SiolNET. Sportal Olimpizem
3

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Miran Tepeš: Nykänen ali Schlierenzauer? Nykänen je bolj odstopal.

3

termometer

 | Foto:
Olimpijske igre v Sočiju se nezadržno približujejo. Kako je nastopiti na njih in osvojiti medaljo, dobro ve Miran Tepeš, ki se je dotaknil takratnega uspeha, slovitega Mattija Nykänena ...

Vzporedno s skakalnim športom je Miran Tepeš študiral in diplomiral iz geografije in nemščine, nato pa še magistriral iz ekonomije, kar zdaj s pridom uporablja pri svojem poklicu na tekmah svetovnega pokala smučarskih skokov. Kličejo ga oče vetrne izravnave, katere namen je, da so tekme bolj pravične. A je bil uspešen tudi v aktivni karieri. Skupaj z Matjažem Debelakom, Primožem Ulago in Matjažem Zupanom se je veselil srebrne ekipne medalje na olimpijskih igrah v Calgaryju leta 1988.

Z leti ponavadi bledijo spomini, ali je pri vas kaj drugače ob spominu na leto 1988, ko ste kot ekipa osvojili srebrno medaljo? Za zdaj sem še v fazi, v kateri bledijo spomini (smeh). Normalno je, da so dnevni spomini bolj sveži kot tisti izpred dvajsetih let.

Kaj je vam pomenila ta medalja? Olimpijska medalja v športu pomeni največ, kar si športnik želi. Izpolnila se mi je velika želja. Bila je potrditev in dosežen eden od življenjskih ciljev. Da bi se zaradi tega uspeha moja pot kaj drugače obrnila, pa bi težko rekel.

Takrat ste na ekipni tekmi skakali kot zadnji, a se je že pred tem vedelo, da se bo Jugoslavija veselila srebra. Ali ste skakali v evforičnem stanju? S svojim skokom res nisem mogel več vplivati na razplet. Prvi nismo več mogli biti, niti ne tretji. Preostali fantje so svoje delo opravili dobro. Že na vrhu nisem vedel, ali naj se veselim ali naj bom resen. Želel sem čim bolje skočiti, vendar mi je to uspelo na pol. Zaradi tega sem bil jezen in je vse skupaj izpadlo trapasto. Fantje so se veselili, jaz pa sem bil jezen nase, ker nisem prinesel dodatnih točk (smeh).

Verjetno se je težko pripraviti na takšen skok, ko že veste, da imate v rokah medaljo? Mogoče se je bilo res težje, ali pa sem želel še več, kot je bilo treba. Pri sebi sem vedel, da je moj skok zgolj formalnost, ni bilo dodatne odgovornosti. Drugače bi bilo, če bi moj skok odločal. Z nestrpnostjo bi čakali, kaj se bo izpisalo na semaforju, tako pa sem tako rekoč padel v objem moštvenim kolegom, ki so se že veselil.

Ste se z veseljem udeleževali sprejemov po doseženem uspehu? Po osvojeni medalji so bili številni sprejemi. Prvi je bil že na prizorišču in nato še doma. Nekaj je bilo zabave, vendar se zaradi svojih nazorov takšnih prireditev nisem udeleževal pogosto. Nekateri so si zabavo zagotovo privoščili. Tudi doma je bilo veliko sprejemov. Jaz imam raje mir, kot da se veliko dogaja okoli mene, zato sem se izogibal sprejemom, malce sem pobegnil stran.

Bili ste tudi blizu posamični medalji, a pristali na nehvaležnem četrtem mestu. Če bi bila takrat vetrna izravnava, katere oče ste ravno vi, bi jo dobili? Tega ne vem. Zagotovo pa bi jo dobil, če bi bili predpisi za sojenje takšni, kot so zdaj – torej videomerjenje daljave. Takrat je bil sistem merjenja drugačen. Merilci ob skakalnici, ki so stali na dva metra, so pokazali daljavo. Če je bila daljava različno ovrednotena, je kontrolor določil, katera dolžina je prava. Pri meni so pokazali, če povem na pamet, od 85–89 metrov, kontrolor pa se je odločil za 85 metrov. Če bi dobil daljavo 85,5 metra, bi imel medaljo.

Mislite, da so vam namerno pripisali nekoliko krajšo daljavo? Težko rečem, da bi bilo to namerno. Tako se je odločil kontrolor. Imel pa sem grenak priokus. Z ekipno medaljo se je vse skupaj povrnilo.

Koliko vam je bronasta medalja Matjaža Debelaka dala zagon za ekipno tkemo? Je in ni. Pričakovanje se je z njegovim uspehom zagotovo razelektrilo, saj smo nekaj dosegli. A takrat smo vsi dobro skakali. Na posamični tekmi smo bili trije med deset najboljših, prav tako pa smo na manjši napravi bili štirje kandidati za medaljo, čeprav se je nato razpletlo drugače. Kot ekipa smo bili zelo močni.

Bi si želeli, da bi bile te igre štiri leta pozneje, da bi medaljo osvojili pod slovensko zastavo? Stvari so se obrnile precej hitro. Takrat smo bili ponosni, da smo bili Jugoslovani. Bili smo Slovenci, seveda, vendar leta 1988 slabih izkušenj z Jugoslavijo nisem imel.

Takrat ste tekmovali z legendarnim Mattijem Nykänenom. Kakšen športnik je bil Finec, če pustimo druge stvari malce ob strani? Bil je malce poseben. Bil je zelo enostranski, osredotočen na skoke in temu primerno se je obnašal. Razen na skakalnicah se nismo veliko družili. Tudi tujih jezikov ni znal, jaz pa ne finskega.

V skoke ste vpeti tudi po koncu svoje aktivne kariere. Bi lahko primerjali Gregorja Schlierenazauerja in Mattija Nykänena, čeprav sta skakala v različnih obdobjih? Nykänen je bolj odstopal od preostalih skakalcev kot zdaj Schlierenzauer. Predvsem zaradi tega, ker smo mi imeli le 10–15 tekem, zdaj jih je 30 na sezono. Skakalci imajo več možnosti, da zmagajo. Nykänen je zmagal na več kot pol tekmah v sezoni, zdaj je to težje. Po drugi strani je zdaj lažje s sistemom za izravnavanje, pri katerem se faktor sreče precej zmanjša. S tem sistemom se zagotavlja, da so dobri bolj v ospredju.

Vas zaščitni znak je bil drsni korak takoj po spustu z zaletnega mesta. Ali je bilo to iz psihološkega vidika? S tem sem pri hitrosti pridobil desetinko oziroma dve. Na nekaterih skakalnicah je imelo to učinek, sploh na tistih, na katerih še ni bilo rampe in smo štartali s strani.

Zakaj ste se odločili za takšen način? Iz enega samega razloga. Dvakrat se mi je zgodilo, da sem pred spustom narobe zapel smučko in mi je nato padla, padel pa sem tudi jaz. Nato sem se navadil, da sem zategnil jekleno vrv. S tem, ko sem naredil dva dodatna drsna koraka, sem vedel, da imam smuči zapete. Če je po naključju še padla, sem lahko na zaletni mizi še enkrat na novo zapel smuči.

Še kdaj skočite? Sem poskušal, ampak sem nehal. Zadnja leta, ko sem še skakal, sem se trudil, a nisem naredil preskoka na V-tehniko. Takrat sem bil star več kot trideset let. Eno leto sem si vzel, da prestopim na novo tehniko, vendar nisem prišel daleč. Skakal sem približno enako kot s paralelno držo smuči. Sem pa velikokrat padel (smeh). Nato je prišel strah in tudi nisem bil več konkurenčen. Bolj za šalo sem nadaljnjih deset let skakal s paralelnim načinom.

Ste pa pred desetletjem s sinom Jurijem skočili na isti tekmi … Dal sem si zaobljubo – čeprav mi je že žena govorila, kaj se grem pri teh letih, da se bom poškodoval –, da bom nehal skakati, ko me bo Jurij premagal na tekmi. Zgodilo se je na državnem prvenstvu v Planici. Star sem bil 41, Jurij pa 13 oziroma 14 let. Konec je bilo. V tistem obdobju sem že delal na FIS in ko so prihajali tuji skakalci trenirat v Planico in videli skakat starega kozla, so se le zasmejali. Sploh, ker sem skakal še s paralelno držo smuči. Sem pa na državnem prvenstvu s tem načinom skakanja premagal tudi nekatere mladce z novim slogom.

Kako pa gledate na sina Jurija in hči Anjo, ki skačeta v svetovnem pokalu? Nikdar ju niste silili v skakalne vode. Bi vas lahko vse tri primerjali? Težko nas je. Od Jurija sem bil bolj umirjen, stabilen in zanesljiv. Predvsem zaradi svojega načina skakanja. Skakal sem na moč in to moč skušal izkoristiti, medtem ko v letenju nisem bil tako dober, kot je Jurij. On svoj skok podreja k temu, da bo čim bolje letel. Malce bo moral v glavi spremeniti, da se na manjših skakalnicah skače drugače kot na velikih. V glavi ima svojo vizijo. Ko je veter od zadaj, mora skakalec skočiti višje. Sicer je pri njem veliko odvisno od vetra. Je pa to zimo naredil korak naprej. Malce je bolj zaletav in sanjač po svoje. Anja je pa kot punca. Ima dobre in slabe dni, ki pa jih ima vsak (smeh).

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin