Dama, ki je Sloveniji prinesla prvo olimpijsko zlato

Za Alenko Cuderman, na Dunaju živečo Gorenjko, je rokomet še vedno vsakdanjost. Svoje žlahtne igralske, trenerske, funkcionarske in poslovne izkušnje združuje v vlogi koordinatorke za ženski rokomet pri Evropski rokometni zvezi (EHF). Prizadeva si, da bi rokomet nežnejšega spola v čim večji meri ujel korak z moškim. Uspeh kariere, ki ga je kot levo krilo zlate jugoslovanske generacije – olimpijski prvaki so tedaj postali tudi fantje z Rolandom Pušnikom – dosegla pri 23 letih, ji bo za vekomaj ostal v spominu. Seveda ne le njej, ampak vsej javnosti, saj spomin nanj živi tudi v hramu slavnih.

Tri desetletja minevajo, odkar ste osvojili zlato olimpijsko kolajno, kar vas je v slovenski športni zgodovini napravilo nesmrtno. Vam misli ob okrogli številki kaj uhajajo v Los Angeles? Da, ti spomini so se vedno zelo živi. Rokometni turnir se je končal 9. avgusta in osvojile smo tako želeno olimpijsko zlato medaljo. Sodelovalo je šest ekip, ker so igre države vzhodnega bloka bojkotirale. Ni bilo Sovjetske zveze, Madžarske in Vzhodne Nemčije. Igrali smo vsak z vsakim. Veljale smo za favoritinje, saj smo bile sposobne premagati vsako ekipo. Vselej nam je bilo najtežje proti Sovjetski zvezi. To se je pokazalo leta 1980 na OI v Moskvi in leta 1982 na SP, ko nas je ta premagala. Če bi bil krog tekmecev popolnejši, bi potekala huda bitka predvsem s tem tekmecem, čeprav so bile močne tudi Madžarke in Vzhodne Nemke, ki smo jih na velikih tekmovanjih redno premagovale.

Podoživljanje olimpijske medalje je bilo še posebej močno leta 2012 na OI v Londonu, kjer sem sodelovala na finalni tekmi rokometnega turnirja v vlogi delegatke.

Sicer pa zmagovalni duh vedno znova oživi ob vsakokratnih olimpijskih igrah in bitkah naših športnic in športnikov: spominjam se razburljivih trenutkov Brigite, Petre, Urške, Sare, Tine, Rajmonda, Iztoka, Luke, Primoža ... v boju za zlato.

Naša prva olimpijska tekma je bila slaba. Igrale smo proti Zahodni Nemčiji, ki je bila na koncu četrta. Tesno je bilo do konca, ko je bil izid 20:19 za Jugoslavijo. Na preostalih tekmah smo zmagale relativno lahko. Tudi proti Južni Koreji, ki je bila druga, smo slavile zmago z 29:23.

Proslavljanje je bilo verjetno nepozabno … Olimpijske igre so na meni pustile velik pečat. Jugoslovanska ekipa je štela 272 udeležencev iz 14 panog in je bila sestavljena iz športnikov posameznih republik. Kar naenkrat smo bili vsi združeni v eno veliko športno družino. Živeli smo drug z drugim, navijali drug za drugega, se družili s športniki, o katerih smo prej samo sanjali ali jih gledali po televiziji.

Po osvojitvi zlate medalje so nas v našem olimpijskem taboru burno pozdravili, velik odmev je imel uspeh tudi v domovini. Rokometašice smo ostale v Los Angelesu do zaključka olimpijskih iger in smo si lahko ogledale finalne tekme rokometašev, košarkarjev in vaterpolistov, ki so vsi osvojili medalje, sledila so slavja in nova doživetja iz dneva v dan.

Bili smo presrečni, spanja praktično nismo potrebovali in večinoma smo le zjutraj zaplavali v bazenu in se odpravili na novo tekmo.

Na igrah ste imeli priložnost spoznati tudi Carla Lewisa, štirikratnega olimpijskega zmagovalca iger. Da, Carl Lewis je bil najuspešnejši športnik olimpijskih iger v Los Angelesu. Jugoslovanski športniki smo bili na otvoritvi blizu ameriških. Prepoznala sem Carla Lewisa blizu nas in zaprosile smo ga za skupno sliko, v kar je privolil. Na koncu se je izkazalo, da gre za zelo dragoceno fotografijo oziroma trofejo.

Kako so vas pričakali ob vrnitvi? Ko smo se vrnili v Beograd, so nas pozdravili športni in politični funkcionarji ter velika množica navijačev. Še posebej pa so me prijetno presenetili ljubitelji športa v Sloveniji in domačini, ki so me v velikem številu pričakali na letališču Brnik in me s kočijo odpeljali v Preddvor, kjer sem naredila prve rokometne korake. Tu smo se veselili in proslavljali medaljo dolgo v noč. Ob tej priliki bi se rada zahvalila vsem, ki so pomagali tlakovati mojo športno pot, od družine do vseh trenerjev in športnih menedžerjev kot tudi vsem igralkam.

