Rožle Prezelj, varuh športnikovih pravic: Vsak se lahko obrne name

Rožle Prezelj je slovenski rekorder v skoku v višino. Leta 2001 je na evropskem prvenstvu za mlajše člane v Amsterdamu osvojil zlato medaljo. Nastopil je na treh olimpijskih igrah, v Atenah, Pekingu in Londonu, v kitajski prestolnici pa se je uvrstil v finale in na koncu končal na 12. mestu, kar je njegov največji uspeh v članski kategoriji. Državni rekord, ki znaša 232 centimetrov, je postavil 17. junija v Mariboru. Ob športni karieri je uspešno končal tudi študij prava, je trener v Atletskem klubu Kranj, v sklopu katerega vodi svojo atletsko šolo, 19. junija 2014 pa je bil na redni letni skupščini Olimpijskega komiteja Slovenije (OKS) soglasno izvoljen za prvega varuha športnikovih pravic. Z njim smo se pogovarjali predvsem o njegovi novi funkciji.

Lani ste postali prvi varuh športnikovih pravic v Sloveniji. Kakšen je namen vaše funkcije? Lani je bil sprejet nov nacionalni program športa do leta 2023, ki je predvidel tudi to funkcijo. Ker gre za povsem novo funkcijo, so sprva potrebne institucionalne ureditve, priprave pravilnikov in podobno, hkrati pa sproti že rešujem prve primere. Ne gre le za pomoč športnikom, temveč tudi za njihovo izobraževanje. Primarnega pomena je, da se znajo pravočasno obrniti po pomoč. Večino primerov se da rešiti z nekaj besedami, težava nastane, ko se zadeve kopičijo. Ko to enkrat izbruhne, je prepozno.

Koliko primerov ste že rešili in za kakšne primere gre? Obravnaval sem že 12 primerov, kar se mi zdi glede na to, da je inštitut šele dobro ustanovljen, veliko. Gre za resne težave, en primer rešujem že tri mesece, saj ima elemente hujših kršitev.

Ste lahko konkretnejši? Imen, konkretnih primerov in postopkov ne smem komentirati, saj je zaupnost ena glavnih stvari, na kateri gradim. Najpomembneje je, da se športnik lahko svobodno obrne name in ve, da informacije ne bodo šle nikamor naprej. Diskretnost je stoodstotno zagotovljena. Športnik je nič proti športni instituciji, v trenutku ga lahko uničijo, če želijo.

Lahko vseeno navedete kakšen primer, ki spada pod vaše okrilje, da športniki dobijo občutek, kdaj se lahko obrnejo na vas? Do zdaj je bilo največ primerov povezanih s postopkom imenovanja v reprezentanco, z nadomestili za prestope, pereča tema je prirejanje športnih rezultatov, tudi fizično nasilje …

Kaj lahko storite, če primer presega vaše pristojnosti? V takem primeru športniku to povem in mu svetujem, naj se obrne na odvetnika, ki mu bo pomagal. Sodelujem tudi z drugimi organi. Če se mi zdi nekaj sumljivo, lahko pokličem inšpekcijo, da preveri zadevo. Zadnja instanca so mediji – nekoga, ki grobo krši pravila, javno izpostaviš.

Obstaja kakšna omejitev glede tega, kdo se lahko obrne na vas? Ne. Ameriški olimpijski komite ima varuha le za olimpijsko raven, sam pa gledam širše. Ker nismo tako veliki, mislim, da se prav vsak lahko obrne name: od športnikov, staršev otrok, trenerjev do društva itd.

Večina športnikov je mladih. Če športnika že v mladosti onemogočiš, prikrajšaš za določeno pravico, mu lahko uničiš kariero. Vsak športnik ima sanje in najhujše je, če mu te sanje vzameš.

Kako pa športnik pristopi do vas? Za vsa vprašanja sem dosegljiv na varuh@olympic.si. Če se boste obrnili na OKS, vam bodo dali moj naslov. V kratkem bo izdelana spletna stran, da bo vsem vse lažje dostopno. Prizadeval si bom, da bi imele tudi panožne športne zveze na svojih straneh neposredno povezavo do varuha. Delavnika nimam, tako da sem dostopen praktično 24 ur na dan.

Kaj pa je bil povod, da ste se lotili tega dela? Videl sem priložnost, da z lastnimi izkušnjami, ki sem jih imel res veliko in jih ne bi našteval, pomagam drugim športnikom. Če športnik izrazi nestrinjanje, vsi planejo nanj, češ, kaj hočeš, kaj se greš. Čas je, da se to preseka. Sam sem se v svoji karieri večkrat znašel v položaju, ko so me zaradi izraženega mnenja grdo gledali. Nisem bil tiho in le kimal. Če se nisem strinjal, sem to povedal, a sem bil zaradi tega velikokrat prikrajšan ali deležen neprijetnih zadev.

Pred dvajsetimi leti se o tem ni govorilo, to so začetki, bo pa potrebnega še nekaj časa, da bo vse zaživelo. Nekdanji profesor pravne fakultete Marko Ilešič je pred dvajsetimi leti na eni od okroglih miz omenil človekove pravice v povezavi s športniki, pa so ga vprašali, ali ima morsko bolezen.

Ali varuha športnikovih pravic poznajo tudi druge evropske države? Glede tega je Slovenija zelo napredna. Olimpijski komite ZDA ima varuha že 15 let, drugje pa ga v tako čisti obliki kot pri nas še nisem zasledil. Obstajajo komisije, a gre za drugačno organizacijsko obliko, ki zastopa drugačne pravice.

Jaz delujem kot organ, na katerega se športnik lahko obrne, če ima težavo. Jaz mu pomagam, svetujem, nisem pa njegov odvetnik. Imam usmerjevalno funkcijo, presojam, športniku povem, ali ima prav ali ne, zastopam pa ga ne.

Kakšna mislite, da je prihodnost vaše funkcije? Težko je reči, ker je vse še v povojih. Če bodo športniki možnost, ki jo imajo, izkoriščali in bodo imeli od tega koristi, potem bo funkcija pridobivala pomen. Bolj ko se bodo obračali name, močnejša in pomembnejša bo funkcija in bolj bomo koristni. Imam polno podporo OKS in ministrstva, tudi na nekaterih panožnih zvezah, ki sem jih obiskal, je bil odziv dober.