Tone Vogrinec: V Soči so me povabili Hrvati, ne pa Slovenci

Slovenskemu alpskemu smučanju je 71-letni Mariborčan podaril toliko različnih stvari, da bo ostal zapisan kot človek, ki je premikal mejnike. Smučar, trener, direktor ... Vseeno. Včasih, ko se je Slovenija še pod jugoslovansko zastavo želela približati bogatejšim zahodnim državam, je denarnice pokroviteljev, ko je potrkal na njihova vrata, odpirala že njegova prisotnost. Zlati časi finančnega ugodja so že davno mimo. V zadnjih letih se je na naslovnicah pojavljal v povezavi z nesrečno usodo zimske univerzijade v Mariboru, ki ga je po eni stvari spomnila na Soči. Kateri? Preberite v intervjuju.

Se kot upokojenec že počutite olimpijsko? Seveda. Na vse, kar se dogaja v Sočiju, sem več kot pripravljen.

Vas bo pot vodila tudi v Rusijo ali boste dogajanje na 22. zimskih olimpijskih igrah spremljali od doma? Vsakega po malo. Od 16. do 23. februarja bom v Sočiju, to bo ravno zadnji teden, je pa zanimivo, da so me povabili Hrvati, ne Slovenci.

Se Olimpijski komite Slovenije (OKS) ni spomnil na vas kot nekdanjega sodelavca in večkratnega udeleženca zimskih olimpijskih iger? Ne. Vemo, da ima OKS pri tem omejene možnosti. V Sloveniji pa je pač tako … Najbolje, da vam podam primer. Ob kakem športnem uspehu pridejo zraven politiki in se fotografirajo z zmagovalci, mediji pa jih takoj napadejo, češ da iščejo pozitivne točke. Če pa politikov ne bi bilo, bi jih mediji spet napadali ter jim očitali, kako si dovolijo, da ob takem uspehu ni bilo nobenega. Skratka nikoli ni prav.

Podobno bi bilo, če bi me OKS brez posebnih kriterijev povabil kot gledalca v Soči. Takoj bi pisali, kaj Vogrinec sploh počne v Sočiju, mu ni bilo dovolj, da je bil na desetih olimpijadah. Rekli bi, da je to gotovo zato, ker je prijatelj s Kocijančičem (Janezom, predsednikom OKS, op. p.) in še kako korupcijo bi našli (smeh). Zato razumem, da OKS ni imel teh možnosti.

Pa ni bilo nobene druge možnosti, da bi se lahko odpravili v Soči kot del širše slovenske odprave? Če OKS ni imel teh možnosti, jih je pa imela Smučarska zveza Slovenije (SZS). Tam sem preživel 40 let svoje delovne dobe. Pričakoval sem, da bi me lahko povabili. Ali pa vsaj vprašali, ali bi me morda zanimalo, da bi organizirali ogled kakšne tekme v Sočiju. Odgovoril bi, da sem zelo počaščen, da so se spomnili name, a po vsej verjetnosti ne bi šel, ker mi ne bi bilo v užitek iti v Soči kot gost zveze, s katero nimam več opravka.

Kaj se je sploh zgodilo, da je na vaš naslov priromala hrvaška ponudba? To je zanimiva zgodba. Lani decembra sem bil povabljen na tekmo svetovnega pokala v Val Gardeni, kjer sem se družil tudi z vodstvom hrvaške reprezentance. Vprašali so me, ali grem v Soči, pa sem jim odvrnil, da ne verjamem, saj me ni noben povabil. In so rekli, da me bodo oni. Mislil sem, da je bila to le šala, saj smo na sprejemu kramljali ob kozarcu vina. Na to sem že povsem pozabil, nato pa pred 20 dnevi po elektronski pošti prejel navodila, do kdaj moram v Zagreb poslati potni list. Bil sem prijetno presenečen. Dejali so, da sem njihovi smučariji tako veliko pomagal, da jim je v veliko veselje in čast, da me lahko povabijo zraven.

Boste čas, ki ga boste preživeli v Sočiju, izkoristili za spremljanje in ogled slovenskih nastopov? Seveda, zato pa grem tja. To ne bo le turistično potovanje, čeprav me res zanima, kako so zgradili Soči. Ni mi bilo prav in razočaran sem, da naši mediji, ki so tam, poročajo le o negativnih zadevah. O napakah, o tem, kje ležijo kupi smeti, po drugi strani pa po fotografijah vidim, da so v tem kratkem času v Sočiju zgradili veliko novih zgradb, a o tem nobeden ne govori. To je zahodna mentaliteta, ki smo se je v Sloveniji hitro navzeli. Kritiziramo vse, kar je tam, da bi kaj pohvaliti, pa bog ne daj.

