SiolNET. Sportal Rekreacija
1,62

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Intervju z Luko Kovačičem, dvakratnim zmagovalcem tekme Red Bull 400 v Planici

Kranjčan z vzdržljivo mašino, ki na planiško velikanko priteče v manj kot petih minutah #video

1,62

termometer

Luka Kovačič Red Bull 400
23-letni Luka Kovačič iz Kranja je dvakratni zmagovalec tekme Red Bull 400 Planica, kjer tekmovalci tečejo od dna do vrha letalnice bratov Gorišek. Lani mu je to uspelo v manj kot petih minutah, kar je rekord tekmovanja. Foto: Grega Valančič/Sportida

Luka Kovačič je edini Slovenec, ki mu je v Planici uspelo zmagati na atraktivni preizkušnji Red Bull 400, na kateri tekmovalci grizejo od vznožja do vrha planiške letalnice. Lani, ko je zmagal že drugič zapored, je postal prvi, ki se je spustil pod mejo petih minut. Skupaj z Nejcem Kuharjem sta še vedno lastnika rekordne znamke v teku od Vrat do Triglava (1:29:00). Kaj pripravlja za letošnjo sedmo izvedbo planiškega spektakla, ki bo na sporedu v soboto, 14. septembra?


Luka Kovačič Foto: Red Bull Content Pool V soboto, 14. septembra 2019, bo v Planici že sedmo leto zapored potekal tek na letalnico bratov Gorišek. T. i. Red Bull 400 Planica je del serije tekov na smučarske skakalnice (samo v Planici tekmovalci tečejo na velikanko), ki letos premierno združuje v izziv štiri lokacije na stari celini (Val di Fiemme v Italiji, nemški Titisee-Neustadt, Bischofshofen v Avstriji in Planica) – t. i. 4TITUDE.

Na tekmo je prijavljeno rekordno število tekmovalcev, kar 1228, skoraj 200 več kot lani, iz 21 držav. Med njimi je 792 posameznikov, ostali pa bodo svoj limit iskali v 109 štafetah.

Naš sogovornik Luka Kovačič je edini Slovenec, ki je zmagal na tej preizkušnji, in edini, ki je za 400 brutalno zahtevnih metrov potreboval manj kot pet minut. Lani je na vrh letalnice pritekel v štirih minutah in 59 sekundah.

Kdo sploh je Luka Kovačič? 23-letni Kranjčan je s športom povezan vse življenje. Dejstvo, da izhaja iz športne družine (oče je bil profesor športne vzgoje, vsi v družini so se tako ali drugače ukvarjali s športom), je bila velika prednost pri njegovem razvoju.

Kot otrok se je ukvarjal s plavanjem, šest let je posvetil odbojki, srednješolska leta je namenil kolesarstvu in bil tudi član slovenske reprezentance do 23 let, potem pa odkril gorski tek, ki mu je v celoti zavezan še danes. Pozimi se ukvarja s turnim smučanjem in je tudi član slovenske reprezentance v tej panogi, turno smuko pa jemlje kot odlično dopolnitev treningov gorskega teka. Pravi, da je skoraj definicija vzdržljivostnega športnika, medtem ko bi se pri hitrosti dalo še marsikaj nadoknaditi.

Kovačič je absolvent fizioterapije, a ga bolj kot ta zanimata marketing in ekonomija. Ne mara "jamranja" in ima ogromno ciljev ter želja. V šali pravi, da bi bilo idealno, če bi dan imel 70 ur, od tega pa bi jih lahko 40 izkoristil za uresničevanje svojih ciljev. To bi bilo res odlično, pravi. Financira se s skrajšanim delovnikom v športni trgovini in podporo sponzorjev.


