SiolNET. Sportal Nogomet
4,26

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Sobotni intervju – Janez Istenič

Zgodba, ki jo bo težko ponoviti: od nogometnega vratarja do kralja penečih vin #video

4,26

termometer

Janez Istenič
Janez Istenič je znan vinar, mladost pa je posvetil predvsem nogometu. Bil je vratar NK Ljubljana in Odreda, poznejše Olimpije ter član jugoslovanske mladinske reprezentance, ki je leta 1957 na evropskem mladinskem prvenstvu v Londonu remizirala z Anglijo (2:2). V ozadju: fotografija s tekme med Gorico in NK Ljubljana leta 1957. Foto: Ana Kovač

"Nogomet še vedno spremljam in mi je toplo pri srcu, kadar zmaga Olimpija, nisem pa tako strasten navijač, kot bi si morda mislili," na vprašanje o klubskih naklonjenostih odgovarja Janez Istenič, magister agronomije, enolog in vrhunski vinar, v mladosti pa nogometni vratar. Branil je v vratih Ljubljane in Odreda, ki se je razvil v današnjo Olimpijo, ter skrival ključe do vrat mladinske reprezentance Jugoslavije.


Prva penina v vinski kleti Isteniča je penina Barbara, ki nosi ime po njegovi prvorojenki Barbari. Prva penina v vinski kleti Isteniča je penina Barbara, ki nosi ime po njegovi prvorojenki Barbari. Foto: Ana Kovač Priimek Istenič praviloma povezujemo s ponudbo penin, a pred več kot pol stoletja so ga v Sloveniji po zaslugi Janeza Isteniča povezovali tudi s športom.

Janez Istenič, rojen leta 1940, se je namreč v mladosti ukvarjal z nogometom  bil je vratar Nogometnega kluba Ljubljana, za krajši čas tudi NK Odred, ki je predhodnik današnje Olimpije, branil pa je tudi za mladinsko reprezentanco Jugoslavije, v kateri je igralo kar devet nogometašev Partizana, ki so leta 1966 v finalu lige prvakov igrali proti samemu Realu iz Madrida (2:1 za Špance). 

Športno pot je uspešno kombiniral s študijem agronomije, saj se je, kot pravi, zavedal, da od športa ne bo mogel kakovostno živeti. Tako kot pri športu se je tudi na njegovi vinarski poti poklopilo cel kup dejavnikov, ki so ga prek mesta glavnega enologa v Slovenijavinu, polletnega študijskega popotovanja v Franciji, kjer je prvič videl, kako pridelujejo šampanjec, popeljali do prehoda na samostojno pot, ki ga je pripeljala do kralja penečih vin.

Istenič, sicer Ljubljančan, je leta 1993 v Stari vasi na Bizeljskem postal zasebni vinogradnik in tam kot prvi zasebnik po drugi svetovni vojni v Sloveniji z lastno blagovno znamko začel proizvajati penino. Prvo peneče vino je poimenoval po prvorojenki Barbari, ki danes vodi gostinski del dejavnosti družine Istenič. Svoje peneče vino ima tudi sin Miha, ki skrbi za trženje.


"Nisem tako strasten nogometni navijač, kot bi si morda mislili. Ne odobravam namreč tega, kar se zdaj dogaja v nogometu. S tem mislim na prepogosto spreminjanje moštva, na to, da med nogometaši ni nobenega lokalpatriotizma in pripadnosti klubu, pa tudi na to, da se z mladimi ne dela tako dobro, kot se je delalo nekoč." "Nisem tako strasten nogometni navijač, kot bi si morda mislili. Ne odobravam namreč tega, kar se zdaj dogaja v nogometu. S tem mislim na prepogosto spreminjanje moštva, na to, da med nogometaši ni nobenega lokalpatriotizma in pripadnosti klubu, pa tudi na to, da se z mladimi ne dela tako dobro, kot se je delalo nekoč." Foto: Ana Kovač

Pred več kot 50 leti ste kot vratar zaklepali vrata najprej Nogometnega kluba Ljubljana in nato še Odreda, predhodnika Olimpije. Za koga danes stiskate pesti, kateri klub spremljate?

