Olimpijska prizorišča deset let pozneje: Začelo se je kot sanje, končalo kot nočna mora

Igre 28. olimpijade v Atenah, najdražje in največje do tedaj, so grške organizatorje stale enajst milijard evrov. Prenova in gradnja štadionov in dvoran, v katerih se je v športnih veščinah merilo več kot deset tisoč udeležencev iz 201 države, sta potekali v pričakovanju, da bodo po izvedbi iger z njimi v državo prišle tudi nove investicije. To bi namreč pomenilo dodaten zagon za domače gospodarstvo.

A so grške oblasti stvar zastavile brez potrebne vizije. Domačih in tujih vlaganj v olimpijsko infrastrukturo je bilo po padcu sklepnega zastora bore malo, projektov, na katere so računali organizatorji, pa od nikoder. Potem je državo udarila še gospodarska kriza, ena najhujših na evropskih tleh po drugi svetovni vojni.

Zapuščeni objekti brez uporabnih dovoljenj Od 35 olimpijskih prizorišč, kjer so tekmovalci v športnih naporih leta 2004 obujali spomin na antični čas, ko so med seboj sprti polisi vsakih nekaj let namesto orožja prekrižali oljčne vejice, jih je danes večina povsem zanemarjena in zapuščena.

Prizorišče plavalnih bojev, kjer je šestkrat slavil fenomenalni Michael Phelps, velodrom, teniška igrišča, poligon za tekme v kajaku in kanuju, sploh prvi v zgodovini, v katerega so načrpali slano vodo, in sabljaška dvorana so le nekateri od olimpijskih objektov, ki že deset let povsem neosmišljeni in od oblasti prezrti samevajo v pozabi. Četudi bi se našel kdo, ki bi jih želel izkoristiti, bi prej ali slej naletel na birokratski vozel, saj številni sploh nimajo obratovalnih dovoljenj.

Le plevel in grmičevje "Država ne naredi prav ničesar, da bi se kaj uredilo, čeprav jo čaka še veliko dela. Olimpijski štadion nima nobene zaščite, prizorišča so umazana, polna smeti," ost kritike v vladajoče uperja športni novinar Panagiotis Perperidis.

Poleg središča Spiros Louis na severovzhodu Aten je nazoren primer šlamastike, na katero opozarja Perperidis, tudi olimpijska dvorana za tekvondo. Prostor, obdan z visoko ograjo, je v mrtvem teku, uporablja ga nihče, športnih dogodkov v njem že davno ni več, med njegovimi rednimi obiskovalci sta le plevel in divje grmičevje.

Objekte bi bilo najbolje prodati Po nekaterih ocenah bi grške oblasti za vzdrževanje olimpijskih prizorišč potrebovale milijon in pol evrov na leto. A v času, ko je država zaradi krize povsem na kolenih, se zdi skoraj iluzorno upati, da se bo v presušeni grški fiskalni malhi našel tudi takšen znesek.

"Najbolje bi bilo, da bi država olimpijske objekte prodala. Tako bi imeli vsaj nekaj od tega," je prepričan Perperidis.

Kljub vsemu pa ima žalostna zgodba o tem, kako Grki komaj deset let starih objektov ne znajo povezati s svojo dragoceno unikatno antično olimpijsko dediščino, vsega skupaj pa potem spraviti še v denar, tudi drugo, pozitivno plat. O tem, kaj je najjužnejša država olivnega pasu dobrega odnesla od olimpijskih iger in kako se spopada s trdovratno krizo, ki že šesto leto pustoši po domačem gospodarstvu, obširno pišemo v multimedijskem članku Grčija – boj s krizo. Vabljeni k branju!