SiolNET. Sportal Prva liga
5,54

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Sobotni intervju: Timi Max Elšnik

Štajerski kapetan, ki je zaljubljen v Ljubljano. Ona pa vanj.

5,54

termometer

Za tokratno sobotno športno čtivo je poskrbel Timi Max Elšnik. Kapetan trenutnega vodilnega slovenskega prvoligaša Olimpije bo v ospredje še bolj stopil že čez manj kot dva tedna, ko bo mlado slovensko reprezentanco v vlogi kapetana popeljal na domače evropsko prvenstvo do 21 let.

Timi Max Elšnik Foto: Vid Ponikvar

"V Ljubljani res uživam. Mesto je prečudovito, Olimpiji gre dobro," je povedal Timi Max Elšnik. "Preponosen sem, da sem njen kapetan," je večkrat ponovil Štajerec, prihaja iz majhnega kraja Zlatoličje, ki je bil še pred letom dni za domačo javnost anonimnež. Danes je eden vidnejših akterjev slovenske nogometne scene.

"Stvari so se hitro obrnile na glavo," je povedal borbeni vezist, ki zna udariti po nasprotnikovem golu in tudi nogah. V Slovenijo se je vrnil v začetku lanskega leta, potem ko je leta 2015 s 17 leti odšel na otoško nogometno potovanje. Okrepil je Derby County, tamkajšnji klub z bogato 137-letno zgodovino in dvema naslovoma angleškega prvaka. Tam se je hitro prebil do članske ekipe, a prave priložnosti ni dočakal.

Derby ga je posojal nižjeligašem, v majicah Swindona, Mansfielda in Northamptona je v štirih in pol otoških letih zbral 61 nastopov na vseh tekmovanjih. Večino – okroglih 50 – v četrtem razredu angleškega nogometa. Dal je osem golov in prispeval pol toliko asistenc. Zatem je bil pol leta brez kluba, nato pa pred letom dni okrepil Olimpijo. Po zadržanem začetku je v Ljubljani hitro prepričal, postal je eden njenih najpomembnejših in najbolj priljubljenih nogometašev.

Pa ne samo to. Dočakal je tudi tako želeni vpoklic v mlado slovensko reprezentanco in še več. Novi selektor Milenko Ačimović ga je imenoval za kapetana in ga označil za vodjo fantov, ki bodo že čez manj kot dva tedna glavni akterji do zdaj največjega nogometnega dogodka pri nas – evropskega prvenstva do 21 let.

"Za mano so super tedni, pred mano pa sanjski meseci. To, da bom kapetan Slovenije na tako velikem dogodku, je nekaj, o čemer sem sanjal," je v uro in pol dolgem pogovoru dejal nogometaš, ki mu gre v zadnjem času na igrišču odlično. Nič slabši, če ne celo boljši, je tudi kot sogovornik. Za 22-letnika nevsakdanje gostobeseden. Odgovarja tudi več minut, pri odgovorih pa nemalokrat skoči izven okvirjev ustaljenih politično korektnih floskul, ki smo jih od nogometašev vajeni. 

Za Olimpijo je do zdaj odigral 36 tekem na vseh tekmovanjih in dosegel pet golov. Za Olimpijo je do zdaj odigral 36 tekem na vseh tekmovanjih in dosegel pet golov. Foto: Vid Ponikvar

Na dolg reprezentančni premor, ki je pred vami, z Olimpijo odhajate na vrhu lestvice. Ste zadovoljni z dozdajšnjim delom sezone?

Ne bom rekel, da nisem zadovoljen, saj smo na prvem mestu. Tam, kjer smo želeli biti. Je pa res, da smo na nekaterih tekmah po nepotrebnem izgubljali točke, ki bi nam zdaj prišle še kako prav. Se pa ne oziramo preveč nazaj. Na polovici prvenstva je bilo kar nekaj sprememb, od igralcev do trenerjev, ampak to je za nami. Moramo gledati samo naprej. Pred nami je še deset tekem, imamo dobro izhodišče. Vse je v naših rokah. Za zdaj gre po načrtu. Marsikoga smo tudi presenetili. Ni jih malo, ki so nas odpisali.

Tudi druge ekipe imajo veliko težav. Mislim, da bo ta sezona podobna prejšnji. Prvak bo tisti, ki bo najbolj konstanten, kar ne bo lahko. V naši ligi lahko vsak premaga vsakega. Nekateri rezultati res šokirajo. Liga je izenačena. Tisti, ki ne bo izgubljal točk na "nepomembnih" tekmah, se bo na koncu veselil. Trenutno smo to mi.

Treba je zdržati do konca. Spomladi smo že igrali z vsemi najboljšimi klubi in pokazali svoj obraz. Zdaj bo treba točke osvajati tudi na "majhnih" tekmah, govorim v narekovajih, saj lahkih tekem ni. Na vsaki tekmi moramo biti stoodstotni in upravičiti vlogo favorita. Na koncu upamo, da bomo tam, kjer smo zdaj. Na vrhu.

Vedno govorimo predvsem o Olimpiji in Mariboru, a se je lani na koncu zgodilo, da so bili prvaki Celjani. Se lahko zgodba ponovi tudi letos in preseneti nekdo tretji?

Zagotovo se lahko. Lanski razplet prvenstva je bil dokaz, da slovenska liga nista samo Olimpija in Maribor. Jasno je, da smo favoriti. Imamo tudi prednost, ki pa jo bo treba zadržati. Prvak bo ekipa, ki ne bo po nepotrebnem izgubljala točk. Verjamem, da bomo to mi. Ne samo, da verjamem, ampak sem o tem prepričan. Potruditi se moramo, da nikomur ne bomo ponudili priložnosti, da bi bil prvak.

Po reprezentančnem premoru nas čaka veliko tekem. Urnik bo natrpan, tu je še pokal. To bo ključno obdobje sezone. Kdor bo takrat iztržil največ, bo prvak. Pomembna bo tudi širina kadra. Prišle bodo poškodbe, kazni, utrujenost … Mediji in navijači se lahko veselijo. Pred nami je napet konec sezone. Tak, kot je bil lani. Bo tesno, ampak verjamem, da bomo na koncu prvaki mi. Imamo vse v svojih rokah, na preostale se ne smemo ozirati. Misliti moramo le nase. Vemo, da moramo zmagati na vsaki tekmi. Če bo tako, bo na koncu pokal za naslov prvaka zagotovo pristal v Ljubljani.