Vseeno so silne zgodbe o zapravljenih milijardah, dobršen del je vmes celo izpuhtel, kar silile v ospredje naslovnic. Kaj nas to sploh zadeva? (z jeznim glasom, op. a.) Rusija je bogata država, ima veliko energentov, ki jim je cena po svetu narasla. Če ima predsednik Putin te možnosti, zakaj potem ne ... Ljudje v Sočiju so konec koncev na boljšem. Zgradili so nove ceste, železnice, smučarski center, dvorane, mi pa samo gledamo, kaj je narobe. Soči je postal največje zimsko središče v tem delu sveta in bo gotovo dobro živel. Tudi olimpijska vas se bo dobro tržila, o tem sem prepričan.

Je bilo na olimpijskih igrah vedno tako, da so v ospredje postavljali denar in to, koliko je kdo zapravil? Vedno se najraje spomnim olimpijskih iger v Sarajevu, ki so bile leta 1984 pridobljene zaradi simpatij do Jugoslavije. Predvsem neuvrščenih držav. S krajem, ki je na prelomnici zahodnega in vzhodnega sveta, kjer je prisotnih več etničnih skupin, so igre pridobili po poštenem boju, vse poznejše pa so bile že stvar kapitala. V Sarajevu tega ni moglo biti, ker ga Jugoslavija niti ni imela. Že naslednje igre so bile zelo odvisne od svetovnih multinacionalk in kapitala, da ne govorimo o teh v Sočiju, ki so stale, tako govorijo, 51 milijard dolarjev. V evrih bi to znašalo malce več kot 37 milijard evrov, kar je v teh časih, ko se na zvon obešajo poročila o kruti krizi, izjemno visoka številka. Grobo preračunano stanejo igre v Sočiju več kot vse do zdaj skupaj, tudi sedemkrat več kot zadnje v Vancouvru. Noro. Je pa jasno, da bi, če bi stroške razčlenili, šla velika večina za gradnjo infrastrukture, cest, železnic, hotelov, žičnic in podobno. Tam tega prej ni bilo. Če upoštevaš to, je ta številka manj grozljiva kot sicer.

Lahko bi potegnil vzporednico z zimsko univerzijado v Mariboru, ko sem bil v drugi fazi vodja organizacijskega odbora in se je v javnosti prek župana Kanglerja omenjala številka 300 milijonov evrov. Ta številka ni bila realna, ampak zavita v vse projekte, ki bi jih Maribor uresničil v prihodnjih 20 letih. Vštete so bile tudi ceste, obvoznice, resnični strošek bi bil manjši od 40 milijonov. V medijih pa je odmevalo teh 300 milijonov, kot da smo znoreli, čeprav to ni bilo res. Podobno je tudi v Sočiju.

Vas še peče, kakšno usodo je doživela nesojena univerzijada? Ne, ne peče me. Na koncu koncev so bile vse grožnje po dodatnih finančnih obveznostih proti Mednarodni študentski športni zvezi (FISU) zmanjšane na nekaj 100 tisoč evrov, govorilo pa se je o sedmih milijonih. Res je, da je država izgubila tri milijone evrov, ki smo jih prek slovenske študentske organizacije vplačali kot kotizacijo. Tega niso vrnili. Maribor je utrpel škodo, saj bi s pomočjo Slovenije in mednarodnih fondov Evropske unije lahko zgradil in pridobil marsikaj novega, kar pa zdaj v prihodnjih desetih letih zagotovo ne bo mogoče.

Vrnimo se k olimpijskemu dogajanju. Dolga leta ste delovali v alpskem smučanju. Je izgubilo vodilno vlogo ali še ostaja perjanica zimskih olimpijskih iger? Nima več vodilne vloge. S stališča MOK sta bistveno bolj v ospredju hokej na ledu in umetnostno drsanje. Imata največ gledalcev, dvorane so polne do zadnjega mesta. Potem se pozornost razdeli med alpsko smučanje in preostale športe, zelo pomembno vlogo ima biatlon.Tudi v Rusiji. Kakovost števila držav, ki kandidira za medalje, je največja med vsemi zimskimi športi.

V biatlonu in tekih je samo nekdanjih držav Sovjetske zveze toliko, da je konkurenca strašljiva. Pri skokih pa je takih, ki lahko računajo na finale, najmanj. Če sodimo po tekmah svetovnega pokala, jih ni več kot deset. Tu smo mi zelo močni. Skoki so, mednarodno gledano, privlačni, a proti nekaterim drugim športom nimajo možnosti. Britanec Eddie Eagle Edwards je v Calgaryju (olimpijske igre leta 1988, op. p.) pritegnil več publicitete kot zmagovalci, kar je bila velika svinjarija. Številni so takrat menili, da bi mu morali prepovedati nastop.