Težko rečem. Seveda nogomet še vedno spremljam in mi je toplo pri srcu, kadar zmaga Olimpija, nisem pa tako strasten navijač, kot bi si morda mislili.

Zakaj ne?

Ker ne odobravam tega, kar se zdaj dogaja v nogometu. S tem mislim na prepogosto spreminjanje moštva, na to, da med nogometaši ni nobenega lokalpatriotizma in pripadnosti klubu, pa tudi na to, da se z mladimi ne dela tako dobro, kot se je delalo nekoč. Takrat smo se najprej kalili med pionirji (do 14. leta), nato smo bili do 18. leta mladinci in pozneje člani. Kategorij, kot so U-10, U-11, U-15 in podobno, nismo poznali.

VIDEO: Janez Istenič o pomenu športa in pomembnosti Jana Oblaka in Samirja Handanovića

Vaša nogometna pot se je začela bolj kot ne po naključju. Odraščali ste v času, ko so otroci vse dni preživljali na igrišču … Kdo je opazil vaš nogometni talent?

Res je, to so bili čisto drugi časi. Bilo nas je ogromno otrok in po šoli smo se redno srečevali na igriščih, na travnikih, plavali smo v Savi, skratka, cele dneve smo se družili in igrali.

Sam sem se z nogometom prvič srečal v drugi gimnaziji, to je danes v sedmem ali osmem razredu osnovne šole, in sicer povsem po naključju. Trenerji so opazili, da sem gibčen in talentiran za igre z žogo, kar se je večkrat pokazalo tudi na tekmovanjih med dvema ognjema.

"Svojo nogometno pot sem začel pri pionirjih v NK Ljubljana. Pri 15 letih sem bil že kar soliden v vratih." "Svojo nogometno pot sem začel pri pionirjih v NK Ljubljana. Pri 15 letih sem bil že kar soliden v vratih." Foto: Ana Kovač

Spomnim se enega od srednješolskih prvenstev v tej igri, kjer sem bil edini, ki ga nasprotniku ni uspelo zadeti. Po pol ure je prišel prireditelj do našega profesorja in ga prosil, naj me le zadenejo, ker igrišče potrebujejo za druge ekipe (smeh, op. p.). 

Svojo nogometno pot sem začel pri pionirjih v NK Ljubljana. Pri 15 letih sem bil že kar soliden v vratih.  

Menda vas je bilo na prvem treningu 50, na voljo pa zgolj 20 dresov.

Res je, to veliko pove o množičnosti nogometa. Ravno zaradi nje je na koncu na situ res lahko ostalo vsaj pet odličnih nogometašev.

>>> Vsi Sobotni intervjuji Sportala na enem mestu.

V biografski knjigi, ki jo je napisal novinar Marjan Fortin, omenjate več prelomnic, ki so vas pripeljale stopničko višje. Kar nekaj ljudi vas je moralo opaziti, da ste na koncu branili v vratih mladinske reprezentance 20-milijonske Jugoslavije.

Janez Istenič Foto: Ana Kovač Res je. Spomnim se na primer jugoslovanskega mladinskega prvenstva v Ljubljani, kjer je NK Ljubljana igrala proti vrhunskim klubom, kot so Hajduk, Crvena Zvezda in Čelik iz Zenice. Takrat sem izredno dobro branil in očitno je to nekdo opazil.

Naslednji prelomni trenutek, ki se ga še danes spomnim, se je zgodil na Dunaju, kjer smo igrali leta 1956. To je bila moja prva tekma proti tuji ekipi in zelo sem se izkazal. Očitno tako, da me je nekdo predlagal selektorju jugoslovanske mladinske reprezentance Vujadinoviću, ki me je vpoklical leta 1958.