Verjame v svoje soigralce pri Olimpiji in pravi, da so najboljši v Sloveniji. Verjame v svoje soigralce pri Olimpiji in pravi, da so najboljši v Sloveniji. Foto: Vid Ponikvar/Sportida

Ima Olimpija najboljšo ekipo v ligi?

Jaz bi rekel, da jo trenutno ima. Za zdaj še nismo izgubili. Igrali smo že z vsemi. Moramo še malce popraviti igro v gosteh in poskrbeti, da osvajamo točke, ko smo favoriti. Na tako imenovanih "manjših" tekmah. To moramo še malo popraviti. Da bomo tudi v gosteh tako čvrsti, kot smo doma. Če nam bo uspelo, potem ne bo težav.

Da imamo najboljši kader v ligi, se vidi tudi na medsebojnih tekmah proti ekipam z vrha. Proti Mariboru in proti Muri. Izgubili še nismo, imamo veliko boljši izkupiček od tekmecev z vrha. Tudi če gledamo na posameznike, bi rekel, da smo boljši. Verjamem v soigralce. Mislim, da smo glede na igralski kader najboljša ekipa v ligi po vseh položajih v ekipi.

Kako pa ste zadovoljni s svojimi predstavami? V 23 nastopih ste zabili dva gola in prispevali tri asistence.

Sem zelo samokritičen. Tudi če igramo odlično, vedno pogledam, kaj bi bilo lahko bolje. Načeloma sem s svojimi igrami zadovoljen. Sem kapetan, smo na prvem mestu, tako da se ne morem preveč pritoževati, a je vedno lahko bolje. Hočem, da je bolje. Nočem se zadovoljiti. Morda bi si želel še kak gol več, čeprav je res, da sem večino sezone igral na položaju defenzivnega vezista. Nisem prihajal do priložnosti. Vem, da sem lahko, če igram malce bližje nasprotnikovega kazenskega prostora, zelo nevaren, saj imam dober strel, ampak …

Tukaj sem predvsem zato, da pomagam ekipi. Da počnem, kar trener od mene zahteva. Ne bom prevelik egoist, da bi si želel zabijati gole in zbirati asistence. Ekipa je na prvem mestu. Če to pomeni, da bom moral pomagati zadaj, delati prekrške in gristi travo, bom to počel. Res je, da so to zadeve, ki širši javnosti ne pomenijo veliko, ljudje vidijo predvsem to, kdo zabije in poda, kar je normalno, a vem, da garanje tistih, ki imamo tudi "umazane" zadolžitve, ceni trener. To pa je najpomembnejše. Igralci, kot sem jaz, so za trenerje vedno dobrodošli. Rad počnem stvari za ekipo.

Pa se v vlogi, ki jo igrate zdaj, vidite tudi na svoji nadaljnji nogometni poti?

Sam bi raje igral nekoliko bolj ofenzivno. Približno tako, kot sem igral v prvem delu sezone. Je pa res, da bi potem potreboval nekoga, ki bi mi kril hrbet. Fizično močnega, visokega nogometaša, ki bi razbijal nasprotnikove napade. Da se meni ne bi bilo treba ukvarjati s tem, kaj se dogaja za mojim hrbtom. Potem bi imel veliko več svobode v igri za naprej. To bi mi bilo zelo všeč. Na primer tako, kot sem igral v mladi reprezentanci proti Rusiji in Nemčiji. Za hrbtom sem imel Žana Zaletela in Tomija Horvata, sam pa sem igral ofenzivno. To mi je precej ustrezalo.

V zadnjem krogu prejšnje prvenstvene sezone je zabil dva gola, a ob koncu tekme v Celju doživel veliko razočaranje. V zadnjem krogu prejšnje prvenstvene sezone je zabil dva gola, a ob koncu tekme v Celju doživel veliko razočaranje. Foto: Vid Ponikvar

Dva gola po strelih od daleč ste zabili na tekmi, ki je bila morda vaša najboljša, hkrati pa zagotovo tudi najbolj grenka v dresu Olimpije. V zadnjem krogu prejšnje prvenstvene sezone, ko ste ob remiju z 2:2 v Celju ostali brez naslova.

O tisti tekmi res težko govorim. Še danes mi je težko. Ostaja grenak priokus. Res je, da sem zabil dva gola, a na koncu to ni pomenilo nič. Dva zadetka nista bila dovolj. V Olimpijo sem prišel, da bi postal prvak, ampak mi lani to žal ni uspelo. Zato si toliko bolj želim, da bi nam letos uspelo in se na tako oddolžimo navijačem. Tista tekma je bila kot vlak smrti. Gor in dol. Vsakih 20 minut je bilo drugače. Ko sem prvič zadel za izenačenje, sem bil prepričan, da bomo zmagali. Potem smo prejeli še en zadetek, jaz pa sem spet izenačil in bil spet prepričan, da bomo prvaki.

Na žalost nam ni uspelo. Bilo je res težko. Morali smo se sprijazniti, da so bili prvaki Celjani. Glede na kakovost, ki smo jo imeli, bi morali biti prvaki mi. Nismo pa naslova izgubili samo na tisti tekmi, ampak že prej. Odigrali smo kar nekaj tekem, na katerih bi morali osvojiti več točk. Na koncu smo si bili za neuspeh krivi sami. Nesmiselno je iskati krivce drugje. Zdaj imamo priložnost, da zamujeno popravimo in se oddolžimo.

Verjamete, da se bo zdaj, ko ekipa deluje dobro, pestro kadrovanje v Olimpiji ustavilo?

Upam, da se bo. Zdaj smo všečni, imamo dobro ekipo. Od strokovnega štaba do igralcev, vse je okej. Smo na prvem mestu in na pravi poti. Moramo nadgrajevati narejeno in nadaljevati. Ali bo tako, seveda ni odvisno od mene. O tem odločajo ljudje v vrhu kluba. Oni so tisti, ki sprejemajo odločitve.