A posebneži so vedno bili dobrodošla popestritev olimpijskih iger. Vsaj za večino. No, ko smo ravno pri njih. Tale violinistka Vanessa Mae, ki bo smučala za Tajsko, je na Krvavcu dovolj točk za nastop dobila v sumljivih okoliščinah. Ta zgodba se še ni odvila do konca, o tem sem prepričan. Takšni tekmovalci na olimpijskih igrah vzbujajo pozornost, a kot športniki nimajo tam kaj iskati.

Koliko je sploh potem še aktualna olimpijska krilatica, da je pomembno sodelovati, ne pa zmagovati? Vedno manj. Za Vanesso Mae in preostale eksote še drži (smeh). Poglejte pa mojega znanca Hubertusa von Hohenloheja. Je Avstrijec, njegovi starši so Mehičani z evropskimi koreninami. Vse življenje kolesari in smuča. Nikoli ni bil v ospredju, je pa smučar, ki je vsaj petkrat ali šestkrat zapored vozil smuk v Kitzbühlu in Wengnu. Zato si tudi zasluži štart na olimpijadi, čeprav je pri njegovih 55 letih že malce smešno, da pride na igre in zastopa Mehiko.

Pojavljajo se tudi primeri, ko so norme zelo stroge in so preprečile nastop nekaterim smučarjem, ki bi jih v Sočiju pričakovali. Primer Andreja Šporna je v zadnjih tednih v Sloveniji kar odmeval. Bi mu vi ponudili možnost? Sami smo krivi. Tudi SZS, ki ni bila dovolj pozoren pri postavljanju teh norm. OKS se jih je dosledno držal. Prepričan sem, da bo v slovenski reprezentanci kar nekaj udeležencev, ki Špornu ne sežejo do kolen, pa ne samo v alpskem smučanju, tudi v drugih panogah.

Zakaj ste o tem tako prepričani? Šporn je imel smolo, da letos ni potrdil norme, a ga dobro poznam in bi imel v olimpijskem smuku možnost vrhunske uvrstitve. V primeru posrečenih okoliščin bi bila lahko blizu tudi medalja. Tega letos ni potrdil. A če bi se mu posrečilo, da ne bi napravil dveh, treh napak, ki jih v tej sezoni redno dela v smuku, bi lahko bil v ospredju. Nekateri drugi, ki bodo štartali, lahko tako poskusijo 20-krat, pa se to ne bo zgodilo. To je razlika.

Slovenska posebnost so tudi smučarske afere, pogosto ob nepravem času. Zadnja med Andreo Massijem in Marušo Ferk se je zgodila točno dan pred odhodom. To je brezveze. Morda javnost misli, da je Maruša Ferk to sprožila v Kranjski Gori, ampak je bilo pač tako, da tako delajo naša sodišča. Očitno so sodišča Andreo Massija vabila na zaslišanje, ker pa jim ga ni uspelo prej dobiti in ker je italijanski državljan ter živi v Gorici, so izkoristili priložnost in mu poziv za sodišče izročili v Kranjski Gori. To pa je neprimeren čas. Namesto da bi bili toliko pametni in počakali, da so olimpijske igre mimo, so ga poklicali ravno zdaj. Neprimerno.

Bi lahko zaradi tega trpelo počutje Tine Maze pred največjim izzivom sezone ali se bo znala ograditi od teh stresov? Ne, prvi šok je že mimo. Maruša, Tina in Massi so usmerjeni v tisto, za kar so prišli. Ne vidim več težav.

Tina Maze v tej sezoni ne blesti tako kot v prejšnji, ko je razvadila slovensko javnost. Zdaj je nad njenimi uvrstitvami mogoče čutiti pridih nezadovoljstva. To je značilno za Slovenijo. Če ste brali moje komentarje pred začetkom sezone, sem opozarjal, da ne bi smeli pričakovati takšnih rezultatov, kot jih je imela lani. Nemogoče je, da lahko še ena tekmovalka konča sezono tako kot Tina. Bodimo zadovoljni tudi s četrtim, šestim, osmim mestom ...

Vedno sem zadovoljen, če je Slovenec v kateri koli športni panogi med desetimi na svetu. Tudi če Tina v Sočiju ne bo osvojila nobene medalje, o čemer pa dvomim, saj bo zagotovo vsaj eno, moramo dati pred njo kapo dol za lani in za letos. Klobuk, ne kape, saj se kape ne daje dol (smeh). Ko tako gledam, kako dobre športnike imamo v različnih panogah, sem prepričan, da bomo v Sočiju osvojili vsaj tri medalje.

Nekoč je bila prava slovenska smučarska zvezdnica Mateja Svet, nato je nastopilo obdobje vražjih Slovenk, zdaj navdušuje Tina. Vas kaj skrbi, da se bo niz končal, saj izkupiček preostalih Slovencev in Slovenk, če odštejemo Mazejevo in morda še kakšno izjemo, milo rečeno, ni obetaven? Skrbi me. Težava je, da je alpsko smučanje razmeroma drag šport. Mladi imajo danes na voljo različna športna udejstvovanja, obstaja več kot 70 panožnih zvez, starši pa te usmerijo tam, kjer so cenejše možnosti. To je razlog, zakaj alpsko smučanje nima več najbolj usposobljenih in nadarjenih športnih otrok, saj se porazgubijo v drugih športih, s tem pa je selekcija manjša. Včasih je bilo po 200 nastopajočih na cicibanski tekmi v eni regiji, zdaj jih je skupaj v državi od 30 do 40. Težje je dobiti nekaj posameznikov, da bi vodili vso generacijo, a nekateri bodo še krojili svetovni vrh. O tem pa sem prepričan.

Nedavno ste izrazili željo, da bi se pogovorili z Matejo Svet. Ste jo izpolnili? Ne še in mi je žal. Na živce mi gredo mediji, ki vedno znova pišejo, da je prenehala smučati zaradi mene. To je daleč od resnice. Meni je žal, da se Mateja po končani karieri ni več vključevala v slovensko smučanje ali pa sodelovala kot funkcionar. Bila bi zelo sposobna in potrebovali bi jo kot vzornico. A Mateja se je tako odločila, odšla je v ilegalo in je s tem načinom življenja očitno zadovoljna.

Mateja je debitirala na olimpijskih igrah leta 1984 v Sarajevu, ki so prinesle zgodovinsko prvo slovensko medaljo, osvojil jo je Jure Franko. Letos mineva 30 let od sarajevskih dogodivščin. Kako se jih spominjate vi? To je bila naša olimpijada. Bili smo Jugoslovani, ponosni, da se to dogaja v naši državi. Sarajevo je bilo dober organizator, imelo je tudi srečo, da je zapadel sneg in pokril vse tiste stvari, ki jih ne bi radi videli gostujoči športniki. Smeti in podobno. Imam prekrasne spomine.

Bili ste že na desetih olimpijskih igrah. Na katere bi lahko še opozorili? Leto 1992 in igre v Albertvillu. Prvič smo bili pod slovensko zastavo in čutili poseben ponos. Mednarodna smučarska zveza in posredno MOK sta bila pravzaprav prva, ki sta nas priznala. Še pred vsemi drugimi političnimi zadevami, tako da smo lahko februarja 1992 prvič nastopili s samostojno Slovenijo. Opozoril bi tudi na tiste v Lillehammerju (1994). Bile so v prekrasnem naravnem okolju in s fantastičnim občinstvom, ki je prihajalo kilometre daleč peš z norveškimi zastavami. Nepozabno. V spominu pa mi bodo očitno še najbolj ostale zadnje iz Vancouvra.

Tam ste bili vodja delegacije olimpijske delegacije. Neprecenljiva izkušnja? Res je. Te igre sta začinili Tina Maze z dvema srebrnima medaljama ter Petra Majdič s famozno bronasto medaljo v tekaškem šprintu, ko je bila že "napol mrtva". To ti ostane najbolj v spominu. Petra se je vpisala v zgodovino olimpizma in v Kanadi tudi primerno nagrajena s posebno nagrado, da se je s tako poškodbo sploh odločila za štart. Ni bilo blefiranja, njena železna volja in odlična pripravljenost sta jo peljali do medalje, ki si jo je krvavo zaslužila. Dobesedno.

Vas je Petra Majdič zaprosila za kakšen nasvet, ker v Sočiju opravlja vlogo, ki ste jo pred štirimi leti v Vancouvru vi? Ne, kje pa. Vlogo vodje odprave se včasih preveč potencira. Pri OKS je cela ekipa ljudi, ki se s temi igrami ukvarjajo leta in dobro obvladajo posel. Vodja delegacije je nekakšen koordinator med športniki in med ekipo OKS, kjer so vsi profesionalci. Tudi če bi Tone Vogrinec kot vodja olimpijske delegacije v Vancouvru zbolel in teden dni ležal v postelji ali bi se to v Sočiju zgodilo Petri Majdič, se to ne bi poznalo niti na rezultatih tekmovalcev niti pri organizaciji dela. Je pa fino, da ima to nalogo Petra, saj bo dala reprezentantom zgled, kako se je treba bojevati. Komunikacija bo veliko boljša, kot pa če bi bil namesto nje kakšen funkcionar, ki ga športniki ne bi poznali.