Kako ste se razumeli narodi bratstva in enotnosti? Vzdušje v reprezentanci je bilo odlično. Lahko si predstavljate, kako močna je bila reprezentanca Jugoslavije v rokometu, košarki, vaterpolu ... ko imamo danes na EP in SP tudi po šest sodelujočih reprezentanc iz bivših jugoslovanskih republik.

Bitka za reprezentančni dres je bila primerno velika in selektorji so imeli v izboru širok krog igralcev. Vendar ko se je zasedba enkrat oblikovala, smo postale nepremagljiva ekipa, ki so jo krasile odločnost, bojevitost, ustvarjalnost, duhovitost in enotnost. Uspehi so nas še dodatno povezali.

Šport ne pozna političnih zamer. Tudi v težkih trenutkih, ko je bila vojna, tukaj ni bilo meja. Spominjam se, ko so po vojni prišle Beograjčanke v Izolo na veteranske igre, tu ni bilo prostora za besedo vojna, smejale in družile smo se do jutra in bile presrečne, da smo spet skupaj.

Še danes imam zelo dobre stike z rokometašicami iz Srbije. Dajejo mi vedeti, da sem del ekipe, ki živi naprej in se podpira tudi po koncu kariere. Vedno imamo čas druga za drugo, za srečanje, dober pogovor in dobro delo.

V Srbiji, Črni gori in Hrvaški imajo uspešni športniki tako imenovani zaslužni status in prejemajo dosmrtno pokojnino. Po koncu kariere večinoma živijo za šport, prenašajo izkušnje in vrednote na mladino, pomagajo k razvoju in promociji športa v državi. Status športnika ambasadorja je v teh državah zelo cenjen in jim omogoča opravljati svoje poslanstvo tudi po koncu športne kariere. Pri nas temu vzorcu nismo sledili.

Kako bi primerjali tedanji in zdajšnji rokomet? Če primerjamo rokometne strukture in tekmovanje, naletimo na velike razlike. Včasih je bil denar za reprezentanco in vrhunske klube zagotovljen, zato so ekipe in športniki imeli odlične pogoje za delo in razvoj, seveda pa tu ni šlo za finančne nagrade, ki bi bile primerljive z današnjimi.

Lahko bi rekli, da je bilo tekmovanje zaprtega tipa, v Jugoslaviji smo gradili na močni domači ligi, tako da so igralci lahko zapustili državo šele po 28. letu starosti.

Tako smo imeli predvsem močne klube in domačo ligo, kar je bila odlična baza za državno reprezentanco. Vsa pozornost je bila namreč usmerjena v uspehe reprezentanc na SP in olimpijskih igrah.

Danes je pretok igralk v Evropi prost in uspešni so predvsem klubi, ki veliko vlagajo in so sestavljeni iz najboljših igralk iz različnih držav. Na žalost takšni klubi težko držijo tradicijo, saj so investicije povezane s stabilnostjo pokroviteljev, ne pa lastne produkcije igralcev. Poleg tega je veliko poudarka na evropskem klubskem tekmovanju in kakovost reprezentanc na ta račun malo trpi.

Po mojem mnenju je bila igra taktično-tehnično dobra glede na tedanja pravila. Tudi hitra in atraktivna je bila. Veliko pozornosti smo posvečale obrambi, zato smo imele izredno hiter pol- in protinapad. Seveda je sprememba pravil leta 2010 s hitrim izvajanjem sredinskega meta in večjim vključevanjem vratarjev v igro prinesla hitrejšo igo.

Priprava napada z igro okrog obrambe je zamenjal neposreden napad na gol, kar je prineslo v rokomet več fizičnega stika igralcev. Tudi s podajo v prostor krožnemu napadalcu se je igra nadgradila. Današnja je posledično hitrejša in bolj kontaktna, menjave igralcev so zato bolj pogoste. Mislim pa, da zdajšnji rokomet ni bolj ustvarjalen, kot je bil nekoč.

Kakšen je vaš pogled na status ženskega rokometa v Sloveniji? Vedeti moramo, da je Krim naredil res velike korake in je eden najuspešnejših ženskih rokometnih klubov v Evropi, čeprav imajo nekateri drugi daljšo tradicijo. Veliko sredstev je bilo vloženih, v ekipi je bila večina tujk. Uspehi so po eni strani pritegnili pozornost mladih igralk za rokomet, ni pa jim bila dana možnost, da bi se razvile do elitne ravni oz. so se odločile preizkusiti v tujih klubih. Vse to se je odrazilo na reprezentančnih uspehih.