Jaz lahko povem samo, kakšne so želje nas, igralcev. Mislim, da bi si vsi želeli, da ne bo veliko sprememb. Ekipa se veliko lažje razvija, če se dela dolgoročno in se ne menja iz dneva v dan. Da se dela dobro in konstantno. Tako, kot je zdaj, je super. Upam, da bo podobno tudi v prihodnosti.

Goran Stanković na klopi Olimpije še ne pozna poraza. Štirikrat je zmagal in trikrat remiziral. Goran Stanković na klopi Olimpije še ne pozna poraza. Štirikrat je zmagal in trikrat remiziral. Foto: Vid Ponikvar

Čeprav ste v klubu le malo več kot eno leto, je Goran Stanković že vaš tretji trener pri Olimpiji. Prvi je bil Safet Hadžić, drugi pa Dino Skender. Kako bi jih ocenili?

Vsi trije so res zelo različni trenerji. Pri vsakem sem se počutil dobro. Zdi se mi, da so vsi trije v meni tudi prepoznali neko kakovost. Hadžiću se moram zahvaliti, da me je v Olimpijo sploh pripeljal. Brez njega me danes ne bi bilo tukaj.

Lepe spomine imam tudi na Skenderja, pod njegovim vodstvom sem navsezadnje postal kapetan, eden od vodij v ekipi in začel standardno igrati v začetni enajsterici. Dal nam je neko čvrstost v obrambi, ki nas še vedno krasi.

Stanković je drugačen trener. Razvija igro, česar si navijači želijo. Igramo napadalno, hitro, kar mi zelo ustreza. Uživam ob sodelovanju z njim. Zaupava si. Zanj bom vedno dal vse na igrišču in počel tisto, kar mi bo naročil, naj počnem. Upam, da nas bo popeljal do naslova prvaka.

Kaj pa potem? Vas lahko navijači v Olimpiji pričakujejo tudi v novi sezoni?

To ni toliko odvisno od mene. Če bom še naprej igral dobro, se lahko zgodi marsikaj. Bliža se tudi evropsko prvenstvo do 21 let, ki bi lahko bilo odskočna deska. Sploh, če se z reprezentanco uvrstimo iz skupine, lahko v klub pride kakšna zanimiva ponudba iz tujine. Že zdaj je bilo nekaj zanimanja. Potem je odvisno predvsem od kluba, ali bo ponudbo sprejel.

Težko pa povem, kaj bo. V nogometu je dogodke težko napovedati že za dva tedna naprej, kaj šele vedeti, kaj se bo zgodilo čez pol leta. Ne bi rad rekel, da bom ostal, potem pa se bo zgodilo, da bom odšel in koga razočaral. Težko karkoli povem. Lahko rečem le to, da, če bom ostal, zagotovo ne bom nezadovoljen. Tukaj se počutim odlično. Tudi če bom tukaj ostal dlje časa, bom zadovoljen. Dokler bom tukaj, bom grizel za zeleni dres. Najprej bomo prvaki, potem pa bomo videli, kaj in kako.

Predsednika Olimpije Milana Mandarića zelo spoštuje. Predsednika Olimpije Milana Mandarića zelo spoštuje. Foto: Vid Ponikvar

Nogometne vajeti v Olimpiji že nekaj časa vihti Milan Mandarić, do katerega imajo navijači mešane občutke. Nekateri ga obožujejo, drugi pa nasprotno. Kakšno mnenje imate o njem vi?

Vsi vemo, kaj je prinesel Olimpiji. Veliko lovorik. V klub je vložil veliko denarja. Verjamem, da želi najboljše za klub. Igralci smo tu, da se bojujemo tudi zanj. Da na igrišču dajemo vse od sebe, saj nas ne nazadnje on plačuje. Ne gre samo za denar, ampak tudi odnos, ki ga kot predsednik kaže do nas. Imam občutek, da je dober človek. Da si ne želi samo dobro zase, ampak tudi za nas. Da je zelo vesel, če gre nogometašem, s katerimi je sodeloval, dobro tudi na nadaljnji poti. Zdi se mi pravi človek za mesto, ki ga zaseda.

Velik pečat je pustil tudi v Angliji. Mislim, da je tak model vodenja klubov, kot ga imajo tam, veliko boljši od tega, ki ga poznamo pri nas. Tam je en človek predsednik in lastnik. Ima prvo in zadnjo besedo. Za svoje poteze potem tudi odgovarja. Bolje je tako, kot pa če so klubi organizirani kot društvo, in o njihovih usodah odloča 20, 25 ljudi. Ne ve se, kdo odloča o čem. Mislim, da je bolje, če ima glavno besedo samo eden. Vsi klubi bi morali delovati tako. Tudi Mariboru se pozna, odkar je odšel Zlatko Zahović. Takrat se je vedelo, kdo je glavni. Vedelo se je, kje je glava in kje rep.

Skratka, Mandarića zelo spoštujem. Bil je tudi eden izmed pobudnikov ideje, da postanem kapetan. Eden od prvih, ki je v meni prepoznal vodjo. Lahko se mu samo zahvalim. Upam, da ga bom skupaj s soigralci zadovoljil na igrišču. Da mu bom vrnil zaupanje, ki mi ga je dal.

Ste bili presenečeni, ko ste decembra lani, po odhodu prejšnjega kapetana Mirala Samardžića, tik pred domačim derbijem z Mariborom, ki ste ga potem dobili z 2:0, postali kapetan?

Moram priznati, da sem bil. Tega nisem pričakoval. Predvsem zato, ker sem bil takrat, tako kot sem tudi zdaj, med mlajšimi nogometaši v ekipi, za nameček pa v klubu nisem bil niti leto dni. Toda zdaj so se stvari glede tega že malce spremenile. Trenutno sem med igralci, ki so v klubu najdlje. (smeh, op. p.) Bil sem prijetno presenečen, ampak sem čutil, da sem sposoben prejeti odgovornost.

Vedno bom dal vse od sebe za soigralce in jim kril hrbet. Enako pričakujem tudi od njih. Moram priznati, da mi kapetanska vloga pomeni ogromno. Štejem si jo v veliko čast. Vsaka tekma je nekaj posebnega. To je težko opisati. Sploh na derbijih proti Mariboru je nekaj posebnega. Če si kapetan na takšnih tekmah, je težko opisati, kaj čutiš. Res super. Lahko se samo zahvalim vsem tistim, ki so na tak ali drugačen način pomagali, da sem postal kapetan. Upam, da sem jih do zdaj zadovoljil z delom, ki ga opravljam.