Prav z reprezentanco se je zgodil eden od vrhuncev moje kariere. Leta 1958 smo na Stamford Bridgeu, stadionu nogometnega kluba Chelsea, igrali z Anglijo, ki je že takrat veljala za eno od nogometnih velesil.

Novinar športne redakcije TV Slovenija Marjan Fortin je življenje Janeza Isteniča strnil v biografijo z naslovom Od vrhunskega športnika do vinarske legende. Novinar športne redakcije TV Slovenija Marjan Fortin je življenje Janeza Isteniča strnil v biografijo z naslovom Od vrhunskega športnika do vinarske legende. Foto: Ana Kovač

Tekma med Anglijo in Jugoslavijo je bila odigrana 2. marca 1958. Kako se je spomnite? Končala se je z rezultatom 2:2, kar je bil takrat velik uspeh.

Janez Istenič Foto: Iz biografije Janez Istenič - od vrhunskega športnika do vinarske legende Spomnim se, da sem na letališču prvič pil kokakolo in potem doma razlagal, da sem pil nekaj čudnega, kar ima okus po zdravilih, in da je to pijača, ki jo v tujini pijejo vsi (smeh, op. p.).

Spomnim se tudi, da smo igrali v megli, da so bili Angleži večji, močnejši, da so igrali na dolge žoge …

Kakšna je bila jugoslovanska ekipa?

Izredno močna. V njej je bilo kar devet igralcev Partizana, ki so čez nekaj let v finalu lige prvakov igrali z Realom iz Madrida. To je bila ekipa, ki jo je že v mladinski konkurenci na treningu spremljalo po več tisoč gledalcev.

Na tekmo sva odpotovala dva vratarja – Radunović iz Budučnosti, ki je bil leto dni starejši in je že branil za prvo ekipo Budučnosti, in jaz.

Na koncu je selektor v vrata postavil Radunovića, jaz pa sem ponosen že na dejstvo, da sem bil eden od dveh mogočih kandidatov za tekmo.

Ko so bili izdelani letaki za tekmo, je na njem pisalo "vratarja Radunović/Istenič" – tisti prospekt sem pred leti predal Evgenu Juriču, ki je pisal o nogometu, a se je žal nekje izgubil. Danes bi bil zanj pripravljen odšteti deset tisočakov.

Janez Istenič Foto: Iz biografije Janez Istenič - od vrhunskega športnika do vinarske legende

Še ena zgodba je povezana s to tekmo. Isti dan, kot ste vi iz Beograda potovali proti Londonu, je strmoglavilo letalo z ekipo Manchester Uniteda na krovu, ki je iz Beograda proti britaskemu otočju potovala prek Münchna. To je bil glede na to, da še niste poznali sodobnih komunikacijskih naprav, najbrž šok za vaše starše.

Res je. Mama je novico slišala na radiu. In ko je slišala, da gre za nogometno ekipo, ki iz Beograda leti proti Veliki Britaniji, je bila prepričana, da je šlo za našo reprezentanco.

6. februarja 1958 je v Munchnu strmoglavilo letalo z igralci nogometne ekipe Manchester United. Nogometaši so bili na poti iz Beograda proti Manchestru, Istenič pa je istega dne z reprezentanco Jugoslavije prav tako iz Beograda potoval proti Londonu. 6. februarja 1958 je v Munchnu strmoglavilo letalo z igralci nogometne ekipe Manchester United. Nogometaši so bili na poti iz Beograda proti Manchestru, Istenič pa je istega dne z reprezentanco Jugoslavije prav tako iz Beograda potoval proti Londonu. Foto: Getty Images

Ker takrat ni bilo telefonov, da bi se takoj poklicali, je kar nekaj časa trajalo, da je izvedela, da smo živi in zdravi. Naša reprezentanca je v London potovala prek Züricha, oni prek Münchna – med letoma pa je bilo le nekaj ur razlike.