Krim je z velikimi finančnimi vložki dosegel izredne uspehe, tudi zadnja leta je imel ekipo z visokim dometom, ki pa žal ni bil realiziran. Zdaj je klub v težkem položaju. Velika stvar je, da je Marta Bon prevzela to zgodbo. Verjamem, da bo dobro združila tako klubsko kot reprezentančno raven, čeprav ji ne bo lahko. Še posebej po odhodu Jelene Grubišić, ki je bila steber obrambe v Krimu in zagotovilo za hitre protinapade, ki so jih slovenske igralke vedno učinkovito izvajale.

Glede na dejstvo, da smo "majhna država", sem zagovornica močnega domačega kadra, ki ga je treba s tujimi igralkami predvsem dopolnjevati na mestih, na katerih nimamo ustreznih domačih igralk. Tujka mora biti vsaj dvakrat boljša od domače igralke. Na ta način bi ohranjali večjo pripadnost igralk klubu in močnejšo povezanost z okoljem, tako z navijači kot s sponzorji.

Reprezentanco si spet želimo imeti ne le v kvalifikacijah za EP in SP, ampak tudi na velikih tekmovanjih, to velja tako za mladinke kot članice. Mislim, da bi morali več pozornosti posvetiti reprezentancam, da bi že v mladinskem in kadetskem tekmovanju nabirale dragocene izkušnje, ki bi igralke vedno znova motivirale, da bi vztrajale v športu do doseganja elitne ravni. Kontinuirana prisotnost reprezentanc na velikih tekmovanjih bi nam moral biti dosegljiv cilj. Res je včasih potrebne tudi nekaj sreče pri žrebu, vendar sreča hrabrih ne zapušča. Na tej poti želim trenerjem in vodstvu veliko uspeha in sreče.

Še malo o moškem rokometu. Niste članica marketinške ekipe v EHF, a vseeno imate s tem področjem nekaj izkušenj. Zdi se, da marketing postaja nadrejen igrišču, kar je precej boleče občutilo Gorenje. Se strinjate? Menim, da moramo imeti dober marketinški pristop, ki bo zagotovil finančna sredstva za nadaljnji razvoj projekta lige prvakov, vendar ne za vsako ceno. Kakovost ekip in atraktivnost rokometne igre bi morali ostati primarni komponenti in imeti večjo težo pri odločanju o kriterijih sodelovanja.

Bila sem obveščena o tem, da bo nekaj mest rezerviranih za ciljne oz. nove potencialne trge, a ne morem razumeti, da ima Francija v ligi prvakov s svojimi rezultati tri ekipe, Slovenija pa ne more imeti dveh, čeprav imajo na drugi strani ob primerljivih rezultatih Madžarska, Poljska in Makedonija po dve ekipi.

Verjamem, da so bili klubi obveščeni o novih merilih vnaprej in so se lahko ustrezno odzvali, vendar o tem nisem seznanjena. Moram priznati, da sem bila zelo razočarana in prizadeta, ko sem izvedela, da Gorenje nima mesta v prihodnji sezoni lige prvakov, saj so imeli Velenjčani odlično zadnjo sezono in so se skoraj uvrstili v četrtfinale.

Kakšne spremembe lahko pričakujemo v ženskem klubskem rokometu? V ligi prvakinj bosta spremenjeni način tekmovanja in zaključni turnir nova koraka za povečanje atraktivnosti tekmovanja. Veliko bomo naredili tudi na področju "brandinga" kot tudi promocije klubov in igralk. Zaključni turnir LP bi nam lahko omogočil prepoznavnost in pritegnitev glavnega sponzorja lige prvakinj, ki bi nam omogočil nadaljnje vložke v razvoj produkta in ženskega rokometa. Denar ne pride sam od sebe.

Treba ga je ustvarjati. Imam veliko željo, da bi, ko bo trenutek dozorel, zaključni turnir lige prvakinj pripeljali v Stožice in spremljali Krim na poti do uspeha.

Za konec še vprašanje o vrednotenju. V finančnem verjetno ne, ampak ali sta nekdanja in zdajšnja država vsaj v moralnem smislu znali ceniti vaše uspehe? Težko je govoriti o tem. Nastopala sem za Jugoslavijo, moja najboljša leta so bila v Radničkem. V nekdanji državi so športniki imeli cenjen status in so bili ambasadorji države. V Sloveniji so se strukture postavljale na novo in kratkoročno so bili predvsem cenjeni športniki, ki so osvajali medalje za Slovenijo. Čas vse postavlja na svoje mesto in nas združuje v hramu slavnih. Zadnje leto sem bila zelo počaščena nad izdajo osebne znamke in vsem, ki so sodelovali pri projektu, še enkrat hvala.

V razmislek bi postavila repliko, da bi se vsi morali zavedati, da ne gre le za slavo športnikov, ampak kaj mi športu, mladini in državi še lahko damo in ali to dovolj izkoristimo.