Na najlepših terenih največja nevarnost plazov

V gorah obstajajo topografske, vremenske in fizikalne zakonitosti, po katerih je možno predvideti nevarnosti za proženje snežnega plazu na določenem območju. Tisti, ki hodijo v hribe pozimi, se morajo zavedati, ne le splošne nevarnosti, pač pa tudi lokalnih posebnosti, zaradi katerih je lahko na dveh mestih, ki ležita povsem skupaj, nevarnost za sprožitev snežnega plazu precej drugačna.

Najbolj nevarno je tam, kjer je teren nagnjen od 20 do 35 stopinj, torej prav tam, kjer so pobočja za vijuganje najbolj mikavna. Nevarnost se skokovito poveča po novozapadlem snegu. Po sneženju se je nasploh potrebno izogniti goram, dokler se snežna odeja ne posede. Veliki plazovi se sprožijo predvsem na daljših pobočjih, na katerih je malo naravnih ovir.

Na pobočjih z napihanim snegom je tudi veliko možnosti za proženje plazu. Nevarnost spoznamo tako, da poskusimo obtežiti visok snežni zamet. Če se pri tem naredi razpoka, je nevarnost za plaz povečana. Na stabilnost snežne odeje vpliva temperaturni gradient v podlagi. Pri nizkih temperaturah postanejo vezi med plastmi snega krhke. Primer je globinski srež, ki se po strmini posiplje. Ko na njem leži plast kložastega snega, se zgornja snežna plast odtrga že pod majhno obremenitvijo.

Drug ekstrem je moker sneg. Ko se snežna odeja zmoči, se spet močno poveča nevarnost za proženje plazu. To se zgodi ob velikemu dvigu temperature, močnem sončevem obsevanju, dežju ali fenu. V hribih zato štejejo izkušnje in pa sposobnost opazovanja. Glede na to, da se razmere nenehno spreminjajo, je potrebno biti ves čas pazljiv in oprezen.