Kapetan Olimpije je bil prvič decembra lani na derbiju v Stožicah, ko je s soigralci premagal Maribor z 2:0. Kapetan Olimpije je bil prvič decembra lani na derbiju v Stožicah, ko je s soigralci premagal Maribor z 2:0. Foto: Vid Ponikvar

Kakšno delo pa kot kapetan opravljate?

Zagotovo se je, ko sem postal kapetan, veliko spremenilo. Vsi se obrnejo nate, ko kaj potrebujejo. Kot kapetan moraš skrbeti za določene stvari. Ko v garderobi kdo kaj rabi, ko je treba sestankovati z ljudmi iz vrha kluba, moraš kot kapetan zastopati soigralce, urejati stvari. Vse gre prek tebe. Na voljo moraš biti tudi za druge stvari. Ko je treba kaj nabavljati, pripravljati. Ko si kdo zaželi kakšnih pripomočkov za treninge. Moraš biti tisti, ki to organizira in odloča. Tudi za kakšne malenkosti, kot je zbiranje denarja za kako darilo ali kaj podobnega.

Veliko časa namenjam kapetanski vlogi. Spremeniti sem moral tudi vedenje. Če sem bil prej morda na treningu zadnji in sem končal kot prvi, mora biti zdaj obratno. Skrbeti moram tudi za vzdušje v garderobi. Se truditi, da ni prerekanj. Umiriti razmere, če se zaplete. Samo z dobrim vzdušjem pridejo tudi rezultati.

Kako pa vašo avtoriteto dojemajo starejši soigralci? Ne predstavljam si, da, na primer, za ušesa povlečete deset let starejšega soigralca?

(smeh, op. p.) Ne, to seveda ne, ampak je pač tako, da so soigralci do tebe takšni, kot si ti do njih. Čutim, da me spoštujejo tudi starejši, saj sem pošten do vseh. Leta so samo številke. Mislim tudi, da sem za svoja leta kar zrel. Zdi se mi, da starejši soigralci niti nimajo v glavi tega, koliko sem star, ampak me dojemajo kot enakovrednega. Tudi oni vedo, da so še kako pomembni členi ekipe. Starejši igralci v ekipi so prav tako vodje. Tudi jaz jim dajem vedeti, da jih potrebujem. Skupaj se dopolnjujemo. Nisem kot šerif, ki bi želel biti glavni. S tem ni nobenih težav. Vse je normalno.

Čeprav ste Štajerec, ste dobili kapetanski trak ljubljanskega nogometnega ponosa, med navijači pa ste, zanimivo, zelo priljubljeni?

Ker jih ni na tribunah, tega morda ne občutim toliko, kot bi sicer, a vseeno čutim, da me navijači podpirajo. Lepo je, če te imajo radi in te spodbujajo. Sploh glede na to, od kod prihajam, sem zelo zadovoljen, da so me sprejeli in me imajo za enega od njih. Verjetno so na to vplivale predvsem moje igre in to, kako se bojujem za njihov grb.

Vedno na igrišču dam vse za uspeh ekipe, tako bo vedno. Na vsaki tekmi grem na polno in se bojujem. Morda celo preveč, saj sem iz Anglije vajen bolj grobe igre, tako da imam v Sloveniji težave s kartoni, ampak tak pač sem. Grem na vsako žogo. Upam, da navijači to prepoznajo. Zelo sem vesel, da so me sprejeli kot svojega kapetana. To vlogo dojemam kot veliko čast.

Odkar je njen kapetan, Olimpija še ni izgubila. Poraza ne pozna že enajst tekem v nizu. Odkar je njen kapetan, Olimpija še ni izgubila. Poraza ne pozna že enajst tekem v nizu. Foto: Blaž Weindorfer/Sportida

Na življenje v Ljubljani ste se privadili, vas na ulicah kdo prepozna?

Nekajkrat se je že zgodilo, da me je kdo prepoznal, me prosil za skupno fotografijo ali kaj drugega. Res je, da zdaj nismo prav pogosto v javnosti, ob tem pa nosimo maske, tako da te ljudje težje prepoznajo. Če bi bile razmere normalne, bi bilo tega veliko več. Če me kdo ogovori, bom vedno prijazen in pripravljen izmenjati kako besedo. Če ne, pa je tudi okej. Pomembno je, da jih prepričam s tem, kar kažem na igrišču.

Kar zadeva življenje v Ljubljani, lahko rečem, da uživam. Mesto mi je zelo všeč, ima veliko lepih, skritih kotičkov. V mestu lahko počneš marsikaj. Zdaj malo manj, saj je zaradi pandemije vse zaprto, a greš lahko v naravo. Všeč mi je, ker je mesto zelo zeleno. Ko je bilo vse odprto, pa je bilo tako ali tako super. Navdušil me je predvsem poletni vrvež ob reki Ljubljanici, ki vlada v središču. Ljudje, živo vzdušje, lokali, ogromno ljudi, tudi tujcev … Zelo pestro je. Res mi je všeč. V mestu se počutim odlično.

Ste kot otrok navijali za Maribor? Kako na vašo "ljubezen" z Ljubljano gledajo Štajerci?

Ko sem bil mlajši, sem skupaj s prijatelji obiskoval tekme Maribora. Sploh takrat, ko je ta dosegal odmevne rezultate v Evropi, je bil Maribor zelo priljubljen. Tudi med mojimi prijatelji. Kar veliko jih je zdaj stopilo na "našo" stran, na stran Olimpije. Predvsem tisti, ki so mi blizu in si želijo, da bi bil čim boljši.

Imam občutek, da na Štajerskem ljudje niso več tako navezani na NK Maribor, kot so bili pred leti, ko je ta dosegal sijajne evropske rezultate, igral v ligi prvakov in ligi Europa. To ni več isti Maribor. V zadnjih nekaj letih so navijači Maribora doživeli veliko razočaranj, zato je podpora manjša. Zdaj jih je lažje prepričati, da navijajo zame in Olimpijo. (smeh, op. p.)

