Popoln dan: RetroFest in Tinina zmaga

Letošnjo sezono ljubitelje alpskega smučanja v svetovnem pokalu navdušuje Tina Maze, še vedno pa se malce starejše generacije z nostalgijo spominjajo časov, ko so ob vožnjah Bojana Križaja in drugih junakov planinskega čaja v tovarnah ustavljali stroje in v šolah prekinjali pouk. Ni bil le šport, rezultati na belih strminah so postali del narodove identitete. Kolektivne žžalosti, ko je Križaj za nekaj stotink izgubil olimpijsko medaljo in neizmernega nacionalnega ponosa, ko je Jure Franko v takrat svetovljanskem Sarajevu prismučal olimpijsko srebro. ''Jureka volimo više od bureka'' so sporočili v Slovenijo in prav zaradi takšnih trenutkov bi bilo škoda pozabiti na zgodovino, ki je poskrbela za toliko razburljivih minut pred malimi zasloni, tekme Vitranca in Zlate lisice pa so bile večje od državnih praznikov. Zato RetroFest.

''Ne gre za to, da bi bili bolestno nostalgični za tistimi časi. Želeli smo poudariti, da so vrhunski rezultati brezčasni, Slovenci pa vse prevečkrat pozabljamo, kaj smo dosegli v smučanju, zato je prireditev poklon vsem dosežkom, vključno s Tininimi danes. Je pa res, da sta tisto obdobje prevevala neka drugačna energija in optimizem, vzdušje, ki je dobesedno združevalo vse generacije. Po drugi strani je to priložnost za vrhunski dogodek na snegu, zabavo in različne akcije, s katerimi vsako leto dopolnjujemo program. RetroFest je na sporedu četrtič, ob začetkih je bilo seveda ljudi manj, zdaj je tož že pravi festival, odziv pa je izjemen,'' je povedal organizator Sandi Murovec - Muri.

''Lani se je zbrala celotna zlata ekipa, Jure Franko, Bojan Križaj, Tomaž Čižman, Filip Gartner, Boris Strel je praznoval trideset let medalje iz Schladminga ... Povedali so, da jih od dneva, ko so se razšli, do RetroFesta, nikomur ni uspelo 'zbobnati' skupaj. Mislim, da je to dobro sporočilo,'' je dodal Murovec, ki pravi, da se tudi med sezono tu pa tam še najde kakšen starejši gospod, ki privleče iz garaže stare smuči, s katerimi se spusti po strmini.

''Medalje so razdeljene.'' Pa niso bile.

Sicer pa je bilo celotno vzdušje v duhu prireditve. Na stenah so viseli plakati nekdanjih reprezentantov zlate generacije, videti je bilo simbole Yu ski teama, iz zvočnikov so odzvanjali prenosi z nekdanjih svetovnih prvenstev … ''Medalje so razdeljene. Svetovni prvak je Steve Mahre, srebrni je Ingemar Stenmmark …'' je poročal komentator iz Schladminga, ko se je na progo podal Boris Strel, sedmi po prvi vožnji, in za takratno Jugoslavijo s tretjim mestom osvojil prvo kolajno na svetovnih prvenstvih. Vsekakor nepozabno doživetje, za nameček pa so lahko navdušeni obiskovalci kmalu uživali še v sanjskem nastopu in smukaški zmagi Tine Maze - edini, ki ji je v letošnji sezoni še manjkala v posamičnih disciplinah -, s čimer je še trdneje vgravirala svoje ime v nedosegljiva ozvezdja največjih legend. A najbržž lahko zapišemo, da njenih dosežkov ne bi bilo, če ne bi bilo Toneta Vogrinca, tvorca največjih slovenskih uspehov, ki jih je zakoličil v zgodnjih osemdesetih.

''Bili so zlati časi v vsakem pomenu te besede, bili smo velika družina, celo počitnice smo preživljali skupaj, čeprav nam ne bi bilo treba. Bilo je res veliko uspehov. Mnogokrat ljudje govorijo o časih Bojana Križaja, a je to malce krivično do preostalih, ki so bili enakovredni, ali pa kdaj tudi boljši. Bilo je ogromno čudovitih trenutkov, zato je ideja, da se znova zberemo, odlična. Na vratih brunarice je napis ''Vse bo tako kot je bilo včasih'', kar seveda ne bo, a je lepo obujati spomine. Večkrat poudarjam, da narod, ki ne spoštuje svoje zgodovine, ni vreden sedanjosti, in to velja za vsa področja. V mnogih stvareh je bilo včeraj in predvčerajšnjim boljše kot danes,'' ocenjuje popularni ''Tona''.

Raje so se začeli družiti na golfu

Ob slovesu zlate generacije je ustanovil posebno društvo nekdanjih reprezentantov, pogoj za članstvo pa je bila medalja na državnem prvenstvu, tako da ni mogel biti vsakdo zraven. To je bila skupina okoli 20 fantov in deklet z ogromno smučarskega znanja, s katerim naj bi pomagali pri raznih klubih. ''Kar dobro je kazalo, potem pa je to razvodenelo iz zanimivega razloga, saj so mnogi, ne vsi, začeli igrati golf in so na golf prenesli tudi druženje, kar ni bil namen, potem pa je vse propadlo. Smučarska zveza bi morala vsaj na tekmah v Kranjski Gori in Mariboru zbrati vse tekmovalce. Naloga krovne organizacije je, da jih ne spusti iz rok. To je kapital, ki ga ima vsaka država,'' je svoj pogled na nekoč in danes še strnil Vogrinec.

Rifletu so na zimo spletle 30 do 40 šalov

Eden zaščitnih znakov osemdesetih je bila tudi neponovljiva akcija podarim-dobim, ki so jo ljudje vzeli za svojo zaradi duhovitih reklam, nepozabnega šala znanega igralca Janeza Hočevarja - Rifleta in seveda izjemno bogatih nagrad za tisto obdobje. Akcija ni smela manjkati niti na RetroFestu, le da glavni dobitek resda ni bila hiša, je bila pa zato v bobnu kopica prav tako mikavnih predmetov. In kako je bilo nekoč, ko je šlo ''zares''?

''Anekdot je ogromno. Glede daril pa moram reči, da je bilo neverjetno, ampak bogec je vedno tako uredil, da so zmeraj dobili pravi. Tisti, ki niso imeli hiše, avta, tisti, ki so bili najbolj ubogi. Le pogosto so nam očitali, da gredo vse nagrade v Prekmurje, mi pa smo rekli, da je to logično, saj Prekmurci kupijo največ srečk,'' je opisoval vzdušje okoli akcije Rifle, ki je od hvaležnih nagrajencev včasih dobil potico, pozimi pa so muž ženske spletle 30 do 40 šalov v različnih barvah, čeprav je ostal zvest originalu, ki so ga do danes že načeli molji, druge pa je podaril naokoli.

Tudi tokrat je dokazal, da je še vedno pravi zabavljač, saj ob žrebanju ni manjkalo duhovitih opazk, z Vogrincem pa sta se tudi zavrtela ob zvokih Golice. Žrebanje je spremljalo veliko gledalcev, ki so legendarne goste počastili z zdaj že znamenitim ''krvavškim valom'', mnogi pa so se tako razvneli, da so ob ritmični glasbi poplesavali celo na mizah.

Phil Mahre je moral raznašati časopis

Sicer pa je dogodek postregel še z nekaterimi zanimivostmi - lahko smo videli like Franza Klammerja, Marca Giradellija, Ingemarja Stenmarka, Alberta Tombe, Pirmina Zurbriggna, Bojana Križaja in Phila Mahra, imitatorji pa so vedeli o njihovih žživljenjskih zgodbah marsikaj zanimivega. ''Phil Mahre'' je tako povedal, da sta morala z dvojčkom Stevom denar, s katerim sta se odpravljala na tekme, zaslužiti z raznašanjem časopisov in barvanjem drogov na žičnicah, saj smučanje v Ameriki takrat pač ni bilo zvezdniški šport. Uganka, ali sta v Schladmingu in še ob kakšni drugi priložnosti zamenjala štartni številki, pa ostaja nerazrešena. V retro oblačila opravljeni smučarji so se lahko z ''legendami'' pomerili tudi v tekmi, organizatorji so podelili nagrado najbolj izvirnemu ''retrašu'' ..., prišla pa so tudi nekatera slavna imena preteklosti, zaradi katerih ima RetroFest smisel in žžlahtno prihodnost.