''Če ni interneta, dobim cvek''

Pisano štafeto, kot ji rada rečejo dekleta, v Bakuju sestavljajo plavalke iz štirih različnih klubov. Dve živita v Ljubljani in sta neposredni sosedi (Tara Vovk in Neža Klančar), ena prihaja iz Koroške (Diana Naglič), četrta pa stanuje in obiskuje gimnazijo v Trstu.

To je Ava Schollmayer, ki ima najraje hrbtno tehniko, v kateri je v Sloveniji hitrejša od vrstnic. ''Odlično se poznamo. To, da ne prihajamo iz istega kluba, ni pomembno. Smo reprezentanca in smo skupaj,'' meni 16-letna slovenska reprezentantka.

Poslali so jo domov, saj ni mogla niti vstati iz postelje

Ava je hitrejša tudi od številnih evropskih tekmic, na evropskih igrah pa bi bila še višje od 11. mesta, ki ga je dosegla na 50 metrov hrbtno, če ne bi imela opravka z zahrbtno boleznijo.

''Najprej sploh niso vedeli, kaj je narobe. S priprav so me poslali domov, ker nisem mogla več niti vstati iz postelje. Imela sem vročino, v bazenu pa nisem mogla storiti pravzaprav ničesar. Kot da bi bila brez energije. Hitro sem postala zadihana, nisem imela dobrega zaveslaja …'' je naštevala najvišja članica mlade slovenske štafete, ki je v četrtek popravila državni mladinski rekord.

Bolezen ji je načrte prekrižala ravno takrat, ko je načrtovala najbolj obsežne priprave. Lani je popravila celo 15 let star slovenski rekord, ki je bil od leta 1999 v lasti Metke Sparavec, napovedala je naskok na evropski vrh, a so cilji čez noč postali neuresničljivi.

Težnjo po novih rekordih je zamenjala želja po tem, da ozdravi in znova začuti vse razkošje moči in energije, s katero se je lani uvrščala med vodilne Evropejke v svoji generaciji.

To je tudi njen največji cilj. ''Najprej želim povsem pozdraviti mononukleozo, potem pa bom razmišljala naprej. Gre na bolje, kar me veseli. Lani sem razmišljala o medalji, potem pa so se zgodile te stvari.'' Zaradi bolezni je izpustila več mesecev, s treningi pa je sramežljivo začela šele v uvodnih letošnjih mesecih.

Če bi ohranila lansko formo, bi v Bakuju v svoji paradni disciplini spadala v krog favoritinj za medalje, letos pa plava tako slabše, da si sploh ni zagotovila norme za svetovno mladinsko prvenstvo v Singapurju, kar jo je potrlo.

Violina, balet in plavanje v rekreativni skupini

Pred leti sploh ni kazalo, da bo Ava zabredla v svet vrhunskega plavanja. Z Nežo, s katero nastopata skupaj v štafeti, se poznata že več kot pet let. Nekoč sta skupaj trenirali, nato pa sta se njuni poti začasno razšli.

Zakaj? ''To je zapletena zgodba (smeh, op. p.). Premalo sem trenirala, zato so me dali v rekreativno skupino. Vzporedno sem hodila še v glasbeno šolo in šest let igrala violino, imela sem tudi plesne vaje. Ko sem bila stara 11 let, sem prišla v PK Riba in se spet navdušila nad plavanjem. Začela sem tudi rasti, zdaj imam že 177 centimetrov,'' je opozorila na višino, s katero se lahko pohvali tudi njen oče Jurij Schollmayer.

Slovenski šport ga je imel priložnost podrobneje spoznati pred dobrim desetletjem, ko je poskušal za Bežigradom povzdigniti nogometni klub Olimpija. Ave ekipni športi nikoli niso preveč zanimali. ''Rada plavam v štafeti, sicer pa sem bolj takšne sorte, da najraje tekmujem sama,'' si rada sama odreja usodo.

Je v težjem položaju, ker ji ničesar ne oproščajo

Čeprav je bila že prijavljena na Gimnazijo Bežigrad v Ljubljani, se je preselila v Trst. ''Rada imam spremembe, tako je bolj zanimivo,'' je pojasnila, da je selitev ni preveč zmotila. Zdaj trenira v dveh plavalnih klubih. Brani barve Triestine in ljubljanske Ribe. Razume italijanski jezik, govori pa ga malce slabše, a obljublja, da ji bo v kratkem steklo. V šoli obiskuje mednarodni razred, tako da uporablja predvsem angleški jezik.

''V šoli me ne jemljejo ravno kot vrhunsko športnico. Ne vem, ali zdaj sploh vedo, da sem v Bakuju. Imam sicer status, da sem lahko večkrat odsotna. Tako mi učne snovi in naloge pošiljajo tudi po internetu. V primerjavi s sošolkami sem v težjem položaju, ker mi ničesar ne oproščajo. Na plavalnih pripravah tako večino časa delam le za šolo. Če ni interneta, dobim cvek,'' je poudarila nujnost, da je vsakodnevno prisotna na svetovnem medmrežju.

Ko je odpotovala v Baku, je bilo šole že konec, tako da se je na prizorišče evropskih iger odpravila brez učnih nalog. Jo pa čaka najpomembnejša v karieri. Čim prej želi pozdraviti mononukleozo. Ko bo odpravila še to oviro, bo spet korak bližje evropski eliti.