V Ljubljani se odlično počuti. Najraje ima poletne večere in sprehod po nabrežju Ljubljanice. V Ljubljani se odlično počuti. Najraje ima poletne večere in sprehod po nabrežju Ljubljanice. Foto: Vid Ponikvar

Torej ne v Ljubljani in ne v Mariboru zaradi tega, ker ste kot Štajerec kapetan Olimpije, še niste imeli težav?

Ne, nobenih težav. Razen kakšnih komentarjev, ki sem jih opazil na družabnih omrežjih, prav nič. Pa še pri tem gre za komentarje navijačev, ki se skrivajo pod psevdonimi. Ljudem, ki sedijo za tipkovnicami in ne razkrivajo svoje identitete, je lahko biti pogumen in žaljiv. Dvomim pa, da bi bili takšni tudi, če bi se srečali v živo. S tem se niti najmanj ne obremenjujem.

Kako se je januarja lani sploh zgodil prestop v Olimpijo? So vas morda vabili tudi v Maribor?

Po polovici leta, ko sem bil brez kluba, sem se odločil, da se bom vrnil v Slovenijo, če je treba. Moja želja pred tem je bila tujina, a potem je preprosto minilo preveč časa brez nogometa, zato sem moral ukrepati. Na vrnitev v Slovenijo nisem gledal kot na korak nazaj, kot morda gleda marsikdo. To sem videl kot korak v stran, po katerem bom spet naredil korak naprej.

Olimpija je bila takrat vodilna in je imela zelo dobro ekipo, ogledal sem si nekaj tekem. Super ekipa, ki igra privlačen nogomet, zato sem se videl v njej. Bilo je nekaj stikov z Olimpijo. Tudi takratni trener Hadžić je dejal, da se mu zdim zanimiv in si me želi v svoji ekipi. Potem smo se začeli dogovarjati in se tudi dogovorili.

V stikih sem bil tudi z Mariborom. Ne bom rekel, da nisem bil. Takrat je bil v klubu še Zahović. Na koncu so mi pri Mariboru dejali, da imajo širok kader, kar nekaj igralcev podobnega profila in me nimajo kam dati. Pokazali so mi, da me ne potrebujejo. Ali tako mislijo še danes, ne vem. Dvomim.

Na koncu sem hvaležen, da se je izšlo tako, kot se je. Zdaj sem v Ljubljani, z Olimpijo vodim, postal sem njen kapetan, se prebil v mlado reprezentanco in tudi tam dobil kapetanski trak. Težko bi bilo bolje. Ko zdaj pogledam v preteklost, ne bi spremenil prav nič.

Kaj se je zgodilo, da ste bili od julija 2019 do januarja 2020 brez kluba, kaj ste v tem obdobju počeli?

Čakal sem pravo ponudbo, želel sem si predvsem ostati v tujini, imel nekaj ponudb, ki mi niso bile všeč,  potem pa je bilo konec prestopnega roka in ostal sem brez kluba. Zagotovo ni bilo lahko, saj sem pogrešal nogomet, sem pa imel po drugi strani nekoliko več časa za družino in prijatelje, kar sem tudi izkoristil. Ob tem sem veliko vlagal vase in ta čas izkoristil za druge stvari, ki mi lahko pri nogometu koristijo. Ukvarjal sem se z zaščito pred poškodbami in treniral nekatere druge mišice, za katere med sezono ni časa.

Poskušal sem na vse skupaj gledati čim bolj pozitivno. Čeprav si ne želim, da bi se mi kaj takega še kdaj ponovilo, se mi po eni strani zdi, da sem se odločil pravilno. Če je bilo treba počakati pol leta, da se mi odprejo neka druga vrata, potem se je splačalo. Če bi se takrat odločil drugače, dvomim, da bi bil danes tukaj, kjer sem.

Član Derby Countyja je bil štiri leta in pol. Član Derby Countyja je bil štiri leta in pol. Foto: Guliverimage V Slovenijo ste se vrnili po štirih letih in pol v tujini. Kako zdaj gledate na svojo izkušnjo, na katero ste se podali s 17 leti, ko ste iz mladinskih vrst Aluminija odšli v Derby County, angleški klub z bogato zgodovino?

Hitro sem šel v tujino, a če me vprašate, ali bi se še enkrat odločil za tak korak, vam odgovorim, da takoj. Ne samo to. Lahko rečem, da mi je žal, ker v tujino nisem odšel celo prej. Tujina mi je dala veliko več, kot sem izgubil, če sploh sem kaj. Tako na osebni kot profesionalni ravni.

Pogoji, ki jih ima nogometaš na voljo tam, so vesoljski. Mislim, da si ljudje v Sloveniji sploh ne znajo predstavljati, kako je tam. To je drug svet. Če znaš kot mladi nogometaš to izkoristiti, lahko napreduješ. Ko sem iz Aluminija prišel v Derby County, se nisem mogel načuditi, ko sem videl klubsko infrastrukturo. Igrišča, telovadnice, fitnesi, bazeni … Tam nogometašu ne manjka nič.

Ob tem sem v Angliji, kjer sem živel sam, hitro odrastel. Prisiljen sem bil v to, da sem zaživel sam in se moral znajti med številnimi vrstniki, ki se bojujejo vsak zase. Bil sem povsem osredotočen na delo in to, da mi bo uspelo. Treniral in igral sem proti vrhunskim nogometašem. Nekateri med njimi so igrali na najvišji ravni. Opazuješ jih in vpijaš njihovo znanje. Tega v Sloveniji ne bi dobil.

Navadil sem se tudi na čvrsto igro. V Angliji, v četrti ligi, v kateri sem igral, se igra trd nogomet, ki te učvrsti. Zdaj mi je veliko lažje. No, ali pa tudi težje. Zaradi čvrste igre sem v Sloveniji namreč prevečkrat kaznovan. (smeh, op. p.) Morda je tudi to, da pri nas puščamo preveč mehko igro, vzrok, da potem marsikomu v tujini ne uspe. Dobro, to je morda tema za drugo priložnost.

Skratka na ta štiri leta in pol, ki sem jih preživel v Angliji, imam zelo lepe spomine. Ne samo kot nogometaš, ampak tudi na sploh. Rad bi se nekoč vrnil tja in zaigral na najvišji ravni. Rad bi dokazal, da sem tega sposoben. Zagotovo mi ni žal, da sem leta 2016 odšel v Derby County.