VIDEO: O potovanju na tekmo z Anglijo, samo preizkušnjo in prvem srečanju s kokakolo.

Menda ste odličen trening pred prej omenjenim turnirjem na Dunaju, kjer so vas opazili in povabili v reprezentanco Jugoslavije, opravili z jugoslovansko reprezentanco gluhonemih, ki so v popoldanskem času v Ljubljani, na poligonu, kjer danes trenira NK Bravo, potrebovali sparing partnerja.

Res je, to je bil eden mojih najbolj uspelih treningov. Vsako popoldne (poletje 1957) so potrebovali sparing partnerja in kdor je bil tam, je dobil priložnost za igro z njimi.

Priznam, da sem dobil veliko golov, sem jih pa tudi veliko ubranil.

Zame je bil to preskok v višji kakovostni razred. S 17 leti sem tako začel braniti za člansko ekipo pri NK Ljubljana, ki je bila v drugi jugoslovanski zvezni ligi. O meni se je začelo govoriti, čeprav smo bili za zdajšnje razmere vsi anonimneži.

Priznam, da sem dobil veliko golov, sem jih pa tudi veliko ubranil, se Istenič spominja igranja proti jugoslovanski reprezentanci gluhih, ki mu je pomagalo do vstopa v mladinsko reprezentanco Jugoslavije. Priznam, da sem dobil veliko golov, sem jih pa tudi veliko ubranil, se Istenič spominja igranja proti jugoslovanski reprezentanci gluhih, ki mu je pomagalo do vstopa v mladinsko reprezentanco Jugoslavije. Foto: Ana Kovač

Kje ste takrat dobivali informacije o nogometnih novostih? Takrat ni bilo televizije, kaj šele interneta ...

Predvsem tako, da smo obiskovali tekme Odreda, predhodnika današnje Olimpije, ki je takrat igral v drugi jugoslovanski ligi, zato so v Ljubljani igrali z zelo kakovostnimi moštvi iz vse Jugoslavije.

Z največjim veseljem smo prebirali tudi časopisa Polet in Sportske novosti, poslušali smo radio … Vse je bilo precej primitivno, spremljali pa smo.

Janez Istenič Foto: Iz biografije Janez Istenič - od vrhunskega športnika do vinarske legende Kateri šport je bil v Jugoslaviji v tistem času najbolj priljubljen?

Zelo močna je bila košarka in tudi atletika ni kaj dosti zaostajala. Sam sem se ukvarjal tudi s skoki s palico in skoki v višino, metal sem disk, smučal sem, skakal s smučmi – spomnim se, da je bil Janez Polda za nas ideal.

Nismo bili tako monokulturni, če se smem tako izraziti, kot so športniki danes.

Ste za vaše športno udejstvovanje kdaj dobili honorar?

Ne, največ, kar sem dobil do 18. leta, je bil sendvič ali čaj, občasno pa so nas povabili na kosilo. Po 18. letu se je že začel razvijati nek prikrit profesionalizem in smo dobili kak dinar. Več pa ne.

Janez Istenič Foto: Ana Kovač

Ste si vedno želeli biti vratar ali ste imeli tudi ambicije napadalca?

Vsi vratarji smo bili običajno nekoliko višji in močnejši, smo si pa tudi mi želeli igrati na položaju napadalca. Ti so običajno nosili številko devet in če se je le dalo, smo prosili, da nas dajo igrat na mesto napadalca. To je bila vedno super izkušnja.

Janez Istenič Foto: Ana Kovač Kako ste prišli do Olimpije oziroma takratnega Odreda?

Dolgo so me novačili, a sem bil tako pripaden Ljubljani, da se nisem hotel seliti. Ko so izbirali ekipo za preboj v prvo jugoslovansko ligo, to je bilo v letih 1964/1965, pa sem si premislil. Takrat sva bila v ekipi dva vratarja, Anton Žabjek in jaz.

Prvo leto nam napredovanje ni uspelo, potem pa sem odšel na služenje vojaškega roka in naslednjega leta jim je. Verjamem, da sem delček k preboju prispeval tudi sam.

Ko sem se vrnil iz vojske, sem končal tudi študij agronomije in kolebal, ali naj se povsem posvetim športu ali naj to življenjsko poglavje končam.

Sam sem si želel oboje, a so mi pri Olimpiji dali vedeti, naj se poslovim.

Janez Istenič Foto: Iz biografije Janez Istenič - od vrhunskega športnika do vinarske legende Na kakšen način?

S tem, da so me prestavili v ekipo mladincev, kar je bil zame jasen znak, da name ne računajo več. Zato sem se vrnil v NK Ljubljana, kjer sem branil še tri leta – z ekipo smo bili nekajkrat prvaki Slovenije.

Takrat je Olimpija že igrala v prvi jugoslovanski ligi, prav tako tudi Maribor. Tretji klub v Sloveniji po kakovosti pa je predstavljal NK Ljubljana.

Kako zdaj z distance gledate na svojo športno pot? Nikoli niste bili čisti profesionalec. Mislite, da bi lahko iztržili še več, če bi se osredotočili samo na šport?

Težko rečem, v mojih časih je vladalo prepričanje, da se od športa ne da živeti, in se tudi res ni dalo. Kot športnik si sicer lahko živel solidno, nisi bil lačen in bil si lepo oblečen, pomagali so ti pri študiju, morda si celo prihranil za avto, če si bil res vrhunski, so ti morda dali celo stanovanje. Ampak to je bil maksimum. Ko si kariero zaključil, nisi imel ničesar.

Tisti, ki smo bolj razmišljali o prihodnosti, smo se lotili študija. Doštudiral sem pri 23 letih.

"V mojih časih je vladalo prepričanje, da se od športa ne da živeti, in se tudi res ni dalo." "V mojih časih je vladalo prepričanje, da se od športa ne da živeti, in se tudi res ni dalo." Foto: Ana Kovač

Doštudirali ste agronomijo, a še prej ste se lotili medicine.

Ja, ampak samo za teden dni. Več mi ni zneslo, celoten študij sem namreč igral nogomet.

Pri 23 letih sem vstopil v drugo življenjsko obdobje, ki traja že več kot 50 let. Študij sem končal 28. decembra 1963, že 15. januarja 1964 pa sem začel delati v podjetju Slovenijavino, kjer sem se povsem posvetil vinarstvu.

Prihajate iz Ljubljane, ki zagotovo ni vinorodni okoliš. Je vsega "kriv" tast, ki se je na Bizeljskem ukvarjal z vinogradništvom, ali imate vendarle nekaj vinarskega družinskega zaledja?

Nimam, sem bil pa vedno bolj nagnjen k naravi. Največji preobrat v mojem življenju predstavlja srečanje z mojo ženo, ki prihaja iz družine, ki je imela na Bizeljskem vinograd.

Tako smo vse konce tedna preživljali v vinogradu in to mi je zelo ustrezalo. Leta 1960 sem v kmečki zadrugi na Bizeljskem opravljal prakso in, zanimivo, v tej stavbi danes izvajamo gostinsko dejavnost. Prek Bizeljskega, moje prakse in tasta sem tudi sam začel razmišljati o vinogradniški smeri.

"Marsikdo me vpraša, koga sem poznal, da sem dobil službo v Slovenijavinu, in z veseljem jim odgovorim, da nikogar." "Marsikdo me vpraša, koga sem poznal, da sem dobil službo v Slovenijavinu, in z veseljem jim odgovorim, da nikogar." Foto: Ana Kovač

Janez Istenič Foto: Ana Kovač

Vam je pri prijavi za službo pri Slovenijavinu vaša športna preteklost kaj pomagala?

