Športna umetnost, ki je na OI rezervirana le za ženske

Zametke sinhronega oziroma skladnostnega plavanja najdemo že pri starih Grkih in Rimljanih, ko so raznovrstna gibanja in umetniške like v vodi uporabljali kot svečan uvod v športne prireditve, šport, ki ga poznamo danes, pa se je razvil mnogo pozneje. Konec 19. oziroma na začetku 20. stoletja je bil bolj poznan kot vodni balet z akrobatskimi vložki, Berlin pa je leta 1891 gostil prvo uradno tekmovanje.

Leta 1915 je Katherine Curtis dodala še glasbeno spremljavo, naziv sinhrono plavanje pa se je pojavil v letih 1933/34, ko so njeni študentje izvajali akrobacije v vodi na sejmu v Chicagu.

Te šport se je najbolj populariziral po predvajanju velikih filmskih uspešnic z Ester Williams in Plesom na vodi v štiridesetih letih prejšnjega stoletja, kmalu pa je bilo v ZDA organizirano tudi prvo tekmovanje. Leta 1968 je FINA sinhrono plavanje kot četrti šport (ob plavanju, vaterpolu in skokih v vodo) sprejela v družino plavalnih športov.

Za olimpijska odličja prvič v Los Angelesu

Na olimpijskih igrah so sinhrone plavalke svoje veščine prvič prikazale leta 1952, a v Helsinkih je bil to le predstavitveni šport. Prvič so olimpijska odličja v sinhronem plavanju – v njem na OI tekmujejo le ženske, sicer pa tudi moški – podelili leta 1984 v Los Angelesu. Vse od tedaj je v redni olimpijski programski shemi.

Do leta 1992 sta bili na tekmovanju petih krogov dve kategoriji: solo in duet, leta 1996 je bilo na sporedu le skupinsko tekmovanje, od olimpijskih iger v Sidneyju pa se tekmovalke, katerih zaščitni znak sta močan make-up in "ščipalka za nos", za kolajne bojujejo v paru in v ekipni preizkušnji (v skupini je od štiri, pri kombinirani različici tudi deset, na OI osem plavalk).

Po načelu spoštovanja filozofije morale

Bistvo sinhronega plavanja, ki ni le šport, pač pa tudi umetnost, se skriva v usklajenosti med plavalkami, njihovi gibi morajo biti kar se da usklajeni med seboj ter z glasbo in témo. Izjemno pomembni so dober občutek za čas, usklajeno načrtovanje elementov, ki jih dekleta dopolnjujejo z različnimi plavalnimi tehnikami, dvigi, mimiko, in orientacija v vodi.

Rusinje so od leta 2000 osvojila vsa mogoča zlata olimpijska odličja. Morda jih v Riu ne bomo videli. Mednarodni olimpijske komite bo namreč v nedeljo sporočil, ali bodo Rusi, ki jih obtožujejo sistematičnega dopinga, tega naj bi podpirala tudi država, sploh lahko nastopili na OI. Foto: Reuters

Za razliko od športov, v katerih zmagovalca odloči npr. število zadetkov ali pa čas, gre pri sinhronem plavanju za subjektivno oceno petih sodnikov, ki "zaprisežejo", da bodo pri svojih odločitvah spoštovali filozofijo morale.

Popolnost vaje ocenjujejo z ocenami do 10, pri čemer se točke pomnožijo s koeficientom glede na težavnost določene prvine, pod drobnogledom sodnikov so tako izvedba, usklajenost, koreografija, glasbena interpretacija, vtis, zahtevnost …

Najbolj "usklajene" so Rusinje

V zadnjem času dominirajo Rusinje, ki so med letoma 2000 in 2012 osvojile prav vsa olimpijska zlata odličja. Če bo MOK v nedeljo odločil, da Rusi zaradi sistematičnega dopinga ne smejo sodelovati v Braziliji, bodo morale Rusinje prepustiti prestol. Pred začetkom novega tisočletja pa so na zmagovalnem odru prevladovala ameriška, kanadska in japonska dekleta.