V zadnji sezoni pri Derby Countyju ste krajši čas sodelovali tudi z velikanom angleškega nogometa, najboljšim strelcem v zgodovini Chelseaja, s katerim je osvojil vse, kar se je osvojiti dalo, z nekdanjim dolgoletnim angleškim reprezentantom Frankom Lampardom. Kako je bilo?

Moj trener je bil dva meseca. Skupaj smo odšli tudi na priprave na Tenerife. Veliko stikov sem imel z njim, saj je takrat komaj končal nogometno pot in se podal v trenerske vode. Počutil se je kot nogometaš in se tako vedel. Z nami je jedel zajtrke, kosila … Ni se želel postavljati v vlogo nekoga, ki je nad nami. Veliko smo se pogovarjali, sestankovali. Name je naredil dober vtis. Tudi to je nekaj, kar mi je dala Anglija. V Sloveniji tega, kako nogomet živi tak velikan, nikoli ne bi mogel spoznati.

Res je bilo zanimivo sobivati z njim. Spoznal sem, kaj pomeni, ko imaš tako ime. Zanimivo je bilo, da nas, nogometašev, nikjer skoraj niso niti povohali. Vsi navijači, vse kamere, vsi diktafoni so bili, kjerkoli se je pojavil, usmerjeni vanj. Naokoli je hodil s telesnimi stražarji. Hitro sem ugotovil, da prav veliko zasebnega življenja, ko si enkrat tako znan, nimaš več. Bilo je zanimivo opazovati tako legendo.

Sloviti Frank Lampard je bil trener Derby Countyja v sezoni 2018/19 in ga skoraj popeljal v elitno angleško premier ligo. Sloviti Frank Lampard je bil trener Derby Countyja v sezoni 2018/19 in ga skoraj popeljal v elitno angleško premier ligo. Foto: Reuters

Po izteku pogodbe ste lahko ugotovili, da vam ni uspelo izpolniti cilja, ki ste ga imeli. Za člansko ekipo drugoligaša Derby County ste odigrali le tri tekme, ste pa zato precej več igrali v četrti ligi za Swindon, Mansfield in Northampton Town, h katerim vas je vaš matični klub posojal.

Več razlogov je, da mi ni uspelo. Malo mi je tudi zmanjkalo sreče. Pri Derbyju sem bil v zelo specifičnih časih, v štirih letih in pol se je v članski ekipi zamenjalo devet ali deset trenerjev. To mi zagotovo ni bilo v pomoč. V pokalu sem zaigral, ko je bil trener Nigel Pearson, ki sem mu bil zelo všeč. Zaupal mi je, prebijal sem se naprej, igral na treh tekmah v pokalu, zaigral sem tudi proti Liverpoolu, potem pa je trener dobil odpoved.

Dobil sem informacijo, da bi na naslednji tekmi prvič v začetni enajsterici zaigral tudi v prvenstvu, potem pa je prišla trenerska menjava. Kdo ve, kaj bi bilo, če bi dobil priložnost in jo izkoristil. Vsak novi trener pa s seboj pripelje svoje, izkušene nogometaše, ki imajo visoke pogodbe, zato je za mlade težko. Ne dobivajo priložnosti. Sploh takrat, ko je bilo v klubu kar nekaj denarja, je bilo veliko izkušenih, priznanih nogometašev.

Ker nisem želel, da bi še naprej igral v premier ligi do 23 let in sem si zaželel članskega nogometa, sem odšel drugam. Tudi v nižjih ligah sem igral s številnimi reprezentanti, izkušenimi nogometaši. Tja namreč pride veliko takšnih, ki na nižjo raven pridejo končat svoje kariere. Želel sem napredovati, zato sem sprejel tudi igranje v četrti ligi. Že pri 18 letih sem izkusil članski nogomet. Morje tekem, potovanja, prvenstveni obračuni in pokalne tekme. Dojel sem, kaj je profesionalni nogomet.

Ob tako napornem ritmu pridejo tudi poškodbe, utrujenost. Imel sem kar nekaj težav, medtem ko sem gledal nekatere veterane, ki so vse to zdržali. Opazoval sem, kaj počnejo in kako se vedejo, da ohranjajo optimalno telesno pripravljenost, in se od njih marsikaj naučil. To so bili zelo resni nogometaši. Reprezentanti Irske, Škotske, Češke … Če imaš ob sebi takšne nogometaše in od njih vpijaš znanje, ti lahko zelo koristi.

Še danes mi izkušnje, ki sem jih nabral v tem obdobju, zelo koristijo. Ljudje si mislijo, da je igranje v četrti angleški ligi rekreacija, ampak lahko povem, da je tamkajšnja četrta liga morda še težja, kot je prva slovenska. Mislim, da bi imel tam težave marsikateri slovenski prvoligaš. Tudi tam je visok profesionalizem, igra se resen nogomet, tudi gledalcev je veliko. Na igranje v nekaterih nižjeligaših nisem gledal kot na korak nazaj, ampak kot na priložnost, da potem mogoče skočim na višjo raven. Za zdaj mi ne kaže slabo. Še naprej se bom trudil. Bomo videli, kam me bo to pripeljalo.

Septembra 2016 je v angleškem ligaškem pokalu zaigral proti Liverpoolu in z Derby Countyjem izgubil z 0:3. Na fotografiji v dvoboju z nemškim vezistom turških korenin Emrejem Canom. Septembra 2016 je v angleškem ligaškem pokalu zaigral proti Liverpoolu in z Derby Countyjem izgubil z 0:3. Na fotografiji v dvoboju z nemškim vezistom turških korenin Emrejem Canom. Foto: Reuters

Kateri je vaš najlepši in kateri najslabši spomin, ki ste ga prinesli iz Anglije?

Najbolj se spominjam tekme proti Liverpoolu v pokalu na svojem stadionu, ki je bil nabito poln. Igral sem proti nekaterim vrhunskim nogometašem, kot sta Firmino in Philippe Coutinho. Takrat se sploh nisem zavedal, proti komu sem igral. Pa potem še glasne tribune. Kar poneslo me je. Velika tekma, v kateri sem užival. To je bil zagotovo najlepši trenutek, kar sem ga v Angliji doživel.

