"Čez 50 metrov ovinek 90 levo, čez 300 metrov enka …"

"Minuto sem bil hitrejši kot lani, kar pripisujem dobri pripravi čez vse leto. Kolesarjenje je ena od triatlonskih panog, ki mi jo je uspelo precej izboljšati, in to se odraža tudi v rezultatu. Trener Grega Nahtigal je očitno dobro postavil temelje treninga," je po vožnji na čas razmišljal najboljši slovenski paratriatlonecAlen Kobilica. Tudi tokrat je nastopil skupaj s partnerjem Petrom Harnoldom, medtem ko se mu je na zadnji tekmi svetovnega pokala v Londonu, kjer je bil odličen tretji, pridružil Jaroslav Kovačič. Gre za menjavo športnega partnerja? "Niti ne, ampak preprosto moram imeti dva, saj si ne morem privoščiti, da kdo zboli. Sta pa oba odlična triatlonca," je dejal.

Brez "šparanja" in brez zavetrja

Kronometer ali vožnja na čas je zahtevna, kar kraljevska kolesarska disciplina s svojimi značilnostmi. "Občutki so res posebni. Ker razdalja ni tako velika (Kobilica je vozil na krajšem, 19-kilometrskem kronometru), na vožnji na čas ni "šparanja", ni vožnje v zavetrju, ni varčevanja z energijo, vsak štarta sam in gre dejansko vso pot do konca, do maksimuma," je svoje občutke na progi, ki jo je s povprečnim časom 42,6 kilometra na uro premagal v 26 minutah in 10 sekundah, orisoval 44-letni Ljubljančan. Alen je idejni vodja in ambasador zavoda Vidim cilj, ki slepe spodbuja k telesni aktivnosti, jim pri tem pomaga in svetuje.

Potrebuje natančen opis proge

"Pred vsako tekmo mi more biti povsem jasno, kaj me čaka na progi. Partner mi mora vsak del proge natančno opisati. Danes je bilo denimo pomembno, da vem, da me na devetem kilometru čaka rahel vzpon, zato da se nanj lahko psihološko pripravim. Gre za vožnjo na robu in temu je treba prilagoditi glavo, kar je psihološko zelo naporno."

Komunikacija med Alenom in sovoznikom spominja na tisto med voznikom in sovoznikom relija. "Če mi reče čez 50 metrov ovinek 90 levo, vem, na katero stran se moram nagniti, lahko pričakujem stvari … Če mi reče čez 300 metrov enka, to pomeni, da bo čez 300 metrov teren rahlo dvignjen. To so podatki, ki jih nujno potrebujem, ves čas moram vedeti, kje sem na progi," pravi Kobilica, ki se je zadnja leta povsem usmeril v triatlon, kjer žanje lepe uspehe. Najbolj domače se počuti v vodi – je učitelj plavanja ter profesionalni reševalec iz vode v Sloveniji in ZDA –, največ rezerve pa ima pri teku, medtem ko je kolo nekje na sredini njegovih prioritet.

Kolo je s triatlonskega stališča najbolj problematično

"Kolo je s triatlonskega stališča najbolj problematično," pravi. "Precej stvari je, ki se videčemu zdijo samoumevne, meni pa zelo pomembne. Tako moram denimo vedeti, da vedno sestopava na levo stran. Skratka, cel kup podrobnosti je, ampak moji športni partnerji so že tako ali tako veliko na kolesu in ne potrebujejo posebnega učenja."