Ponedeljek, 24. 2. 2014, 22.08
2 leti, 9 mesecev
Slovenija in Celje sta močno usmerila bleščečo kariero Ivice Kostelića
Morda je ta hip v nekoliko manjši meri, ampak pred nekaj sezonami je bil Ivica Kostelić v sami konici največjih zvezdnikov alpskega smučanja. Zdaj 34-letni Hrvat, ki ga je tako kot sestro Janico izbrusil oče Ante, je leta 2011 osvojil veliki kristalni globus, skupaj pa je v svetovnem pokalu slavil 26-krat. Zdaj njegova zvezda počasi ugaša, a v Sočiju je v superkombinaciji vseeno zgrabil novo srebrno kolajno na svojih četrtih olimpijskih igrah. Ne skriva, da so bile njegove zadnje.
Vaša olimpijska kariera je zaznamovana s srebrnimi kolajnami. Menite, da bi lahko, če ne bi imeli toliko težav s poškodbami, vstopili tudi v zlato obdobje? Morda. Ne vem. Človek mora pač objeti svojo usodo. Srečen sem, da sem bil lahko vrhunski na trojih olimpijskih igrah. Osvajanje kolajn je nagrada za vrhunskost na teh igrah.
Se bo na Hrvaškem še "rodila" kakšna družina Kostelić? Tako goreča, predana, morda celo fanatična? Bomo videli (smeh).
Mora biti trener res oče, da je lahko tako strog in nepopustljiv? Težko bi odgovoril na to vprašanje, ampak gotovo je imel nad nama z Janico način nadzora, ki ne bi bil mogoč, če on ne bi bil najin oče. Od prvega dne do danes sva bila z Janico povsem nadzorovan "projekt", kar je gotovo blagodejno vplivalo na najine uspehe.
Kakšni so vaši spomini na začetke smučarske kariere s Tino Maze? Zelo lepi spomini. Posebni. Tina je med najboljšimi smučarkami v zgodovini. Lepo je, da sva še vedno tako dobra prijatelja in da sva takšen odnos ohranila dve desetletji. Ponosen sem, da se je vrnila v Zagreb in da so jo lahko pozdravili tudi hrvaški navijači.
Ko sta bila z Janico še majhna, ste nekaj časa živeli v Celju, kjer je bil vaš oče rokometni trener. Držijo govorice, da ste se prav v Celju naučili smučati? (smeh) Ne, to ne drži. Naučil sem se v Zagrebu, v Celju pa sem napravil prve resne tekmovalne korake.
Tudi zaradi tistega obdobja tako odlično govorite slovensko? Da, tedaj sem bil v četrtem razredu osnovne šole, tekmoval sem za klub Unior. Bil sem med najboljšimi klubskimi tekmovalci v svoji kategoriji. Tam imam še vedno veliko prijateljev, tudi moj trener Cene Jovan je Celjan. Vsako leto priredimo tudi tekmovanje Zagreba proti Celju. Lepa tradicija, tedaj se lahko družim s prijatelji.
Vas je kdaj zamikalo, da bi stopili po očetovih stopinjah v rokomet? Ne, vselej sem želel biti smučar.
Zahtevna postavitev druge proge na olimpijskem slalomu je dvignila precej prahu. Vaš komentar? Veliko drame je bilo okrog druge slalomske vožnje na olimpijskih igrah. Pravo vprašanje pa je, zakaj ni nikoli drame zaradi voženj, kakršna je bila prva. Dolga je bila 46 sekund, nezanimiva. Takšnih je v svetovnem pokalu vse več. To je pravo vprašanje za smučanje. Na olimpijskih igrah smo lahko videli, da imajo discipline, za katere ne moremo reči, da so klasične olimpijske, kot je recimo paralelno deskanje, v cilju veliko več gledalcev kot alpsko smučanje.
Vodilni v smučanju bi se morali vprašati, zakaj je tako. Velika škoda je, da se zanimanje zmanjšuje. Tako pa je zato, ker je zahtevnost – govorim o slalomskih progah – vse manjša. To ni zanimivo niti za gledalce niti za tekmovalce. Za današnje stanje v svetovnem pokalu se lahko zdi druga vožnja, kakršna je bila na olimpijskem slalomu, nekaj ekstremnega. A na primer pred dvajsetimi leti takšne proge niso bile nič posebnega.
Kako si je mogoče razložiti, da deset tekmovalcev odstopi na istih vratcih? To je neverjetno. Tudi jaz bi vsakemu, ki je odstopil tam, postavil enako vprašanje.