Najslabši? Morda zadnji trije, štirje meseci, ko sem bil član Northamptona, pri katerem se ni izšlo po načrtih. Nisem prav veliko igral, ni mi bilo lahko. Vsakemu nogometašu je težko, ko ne dobiva priložnosti in ne more pokazati, kaj zmore in zna.

Kar nekaj časa ste čakali tudi na priložnost v mladi reprezentanci. Pod vodstvom Primoža Glihe ste na eni tekmi zaigrali leta 2019, potem pa se zdaj že nekdanji selektor ni več spomnil na vas.

Ne vem, zakaj, ampak čeprav sem bil reden član vseh mlajših selekcij Slovenije, me zadnji selektor mlade reprezentance nikoli ni klical. Takrat sem se že sprijaznil s tem, da priložnosti nikoli ne bom dočakal. Minilo je veliko akcij, vpoklica pa nisem dobil. Čeprav so priložnost dobivali nekateri fantje, za katere sem bil stoodstotno prepričan, da sem boljši od njih, se selektor ni spomnil name.

Bilo mi je težko, a sem po toliko letih sprejel, da priložnosti ne bom dobil. Sprijaznil sem se tudi s tem, da pač ne bom doživel evropskega prvenstva mladih reprezentanc na domačih tleh. Potem sem dobil priložnost, da se vrnem domov. Tudi to, da bi bil na očeh selektorja, je bil eden od motivov, da sem podpisal za Olimpijo. Da se pokažem in me imajo trenerji na očeh. Do mene so namreč prišle tudi informacije, da sploh ne vedo, kdo sem oziroma na katerem igralnem položaju igram. Niso me spremljali.

Potem sem z vrnitvijo opozoril nase, a me selektor še kar ni klical. Morda je v ozadju tudi kakšna zgodba, zakaj je bilo tako. Potem se je zgodila menjava in Slovenija je dobila novega selektorja. K sreči se je zgodila sprememba, čeprav bi se ta lahko zgodila že prej. Ne samo zaradi tega, ker sem pod vodstvom novega selektorja dobil priložnost in postal tudi kapetan, ampak na sploh. Zdi se mi, da stvari niso bile takšne, kot bi morale biti. Zdaj je veliko bolje.

Veseli me, da sem dobil priložnost in celo kapetanski trak. Bil sem presenečen in zelo ponosen. Lahko obljubim samo to, da bom za Slovenijo vedno dajal vse od sebe. Kaj se je dogajalo v preteklosti, me zdaj niti ne zanima. Osredotočen sem le na prihodnost, ki prinaša velike izzive. Evropsko prvenstvo na domačih stadionih, na katerem bom kapetan. Upam, da bomo prišli iz skupine in potem maja zaigrali tudi pred gledalci. To bi bilo sanjsko. Prvenstva se res zelo veselim.

Na prijateljskih tekmah proti Nemčiji in Rusiji, kjer je Slovenija obakrat remizirala, je bil njen kapetan. Na prijateljskih tekmah proti Nemčiji in Rusiji, kjer je Slovenija obakrat remizirala, je bil njen kapetan. Foto: Blaž Weindorfer/Sportida

Vemo, kaj se je zgodilo, da se je zamenjal selektor. Upor nogometašev, po katerem je, vsaj zdi se tako, ob nekdanjem selektorju kratko potegnil tudi vaš predhodnik v vlogi kapetana, napadalec Maribora Jan Mlakar, ki ga pod novim selektorjem ni več.

O tem se v reprezentanci nismo pogovarjali. Vsaj jaz nisem opazil, da bi se. Za nami je ena akcija, pa nihče temu ni namenil niti ene besede. Tisto poglavje smo zaprli in obrnili novo stran. Tudi ekipa je, če smo iskreni, povsem prenovljena. Zraven je veliko novih nogometašev, vključno z mano. Vse je bilo res super. Ni se zgodilo nič pretresljivega. Tudi v strokovnem štabu na čelu s selektorjem je vse tako, kot mora biti. Imamo občutek, da nas cenijo in da bodo naredili vse, da nam vsem skupaj uspe. Osredotočali smo se le na tekmi z Rusijo in Nemčijo. Zdaj je pred nami evropsko prvenstvo. Verjamem, da nihče več ne gleda nazaj. Vsi smo osredotočeni le na prihodnost. Tako je tudi prav.

Kakšen selektor je Milenko Ačimović?

Ne morem ga prehvaliti. Čisto druga slika, kot je bila prej. Črno in belo. Ni mu bilo lahko, da je prišel po vsem tem, kar se je zgodilo. Že na prvi akciji je poskrbel za velik premik. Zamenjal je številne igralce in prinesel nov, svež veter. Začeli smo igrati. Šli smo iz ene v drugo skrajnost, kar se nam je tudi obrestovalo. Odigrali smo dve dobri tekmi, prišli do dveh dobrih rezultatov. Tekmi proti Nemčiji in Rusiji sta lepa spodbuda za evropsko prvenstvo. Težko bi bilo bolje. No, lahko bi bilo, če bi zmagali, kar bi se lahko zgodilo, saj smo imeli veliko priložnost. Toda ne glede na to, da nismo zmagali, je pomembno tudi to, da nismo izgubili. Na koncu je izpadlo dobro. Lahko smo optimistični.

Za mlado slovensko reprezentanco je do zdaj zbral tri nastope. Za mlado slovensko reprezentanco je do zdaj zbral tri nastope. Foto: Guliverimage Zgodilo se je tudi tako, da ste takoj po preboju v reprezentanco postali tudi njen kapetan.

To me je res presenetilo. Ko smo se na začetku reprezentančne akcije od hotela Arena pod Pohorjem odpravili na sprehod, me je selektor poklical k sebi in mi povedal, da razmišlja o tem. Da v meni vidi vodjo, vprašal me je, kaj si mislim o tem. Bil sem zelo presenečen, a sem seveda rekel, da sem počaščen in bi takšno odločitev z veseljem sprejel. Dejal je, da se je o meni pozanimal drugod, tudi v Olimpiji, in dobil informacije, da bi jaz lahko bil vodja. Potem se je odločil, da bom njegov kapetan. Obljubil sem mu, da bom dal vse od sebe za ekipo in za fante. Očitno je v meni nekaj videl, ne vem. Prej ga nisem poznal.