"Planica je zame prav gotovo poseben izziv. Zdaj je treba samo še zbistriti misli in se dostojno pripraviti, saj po tekmi nima smisla teoretizirati. Ko pištola poči, imamo vsi enake možnosti." "Planica je zame prav gotovo poseben izziv. Zdaj je treba samo še zbistriti misli in se dostojno pripraviti, saj po tekmi nima smisla teoretizirati. Ko pištola poči, imamo vsi enake možnosti." Foto: Grega Valančič/Sportida

Samo še nekaj dni nas loči od sobotne preizkušnje Red Bull 400 v Planici. Dodelujete zadnje finese v treningu ali je že postorjeno, kar je bilo treba postoriti?

Bolj kot ne se vse leto pripravljam na podvige, kot je ta v Planici, tako da je v grobem že vse postorjeno. Tekma Red Bull 400 v Planici je še ena od mnogih tekem, ki me čakajo v sezoni, in priprave zato niso posebne, je pa tekma posebna zame in za mojo psiho, saj mi res veliko pomeni.

Prav na tej tekmi sem namreč leta 2015 postavil temelje svoje gorsko-tekaške kariere. Z 2. mestom sem kot popoln začetnik opozoril nase, s tem pa se je moja kariera, ki sem ji temelje postavil v Sloveniji, postopoma pa jih gradim tudi v tujini, začela bolj strmo vzpenjati.

Planica je zame prav gotovo poseben izziv. Zdaj je treba samo še zbistriti misli in se dostojno pripraviti, saj po tekmi nima smisla teoretizirati. Ko pištola poči, imamo vsi enake možnosti.

Zakaj mu domača tekma iz serije Red Bull 400 tako veliko pomeni?

Je drugače, ker boste na štartu stali kot dvakratni zmagovalec tekme, v katerega bodo uprte številne oči, v primerjavi z letom 2015, ko ste se tam pojavili kot začetnik na tej sceni?

Je drugače, a me ne moti, saj pod pritiskom običajno zelo dobro delujem.

Zakaj?

Ker si pritiska ne ustvarjam. Vem, da sem pod drobnogledom, a to se da obrniti v svojo korist, in sicer tako, da se drugi bojijo tebe in ne obratno. To je že en stresni faktor manj … Vem, da sem sposoben in dobro pripravljen na tekmo. Nimam se česa bati. Stres pa tako ali tako samo škoduje.

Finalne boje na tekmi Red Bull 400 Planica si bo v soboto, 14. septembra, od 15.30 dalje mogoče ogledati tudi v neposrednem televizijskem prenosu na Planet TV 2, celotno tekmovanje pa boste lahko spremljali na naši spletni strani www.siol.net.

Lani ste za pot od dna do vrha Letalnice bratov Gorišek potrebovali pičle štiri minute in 59 sekund. Koliko ste se še sposobni spustiti pod to mejo?

To je vprašanje za milijon dolarjev (smeh, op. a.)!

Mislim, da sem pripravljen enako dobro kot lani, je pa veliko odvisno od dnevne forme in od celotne situacije na tekmi, tako da o samem času ne bi govoril. Zmaga mi seveda veliko pomeni, če pa mi uspe čas pod 4.58, bo odlično, če pa 4.50, pa še toliko bolje.

Esktremna preizkušnja v Planici je najtežja v seriji tekov na smučarske skakalnice. Esktremna preizkušnja v Planici je najtežja v seriji tekov na smučarske skakalnice. Foto: Grega Valančič/Sportida

Tekma v Planici bo finale izziva 4TITUDE challenge, ki združuje tekme v seriji Red Bull 400 na štirih lokacijah stare celine. Trenutno ste na 5. mestu, Matjaž Mikloša je tretji. Koliko točk bi vam prinesla zmaga?

200 točk je rezerviranih za zmagovalca, potem pa za vsako mesto 20 manj. Res je, trenutno sem na 5. mestu, težava pa je v tem, da gre za premierno izvedbo tega izziva, jaz pa sem že pred tem letni dopust s tekmo v Švici načrtoval ravno tako, da sem eno tekmo izpustil in ostal brez ogromne bere točk. Nič ne de, prihodnje leto se bom bolj osredotočal nanjo …

Pekoče noge, utrip srca, ki se ga čuti v grlu … S temi besedami običajno tekači povzemajo občutke na vrhu letalnice. Kako bi vi opisali to posebno stanje, ko pritečete na vrh letalnice? Spomnim se, da ste leta 2017 res evforično proslavili svojo prvo zmago na tej tekmi … je možno, da adrenalin povsem zasenči ali prekrije fizično bolečino in utrujenost?

