Ponedeljek, 24. 5. 2021, 4.00
3 leta, 6 mesecev
KOMENTAR
Fenomen, kot ga v Sloveniji še ni bilo
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
4,21
6
Navijači, mladi in stari, katerih srce bije za črno-bele nogometno junake, so največje bogastvo Mure. Klub s takšnimi privrženci si zasluži biti prvak.
Mura. Kratka, a tako bogata beseda številnih pomenov in asociacij, ki v ljudeh prebuja različne občutke.
Nekateri takoj pomislijo na reko Muro, simbol naravne lepote in bogastva, kjer se v zadnjem obdobju krešejo mnenja okrog potrebnosti zajezitev s hidroelektrarnami, drugi se spomnijo na tovarno Mura, nekdanjega paradnega konja prekmurskega gospodarstva, ki je zdrsnil v finančni propad in podoživljal peklenske muke množičnih odpuščanj, no, tretji, in teh je v zadnjih dneh zagotovo največ, pa si ob besedi Mura prikličejo v spomin nogomet. Sobotni prizori iz Maribora so še sveži. V Ljudskem vrtu se je igrala tekma leta, odločilna bitka za naslov prvaka, na njej pa so nogometaši v črno-belih dresih priredili odmevno senzacijo. Vijolicam so pokvarili vnaprej pokvarjeno zabavo in pisali zgodovino. Na noge so spravili celotno Prekmurje in spisali zgodbo o fenomenu, kot ga v Sloveniji še ni bilo.
Zakaj je nogometni klub Mura tako poseben? V zadnjih desetletjih je zaživel, rasel in propadal, ne nujno vedno v tem vrstnem redu, v treh različnih klubskih preoblekah. To so bili resda drugačni pravni subjekti, a so jih navijači enačili. Za njih je bila Mura, kakršnakoli kratica društva ali kluba ga je že krasila, vedno Mura. Izpovedovala se je enaka ljubezen in pripadnost do črno-belih, proslavljali so se uspehi, točile solze ob spodrsljajih, pa naj si je šlo za prvo ali tretjo ligo. Nikoli ni bilo dolgčas, le redko pa tako veselo, kot je v teh dneh. Na ta podvig so čakale številne generacije nogometašev in privržencev Mure. O tem je sanjala celotna regija. Stresna, še kako nenavadna sezona 2020/21, je prišla kot nalašč in postregla z najlepšim dnevom v zgodovini kluba, ki je že leta in leta primoran živeti v medijski senci Maribora in Olimpije, zdaj pa je oba prehitel in jima pred nosom snedel mikavni nagradi. Tako ''kanto'' kot tudi donosne nastope v kvalifikacijah za ligo prvakov. Zgodba ni začudila skoraj nikogar. Tako Maribor kot Olimpija, podobno razmišlja tudi širša nogometna javnost, so mnenja, da je Mura osvojila naslov povsem zasluženo.
Zakaj pa je naslov Mure tako poseben, da velja v njeno zgodbo vsiljevati besedo fenomen? Dovolj razkošen razlog ponuja že statistika. V zgodovini državne samostojnosti so namreč nogometnim prvakom nazdravljali le v sedmih mestih. Murska Sobota se je na elitni seznam uvrstila kot zadnja, kot ''čarobna'' sedma, obenem pa postavila nov rekord, saj se je največjega uspeha, kar ga ponuja slovenski klubski nogomet, dokopala kot najmanjša. Kot mesto z najmanjšim številom prebivalcev, ki za nameček prihaja še iz regije z manj uspešnimi finančnimi kazalci.
Domžale so se s svojih slabih 13 tisoč prebivalcev tako v soboto malce pred 22. uro uradno poslovile od statusa največjega ''malčka'' med prvaki. V Murski Soboti živi še manj ljudi, po zadnjem štetju dobrih 11 tisoč, kar je grobo preračunano skoraj 30-krat manj kot v Ljubljani ali pa desetkrat manj kot v Mariboru! To je že fenomen. Črno-belih, ki že tako ne morejo računati na ugodnosti, ki so jih deležni klubi iz večjih mest z neprimerno višjimi klubskimi proračuni, stadioni in daljšo tradicijo nizanja vrhunskih rezultatov, to ni kaj dosti motilo. S pomočjo strastnih navijačev in njihovo fanatično zvestobo, pa tudi realno zastavljenimi cilji, ki so se jih lotili disciplinirano in delovno, jim je uspel podvig, ki bo še dolgo odmeval.