No, ste ga pa zagotovo poznali kot nogometaša. Če ne drugega, ste videli njegov gol stoletja?

Seveda, kot nogometaša sem ga poznal. Gol sem seveda tudi videl. Tak zadetek se zgodi enkrat v življenju, če sploh. Njemu se je v najlepšem mogočem trenutku. Ta gol je bil res nor. Vsak, ki se vsaj malo spozna na nogomet, dobro ve, kako težko je zadeti od tam, od koder je zadel on. Za nameček na najbolj pomembni tekmi.

Seveda bi si želel, da bi kaj podobnega uspelo tudi meni in bi bil nekoč na njegovem mestu. Sijajno je, ko te vodi en tak nekoč odličen nogometaš. Od prvega trenutka smo se ujeli z njim. Ne samo jaz, ampak vsi preostali fantje. Vzeli smo ga za svojega. Vsi grizemo zanj, gremo na glavo, če je treba. Tako je tudi prav. Samo tako lahko nekaj naredimo.

Kaj pa lahko Slovenija v zahtevni skupini, v kateri so še Španija, Italija in Češka, naredi?

Zahtevna skupina, a mislim, da nasprotniki niso nič boljši od Nemčije in Rusije, s katerima smo remizirali. V nogometu se lahko zgodi marsikaj. Imamo tudi prednost domačega igrišča. Res verjamem v naš uspeh. Ne smemo pa gledati preveč naprej. Gremo tekmo za tekmo. Trenutno smo osredotočeni le na Špance, s katerimi se bomo pomerili najprej.

Po koncu skupinskega dela tekmovanja bomo potegnili črto in videli, kje smo. Koliko točk smo osvojili. Vsi si želimo, da bi napredovali in potem poleti, če bi bili odprti stadioni, pred domačimi navijači zaigrali v drugem delu. To je naš velik cilj. Bomo videli, kako bo. Sem samozavesten in verjamem v nas. Komaj čakam, da se začne.

Prvi zvezdnik mlade španske reprezentance je eden najboljših nogometašev Barcelone ta hip, komaj 18-letni Pedri, ki je zablestel v tej sezoni. Prvi zvezdnik mlade španske reprezentance je eden najboljših nogometašev Barcelone ta hip, komaj 18-letni Pedri, ki je zablestel v tej sezoni. Foto: Guliverimage

Tekma s Španijo bo za vas posebna tudi zato, ker ste velik navijač Barcelone. Morda s špansko reprezentanco k nam pripotuje tudi zvezdniški Pedri, ki se je v tej sezoni uveljavil kot eden od najboljših nogometašev Kataloncev.

To bo posebna tekma za vse nas. Igrati proti velesili, kot je Španija, je nekaj posebnega. Bomo videli, s kakšno postavo bo Španija prišla k nam. Morda bo kdo od mladih nogometašev vpoklican tudi v člansko reprezentanco. Upam, da Španci pridejo v čim boljši zasedbi. Rad bi, da igramo proti najboljši Španiji. Španci imajo tako veliko in široko bazo, da bo dober vsak, ki bo prišel, zato bi raje videl, da pridejo največji zvezdniki. Da se pomerimo proti njim in vidimo, kje smo.

Morda se potem zgodi, da bo kdo od njih postal velik zvezdnik, mi pa se bomo lahko hvalili, da smo ga pred desetimi leti premagali. (smeh, op. p.) Če pogledamo v preteklost teh tekmovanj, so na evropskih prvenstvih mladih reprezentanc igrali nekateri največji zvezdniki svetovnega nogometa. Kot velik navijač Barcelone se tekme s Španijo zelo veselim. Če bo igral Pedri, se njegovega dresa zagotovo ne bi branil. (smeh, op. p.)

To bo vaša zadnja akcija v dresu izbrane vrste do 21 let. Naslednja postaja  članska reprezentanca? Prav na igralnem mestu, ki ga zasedate vi, v reprezentanci škripa že nekaj časa.

Zagotovo je to cilj. To so sanje vsakega nogometaša. Naredil bom vse, da enkrat izpolnim ta cilj. Kaj se bo to zgodilo, je odvisno predvsem od mene in selektorja. Vpoklic v člansko reprezentanco si moraš zaslužiti. To ni majhna stvar. Če se ne bo zgodilo kmalu, ne bo nič narobe. To bo pomenilo, da še nisem dovolj dober. Trudil se bom za to, da si vpoklic prislužim, izkoristim priložnost in po tem, ko jo dobim, v reprezentanci tudi ostanem.

Morda je res, da na mojem položaju selektor že nekaj časa išče prave rešitve, pa jih morda še ni našel. Upam, da morda to luknjo, če ji lahko tako rečemo, nekoč zapolnim jaz. Verjamem, da lahko. Bo pa treba še veliko delati. Bomo videli. Vsakega izziva se veselim.

Zgleduje se po karieri Roberta Korena, ki je bil kapetan slovenske reprezentance in angleškega West Bromwich Albiona. Zgleduje se po karieri Roberta Korena, ki je bil kapetan slovenske reprezentance in angleškega West Bromwich Albiona. Foto: Guliverimage/Getty Images

Po katerih slovenskih in tujih nogometaših se zgledujete?

V Sloveniji sta to zagotovo Josip Iličić in Jan Oblak, ki spadata v svetovni vrh. Vsak slovenski nogometaš si želi, da bi bil nekoč tako dober, kot sta onadva. Tudi jaz, seveda. Če gledam na svoj igralni položaj, pa ne morem spregledati Kevina Kampla, ki je sijajen nogometaš. Škoda, da ne igra za reprezentanco.

Če pogledam še nekoliko v preteklost, moram omeniti Roberta Korena, ki sem ga pred leti občudoval. Igral je tudi v Angliji, kjer se ga dobro spomnijo še danes, bil je kapetan kluba in reprezentance. Po njem se zgledujem.

V tujini je nesporna številka ena Lionel Messi. Najboljši nogometaš vseh časov. Najboljši nogometaš na svetu, o tem pri meni ni niti najmanjšega dvoma. Če gledam na vlogo, v kateri vidim sebe, pa bi navedel Kevina de Bruyneja. Res je sijajen nogometaš. Želel bi si biti tako dober, kot je on. Pokušam ga posnemati.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 18
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin