Torek, 19. 5. 2015, 10.00
8 let, 11 mesecev
Urbani gladiator tokrat lomastil po Celju (foto)
Prejšnjo nedeljo je svoje sposobnosti, spretnosti in veščine kot vsako leto na Urbanem gladiatorju znova preizkušalo skoraj 600 novodobnih gladiatorskih bojevnikov, med njimi pa je bila tudi osemčlanska županova ekipa.
Uvertura v nedeljsko gladiatorsko druženje je bil sobotni Otroški mali urbani gladiatorček, ki se ga je kljub jutranjemu nalivu in razmočenemu terenu v več štartih udeležilo okoli sto nadobudnih pogumnežev. Navdušeno in polni zagona so premagovali ovire na poligonu v parku ob Mestni plaži.
V nedeljo so na svoj račun prišli še večji in močnejši urbani gladiatorji. Že v jutranjih urah je na osrednjem prizorišču v Lapidariju ob Osrednji knjižnici Celje vladalo vzneseno vzdušje. Pozitivno naravnani gladiatorji so eden za drugim kapljali k prijavni službi in si skušali zagotoviti svoje mesto. Novost letošnjega celjskega Urbanega gladiatorja je bil tudi tekmovalni del, na katerem so se pomerili najbolj zagnani in le najbolje pripravljeni gladiatorji – takšnih je bilo 5 ekip, v vsaki je bila vsaj po ena ženska.
Tekmovalna avantura je potekala le na najdaljši, PRO trasi, ki je merila 16 km, sicer pa sta bili za vse udeležence poleg dolge na voljo še dve krajši razdalji, 6- in 12-kilometrska. Udeleženci so se s polno vnemo pognali s štarta proti prvi oviri.
Visoki ognjeni zublji, ki jih je bilo treba preskočiti za začetek, jih niso prestrašili, temveč le še bolj razgreli. Žensko-moške gladiatorske naveze so se s še več motivacije, s še večjo hitrostjo in hrabrostjo in še bolj zagrizeno čez ogenj pognale naprej proti mestnemu jedru, v Mesto pod mestom in nato na Stari grad. Preden so prispeli na vrh, so že morali premagati skorajda deset ovir, na gradu pa jih je čakala kopica novih: plazili so se pod bodečo žico, skakali v vrečah, nosili gume na Friderikov stolp, metali sulice, se spuščali po drči.
Z gradu so se čez Savinjo, ki je bila prava "mrzla prha", napotili proti Herkulovemu svetišču in v park. Najpogumnejši so pot nadaljevali proti Anskemu vrhu, od tam pa so tekli še vse do Visečega mostu, kjer so se, potem ko so se vnovič borili s tokom hladne Savinje, končno obrnili proti cilju. A pot je bila še dolga, saj ovir kar ni in ni zmanjkalo.
Pred ciljem je udeležence čakala še gladiatorska arena, kjer so se postavni gladiatorji z vso močjo trudili preprečiti dostop do cilja.
Hud boj se je bil med prvimi tremi tekmovalnimi ekipami, saj so po 40 ovirah vse ekipe medsebojno tekmo končale znotraj sedmih minut. Najhitrejša ekipa tekmovalcev je v cilj pritekla v dveh urah in 14 minutah, druga tri in tretja sedem minut pozneje. To je več kot pohvalno, toda čas je bil za večino vendarle nepomemben faktor, saj so osrednjega pomena dogodka druženje, zabava, smeh. In smeha v cilju ni manjkalo.
Tisti, ki so si privoščili najdaljšo traso, so pod ciljni lok pritekli vidno utrujeni, a vendar ponosni nase, ker so zmogli. Tudi tistim, ki so se odločili za srednjo in kratko traso, je v cilju srce bilo hitreje, obraz pa je bil zadovoljen in nasmejan.
Nasmeh se je še razširil ob prejemu spominske medalje in diplome, češnja na smetani pa je bil žreb sponzorskih nagrad.