(Anti)propaganda je včasih celo dobrodošla

Če bi zavrteli čas nazaj, vsaj za nekaj mesecev, bi na Soči 2014 gledali s precejšnjim nezaupanjem in odklonom. Glavnina vesti o bližajočih se športnih dogodkih je bila namreč povezana s težavami pri gradnji objektov, vremenom, ki naj ne bi bilo naklonjeno tekmovalcem, infrastrukturnimi zagatami … Ker slika pogosto pove več kot tisoč besed, je treba opozoriti tudi na dejstvo, da so svetovne agencije v svet pošiljale fotografije nastajajočih objektov, pri čemer je bila okolica kot po pravilu odeta v oblake, meglo in dež. Kot bi želeli namenoma ustvariti turobno sliko o prizorišču olimpijskih iger.

Zgodba se je nadaljevala tudi pet minut pred dvanajsto, ko so predvsem ameriške medije preplavili zapisi o tem, kako nemogoče razmere so pričakale športnike in delegacije. Na veliko se je špekuliralo tudi o morebitnem prevoznem kolapsu, sestavni del slike pa je bil nenehen strah pred terorističnimi napadi. Za nameček so novinarji kar tekmovali v tem, kdo bo ponudil bolj šokantno zgodbo o tem, kaj vse manjka ali pa je odveč v njegovi hotelski sobi.

Soči, trinajsti dan tekmovanj. Del športnikov je že zapustil Soči, skorajda vsi po vrsti z odličnimi vtisi. Spremljevalci ne morejo prehvaliti dovršenih tekmovalnih objektov. Izstopajo seveda dvorane, čeprav se tudi biatlonski center Laura zlahka kosa z najboljšimi na svetu, snežna podlaga alpskih tekem navdušuje celo največje kritike, skakalno središče RusSki Gorki pa so skakalci zapuščali z mnenjem o sodobni konstrukciji in dovršenem profilu. Tudi pogoji za delo novinarjev prav nič ne odstopajo od uveljavljenih standardov, z zloglasnimi težavami v hotelih pa se vsaj dobršen del slovenske sedme sile ni srečal. Prej nasprotno, vsaj v mojem primeru je namestitvena raven krepko nad Londonom ali Pekingom.

Sklepna ocena? Negativna propaganda, navedena v prvem odstavku pričujočega zapisa, je verjetno marsikaterega potnika v Soči pripravila na turobne ruske igre. Nizko postavljena letvica pričakovanj je bila torej zlahka preskočena, zadovoljstvo ob višini skoka pa še toliko večje. Pri tem seveda ne moremo prezreti, da sta za vedrejši slovenski pogled poskrbela tudi večinoma sončno vreme in odlična rezultatska bera športnikov.

Mimogrede, v tokratnem zapisu sem se namenoma izognil vprašanjem korupcije, človekovih pravic, kolateralne škode iger in predsedniku Vladimirju Putinu. Čeprav še zdaleč ne gre za zanemarljive teme, zaslužijo si konkretno in korektno obravnavo, pa v tem kontekstu vendarle ne spadajo na športne strani.