Čeprav mu skušajo vrednost osvojitve naslova zmanjševati in spodkopavati ocene o skupnem padcu kakovosti domačega prvenstva, pa krizi največjega dvojca iz Maribora in Ljubljane, ki je nerazumljivo zapravljal priložnosti, točke in ugled, bo ostala sezona 2020/21 v Prekmurju zapisana z zlatimi črkami. Tega dosežka ne more Muri vzeti prav nihče.
Ni ga bilo iskrenega ljubitelja nogometa, ki Muri ob pogledu na njene evforične, predane in od sreče objokane navijače ne bi privoščil velikega uspeha. Prizori proslavljanja iz Maribora, pozneje pa še Murske Sobote, so bili epski, nepozabni. Takšnega vrelca pozitivne energije, ob katerem se zaveš, kako malo potrebujejo pravi navijači v življenju za srečo, bi si želel vsak. Takšnih privržencev, ljubiteljev nogometa v najlepšem pomenu besede, kot jih ima Mura, zlepa ne najdeš kar tako. Tako majhno mesto z omejenimi finančnimi zmožnostmi, pa tako ogromno zanimanje. Do živega mu ni mogla niti koronakriza, ki je prekinila tisto, po čemer so Prekmurci radi sloveli. Po množično obiskanih gostovanjih.
Mura je iz navadnega nogometnega kluba že davno prerasla v nekaj več. Postala je duša, osrednji ponos Prekmurja. Pravi upornik, ki sporoča preostali Sloveniji, zlasti največjim klubom, kako moraš tistemu, ki ga imaš rad, vedno pomagati in mu stati ob strani. Tako v slabem kot tudi dobrem. Pred poltretjim letom se jih je na dvoboju v Stožicah zbralo celo več kot dva tisoč! Na dolgo pot se je v Ljubljano odpravila malodane petina Murske Sobote in na gostovanju preglasila navijače Olimpije, ki so na tisti tekmi praznovali pomemben jubilej! To je bil dosežek, ki je dal vsem misliti o edinstvenem bogastvu Mure. O težko razložljivi, a toliko bolj simpatični povezanosti kluba in navijačev.
Že zaradi tega ji je Slovenija privoščila naslov, kaj šele zaradi tistega, kar je pokazala na igrišču. Tudi tam je bila dovolj prepričljiva, resda z najmanjšim številom potrebnih točk za prvaka v zadnjih 15 letih, kar dovolj pove o tekmecih, a je znala izkoristiti tisto, kar se ji je ponudilo. Dolgo časa je čakala v ozadju, tiho in zavestno prežala, brez pompoznih napovedi, ampak skromno in umirjeno čakala svojo priložnost. Nato pa je udarila takrat, ko se ji je na pladnju ponudila najlepša pojedina. Naslov prvaka. Ko je postalo jasno, da potrebuje za uresničitev cilja vseh ciljev le še zmago v Ljudskem vrtu. Takrat se je prebudila dodatna sla. O njej je pred gostovanjem v Mariboru spregovoril Ante Šimundža in izzval strah v očeh Mariborčanov. Vijolice so se zavedale, da Šimundža premore toliko izkušenj, da zna oceniti, ali so njegovi fantje tega sposobni ali ne. In v tej sezoni so šli do konca!
Do živega jim niso mogla niti opozorila Marka Šulerja o peklu, ki naj bi čakal gostujočo ekipo v mestu ob Dravi. Niso se uresničila. Mura je postala prvak, trener, ki je Šulerja pred leti vodil v največjih evropskih tekmovanjih, pa je štiriletni projekt, ki se je z njegovim prihodom začel v drugi ligi, sklenil kraljevsko! Najprej je osvojil drugoligaški naslov, nato se je v prvi ligi takoj uvrstil v Evropo, to ponovil še v naslednji sezoni, ampak za nameček osvojil še pokalno lovoriko, v tej sezoni pa je napravil še korak naprej. Znova je popeljal Muro v Evropo, a tokrat prvič v kvalifikacije za ligo prvakov. Črno-beli so postali prvič prvaki! Če bodo zadržali takšno raven postopnega višanja ciljev, bi lahko v naslednji sezoni naskakovali le še dvojno krono! Drugega jim niti ne preostane. Ali pa še vidnejše dosežke v Evropi.
Že tako je Mura v tej, pravkar končani sezoni, v Evropi pustila najboljši vtis od vseh slovenskih klubov. Če ne bi imela smole pri žrebu in namesto nizozemskega velikana PSV izvlekla katerega od bolj premagljivih tekmecev, bi lahko odigrala še kakšno tekmo več. Že tako pa bo ostal spomin na čaroben večer, ko so v Fazaneriji nadigrali danski Aarhus (3:0), kar je vse prej kot mačji kašelj.
Jeseni so že opozorili nase. Ne le z jekleno obrambo, posledico načrtnega dolgoročnega dela, v katerega je ob številnih tujcih, največ jih prihaja iz (bližnjih) hrvaških krajev, zajet tudi klubski podmladek. Postopno se je širila tudi klop. Šimundža je znan po tem, da rad ponudi priložnost tudi najstnikom, v njegovi ekipi številni igralci napredujejo in pridobivajo na vrednosti. Lep dokaz je Nino Kouter, eden najbolj svetlih primerov, ki je zaradi izstopajočih predstav v domačem prvenstvu oblekel tudi dres članske reprezentance, ali pa Luka Bobičanec, ki je lani razmišljal naglas celo o tem, da verjetno ne bi zavrnil ponudbe, če bi jo prejel od slovenskega selektorja. A tu je še kopica posameznikov, ki pri Muri tvori posrečeno celoto. Ta ni toliko odvisna od dobrega večera najboljših posameznikov, kot je bilo denimo šampionsko Celje. Po odhodu Mitje Lotriča in Daria Vizingerja je postalo za nekaj razredov slabše. Pri Muri ni te bojazni, Šimundža predstavlja pravšnjo mero garancije, da do tako hudega padca v naslednji sezoni, ko bo Mura prvič branila naslov prvaka, ne bi smelo priti.
V tej sezoni je izkusil kar nekaj kriz, prva je napočila kmalu po evropskem izpadu, ko je naletela tudi na pokalno mino proti Dravi in neslavno izpadla kot branilka naslova, a se ni ustavila. Tudi spomladi, ko je v svoje vrste pripeljala kar nekaj tujih okrepitev, je imela nekaj manj posrečenih tednov, a iz tega ni delala drame. Ostala je na svoji začrtani poti, za razliko od številnih klubskih vodstev ni niti v enem trenutku razmišljala o kakršnikoli menjavi. Ne nazadnje je Mura eden od le treh klubov, ki so od prvega do zadnjega kroga spremljali istega trenerja. Le Mura, Domžale (so četrte in še upajo na Evropo) in Bravo (končal je na petem mestu). Bravo!
Se je pa zgodilo še nekaj. Kot da bi Mariborčan dalmatinskih korenin, ki je tako počaščen v družbi Prekmurcev, da delo pri Muri od prvega dne doživlja kot privilegij, slutil, da ga v Fazaneriji v kratkem čakajo še večje stvari. Nedavno je podaljšal zvestobo črno-belim še za dve leti. Zdaj veliko bolj razumemo njegove besede ob intervjuju iz leta 2017, ko nas je popravil, ko smo mu omenili, da je takrat, ko je postal trener Maribora, sledil njegov vrhunec trenerske kariere. ''Trenutne kariere,'' je dejal. In imel prav. Nekaj je biti prvak z Mariborom ali pa Olimpijo, povsem nekaj drugega pa z ''manjšim'' klubom, ki si mora krvavo izboriti svoje mesto pod soncem in ni vajen osvajanj naslovov. Šimundža je dokazal, da je kos tudi temu. Z njegovo pomočjo je Mura 22. maja 2021 postala fenomen, kot ga v Sloveniji še ni bilo. In to povsem zasluženo.
6