Da, adrenalin je tisti, ki je v prvem planu. Brez njega bi precej bolj konkretno občutil pekoče noge in razbijanje srca … Kar zadeva moje proslavljanje, pa da, zmage se vedno veselim, ker mi res veliko pomeni. Zavedam se namreč, koliko sem moral vložiti vanjo.

Takole evforično je leta 2017 Kovačič proslavil zmago v Planici:

 

Koliko bi rekli, da premorete tekmovalne žilice?

Veliko, jo pa hranim za tekme. Na tekmah sem precej boljši kot na treningih. Načeloma na tekmah ne počepnem, jemljem jih kot poligon, na katerem se pokaže, kdo je najboljši.

Tekmujem predvsem zato, da sebi dokažem, kaj zmorem. Če zmagam, odlično, če pa ne, se brez težav rokujem s tistim, ki me je premagal, se lotim treningov in ga premagam prihodnjič.

Tekmovalno žilico hrani za tekme. Tekmovalno žilico hrani za tekme. Foto: Grega Valančič/Sportida

Vaša športna pot se je začela v bazenu, pa nato nadaljevala v odbojki in kolesarstvu … Kako ste prišli do gorskega teka, in to ne klasičnega gorskega teka?

Res je, plaval sem predvsem v mlajših letih, še danes pa vsaj enkrat tedensko hodim na bazen, kar je prav gotovo dobrodošla posledica plavalnih treningov.

Glede na to, da se ukvarjate s tekom, bili ste kolesar, v pravem pomenu besede obvladate plavanje, bi se lahko ukvarjali s triatlonom.

Res je, ampak sam se dojemam predvsem kot gorskega tekača in to je edino, kar trenutno želim početi. Lahko si rojen za kaj drugega in imaš predispozicije za kaj drugega, a zame je v prvi vrsti glavno to, da se ukvarjam s tistim, s čimer se želim.

Na intervju ga je spremljal štirinožni prijatelj Sky. Na intervju ga je spremljal štirinožni prijatelj Sky. Foto: Siol.net Po plavanju sem šest let igral odbojko, v 9. razredu pa sem se začel ukvarjati s kolesarstvom, uspešen sem bil predvsem na vzponih. Treniral sem v KK Sava Kranj pri Matjažu Zevniku in trenerju Miranu Kavašu. Vztrajal sem vso srednjo šolo, treniral sem z Matejem Mohoričem in Gašperjem Katrašnikom. Bil sem tudi v mladinski reprezentanci in reprezentanci do 23 let.

Ko sem se odločal med tem, ali naj vztrajam ali zaključim, sem sam s sabo imel kar precej težav. A na koncu sem se vseeno odločil, da pod kolesarstvo potegnem črto.

Približno pol leta sem užival v študentskem življenju, nato pa ugotovil, da mi nekaj manjka. Postopoma sem se začel ukvarjati s tekom in počasi napredoval tudi do hribov. Tega sem se dokaj resno lotil.

Verjamem namreč, da če želiš na nekem področju uspeti kot profesionalec, potem se ga moraš lotiti skrajno resno. Morda kdo misli, da je življenje Primoža Rogliča in Tadeja Pogačarja, če ju omenim, ker sta trenutno najbolj izpostavljena slovenska športnika, idilično, ni, ogromno dela je, res veliko odrekanja v življenju vsakega športnika ...

Zakaj gorski tek? Ne vem, mi je bil pa že od nekdaj izziv, o tem sem razmišljal že dlje časa. Zelo mi ustreza, ker sem bolj individualne sorte športnik. Sem sicer zelo rad v družbi, načeloma pa mi bolj ustreza individualen šport, pri katerem si v celoti odgovoren sam zase.

Omenili ste, da je bilo leta 2015, ko ste Red Bull 400 Planica končali na 2. mestu, leto preboja. Kako ste se ga lotili?

Res je. Istega leta sem se prijavil tudi na tek na Grintovec. Spomnim se, da sva z očetom stavila, da mi bo, če se mi uspe uvrstiti v najboljšo deseterico, plačal štartnino. Ujel sem ravno 10. mesto (smeh, op. a.).

Doma so me vedno zelo podpirali, zapletlo se je edino pri hribih takoj na začetku. Ni se jim zdelo ravno normalno, da se v teniskah odpravim na Triglav, da sem v času kosila že nazaj, ob 13. uri pa že v službi. Da so to sprejeli kot nekaj normalnega, so morali v glavi narediti velik preklop. Dojeli so, da bo to del mene, da bo to stalnica v našem življenju.

Veliko sem treniral tudi z Nejcem Kuharjem, s katerim sva danes sodelavca in s katerim sva leta 2016 postavila tudi rekord v teku na Triglav. Od Aljaževega doma v Vratih do Triglava sva potrebovala uro in 29 minut.

Z Nejcem Kuharjem sta še vedno rekorderja teka na Trigrav.  Pot od Aljaževega doma v Vratih do Triglava sta pretekla v času ene ure in 29 minut. Z Nejcem Kuharjem sta še vedno rekorderja teka na Trigrav. Pot od Aljaževega doma v Vratih do Triglava sta pretekla v času ene ure in 29 minut. Foto: osebni arhiv Koliko ste vi sami potrebovali za preklop? V medijih zelo veliko opozarjamo na pomen primerne pohodniške opreme, na previdnost ... vi pa podirate časovne rekorde in gore pretečete, ne prehodite.

Če sem povsem pošten, kakšnega mehkega prehoda nisem imel. Kolesarstvo mi je dalo "mašino", hoja po hribih od malih nog pa vsaj osnovne izkušnje. Poleg tega sem bil vedno dovolj odgovoren in nikoli nisem tvegal. Če povzamem: prvi pogoj je bila kondicija, drugi pa dovolj hribovskih izkušenj.

Kaj je z vašim načrtom, da v enem zamahu prehodite pet najvišjih vrhov v Sloveniji (Visoki Rokav, Škrlatico, Triglav,  Jalovec in Mangart)?

Zaradi spleta okoliščin sem ta podvig prestavil na naslednje leto.

Med vrhovi je bil tudi Visoki Rokav, medtem ko je v Spodnjem Rokavu vaš prijatelj, prav tako ekstremni gorski tekač, Jure Ribnikar, letos tragično preminil. Vas je to ustavilo?

Delno tudi ... Res je, Juretu se je nesreča zgodila na Spodnjem Rokavu. Dejstvo je, da se take stvari dogajajo, da so del športa in da ni čisto tako, da se boš zaradi nesreče na določenem odseku tega odseka izogibal.

Nesreča se lahko zgodi vsakemu, na žalost se je tudi Juretu, ki je bil moj zelo dober prijatelj, je pa to del življenja in hkrati opomnik, da smo smrtni in da se nesreča lahko zgodi vsakemu, ne glede na to, kako pazljiv je.

"Nisem človek, ki bi izzival nevarnosti, raje grem "na ziher", pa čeprav se mogoče zdi ravno obratno." "Nisem človek, ki bi izzival nevarnosti, raje grem "na ziher", pa čeprav se mogoče zdi ravno obratno." Foto: Rožle Bregar

Kako najdete pravo ravnotežje med tem, da ste pazljivi in hkrati hitri?

S treningom. To je podobno kot vaja na telovadni gredi. Za začetnika je vsak korak zahteven, akrobacije izkušenega in natreniranega telovadca pa se zdijo  nemogoče, a niso. Treba je le trenirati.

Vas je kakšna šola v gorah že drago stala?

Ne, k sreči ne, sam pa tip človeka, ki prej naredi korak nazaj, kot da bi tvegal. Pri turni smuki se mi je že večkrat zgodilo, da sem se ustavil in obrnil, ker se mi je zdelo prenevarno nadaljevati.

Nisem človek, ki bi izzival nevarnosti, raje grem "na ziher", pa čeprav se mogoče zdi ravno obratno.

"Zdaj sem mlad in zdaj bi rad vse vložil v šport, potem pa bomo videli, kam lahko sežem. Le tako bom vedel." "Zdaj sem mlad in zdaj bi rad vse vložil v šport, potem pa bomo videli, kam lahko sežem. Le tako bom vedel." Foto: Red Bull Content Pool

Kako je s finančno platjo gorskega teka?

Mislim, da je zelo odvisno od posameznika. Ker gre za zelo individualen šport, je od vsakega posameznika odvisno, kako si bo postlal. Treba je graditi na lastni prepoznavnosti, se predstaviti na način, ki bo zanimiv širši javnosti, hkrati pa je to treba podpreti tudi z določenimi rezultati in biti vsaj nekoliko poznan na določenem trgu.

Lanska zmagovalka na Red Bull 400 v Planici Barbara Trunkelj je tudi državna prvakinja v maratonu, gorski tekač Peter Lamovec je bil državni prvak v polmaratonu. Vas mika tudi cestni tek?

Ne, na cesti nisem prav domač. Gorski tek je zelo razvejana športna panoga. Lamovec na primer se ukvarja s klasičnim gorskim tekom, ki sodi pod okrilje Atletske zveze Slovenije. Gre za teke, ki so speljani po bolj položnih hribih, kjer so hitrosti večje. Jaz se tega ne grem, nisem niti dovolj hiter niti nimam neke atletske podlage niti nisem vzor pravilnega teka (smeh, op. a.).

Luka Kovačič Matterhorn Ultraks Foto: osebni arhiv Sam se ukvarjam z bolj ekstremno različico gorskega teka, kamor se uvrščata trailrunning in skyrunning. Gre za dva brenda, tako kot je denimo Ironman, ki vključuje ultratriatlone, ne sodi pa pod nobeno krovno zvezo. Podobno je s skyrunningom, ki sta ga zasnovala podjetje Salomon in Kilian Jornet.

Tudi trailrunning ne sodi pod atletsko zvezo, ni klasificiran, je pa za sponzorje in gledalce precej zanimivejši in tudi medijsko je dobro pokrit. Gre za tekme na trasi, kot bi bila pri nas speljana prek Triglava. Tudi v Zermattu v Švici, kjer sem nastopil pred kratkim, je bilo podobno.

Kako dolgo si še predstavljate, da bi živeli tako kot zdaj?

Definitivno nisem človek, ki bi se pri 55 letih boril za naslov veteranskega prvaka, pa čeprav proti temu nimam nič. Le zame to ni. Zdaj sem mlad in zdaj bi rad vse vložil v šport, potem pa bomo videli, kam lahko sežem. Le tako bom vedel.

Mislim, da bi tak tempo zmogel nekje do 40. leta, potem telo verjetno ne bo več moglo slediti ...

Luka Kovačič Foto: Rožle Bregar

Kakšne cilje ste si letos zastavili rezultatsko?

Moja velika želja je bila zmaga na Grintovcu, še posebej zato, ker je bila tekma letos na sporedu zadnjič, pa še dozorel sem in svoj cilj uresničil. Uf, res sem užival ...

Na leto se udeležim manj tekem kot ostali, grem pa na tiste, na katere si res želim, in sem zato morda uspehov toliko bolj vesel.

Uspešen sem bil tudi v seriji Red Bull 400, bil sem na primer drugi na tekmi v Val di Fiemme, seveda pa si želim zmage v Planici in to tudi odkrito napovem. Če napoveš, da ciljaš na 2. mesto, si lahko največ drugi. Če pa so cilji višji … Sem realen, a si hkrati zastavljam visoke cilje.

Komentarji

1

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 29
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin