost, da postane prva s spletnimi prenosi. Pred nekaj sezonami smo igrali tekmo na Danskem, ki je nihče ni prenašal. Kupili smo majhno spletno kamero, na internetu poiskali program in tekmo prenašali v živo. Z vložkom 20 evrov za kamero si je srečanje na naši spletni strani ogledalo 1200 ljudi.

Osmim igralcem po sezoni poteče pogodba. To so Žiga Mlakar, David Razgor, Nikola Ranevski, Sebastian Skube, Mate Lekai, Vid Poteko, Grega Potočnik, Luka Žvižej. Se boste med temi imeni ali med preostalimi komu zahvalili za sodelovanje? Do božiča bodo vsi igralci vedeli, kako in kaj. Nekaj časa še imajo za dokazovanje. Nekateri so še vprašljivi, za konkretna imena je prezgodaj. Ko smo začeli projekt vlaganja v mlade igralce, sem trenerju dejal, da morajo vsi dobiti priložnosti, kar se v preteklih letih ni dogajalo. Potem so nezadovoljni odhajali drugam, igrali vrhunsko, v Celju pa nismo vedeli, ali so pravi ali ne. Tega si ne bomo dovolili. Morda bo kdo od igralcev tudi prerasel naše finančne okvirje, prišel s kakšno ponudbo. Gotovo pa si nosilci igre med naštetimi igralci zaslužijo, da jim mi damo ponudbo.

Pred kratkim ste na mesto trenerja mladinske ekipe postavili Branka Tamšeta. Ga glede na to, da je eden najbolj obetavnih trenerjev na Slovenskem, v prihodnje morda vidite tudi na članski klopi? Ne razmišljamo o tem, tudi Branko ne. Trenerjev ne delimo po ekipah, morajo komunicirati, drugače ni prave kemije. Pri nas je sistem takšen, da se je že zgodilo, da je kadet prišel v člansko ekipo in preskočil mladince, in tudi v nižjih selekcijah igralci prehajajo.

V zadnjem času ste se nekajkrat na sodišču videli z Miladinom Kozlino in Urošem Zormanom. Sta poravnavi z omenjenima že potrjeni? Z Miladinom smo uskladili vse zadeve, z Urošem pa ne, ker še ni bilo sestanka upravnega odbora. V kratkem se bomo usedli in videli, kako in kaj.

Torej je v igri poravnava tudi z Zormanom? Na sodišču smo se dogovarjali, da bi skušali stvar rešiti na ta način. Pred leti, ko smo napravili rez, smo se zavedali, da se takšne stvari lahko zgodijo. Glede na to, da smo na sodišču sklenili, da o tej temi ne bomo govorili, ne bi več o tem.