Mi je, ja, zanimivo, poznali so me iz časopisov. Zanimivo je tudi to, da sploh niso imeli razpisa, ampak sem tik pred koncem študija sam poslal pismo in prošnjo za štipendijo. Štipendijo sem dobil že leto dni pred koncem študija.

Danes me marsikdo vpraša, koga sem poznal, da sem dobil tako službo, in z veseljem jim odgovorim, da nikogar.

Menda ste se prvi dan službe na delovnem mestu pojavili v obleki, s kravato in v elegantnih čevljih, poslali pa so vas čistit cisterne.

Res je, in ni mi bilo pod častjo. Danes sem ponosen na to, da poznam vse segmente dela. Zato se lahko o delu enakovredno pogovarjam z delavcem in šefom. Vem, kaj se da in kaj ni mogoče.

Ena od prelomnih točk vaše kariere je bilo tudi vajeništvo v laboratoriju pri glavnem enologu Slovenijavina. Tudi tukaj se vam je odlično izšlo.

Da, moj mentor je bil g. Levanič, nekdanji trgovec s Ptuja, ki je končal takrat najvišjo šolo v vinogradništvu.

V Slovenijavinu je bil on tisti, ki je odrejal, kako se bo pripravljalo vino. Slovenijavino je bilo izvozno naravnano podjetje in polovico vina, ki smo ga zbrali in pripravili, smo izvozili na tuje.

"Francoska izkušnja mi je na široko odprla oči. Ogledali smo si njihove laboratorije in proizvodnjo, ter, kar je še bolj pomembno, obiskali francosko pokrajino Šampanjo, kjer sem videl, iz kakšnega vina in kako se dela šampanjec." "Francoska izkušnja mi je na široko odprla oči. Ogledali smo si njihove laboratorije in proizvodnjo, ter, kar je še bolj pomembno, obiskali francosko pokrajino Šampanjo, kjer sem videl, iz kakšnega vina in kako se dela šampanjec." Foto: Ana Kovač

Ko je Levanič leta 1967 nepričakovano umrl, so na moje veliko presenečenje mene postavili na mesto glavnega enologa. Takrat sem imel 27 let in priznam, da sem se izziva ustrašil. Toda tast mi je dejal, naj ne bom neumen in naj poskusim.

Z veliko pomočjo mojih sodelavk, ki so mi res stale ob strani, mi je tudi uspelo. Razvozljali smo tudi Levaničeve zapiske, ki so bili sicer napisani kot bi bili v hieroglifih, in se tudi od tam marsičesa naučili. To delo sem opravljal do leta 1982.

Veliko prelomnico na vaši poti je predstavljala tudi šestmesečna štipendija za izpopolnjevanje v Franciji leta 1968, kjer ste se ogromno naučili.

Da, ponudno sem dobil ravno v trenutku, ko sem zasedel mesto glavnega enologa. K sreči sem imel posluh vodstva, ki je ocenilo, da se v šestih mesecih v tujini lahko ogromno naučim, in mi prižgalo zeleno luč.

Dobil sem tudi skromno štipendijo francoske vlade (750 frankov), pa še v podjetju so mi dali še enkrat toliko, da sem sploh lahko preživel.

Sicer pa mi je francoska izkušnja na široko odprla oči. Ogledali smo si njihove laboratorije in proizvodnjo, ter, kar je še bolj pomembno, obiskali francosko pokrajino Šampanjo, kjer sem videl, iz kakšnega vina in kako se dela šampanjec.

To je bila za obe strani dobra izkušnja – zame, ker sem se veliko naučil, in za Francoze, ker smo od takrat naprej vse stroje kupovali v Franciji. Tudi v našem podjetju je večina strojev francoskega izvora.

"Šport mi je dal ogromno. Naučil sem se prilagajati, deliti. Če si v ekipnem športu, ne smeš biti egoist. Naučil sem se prenašati zmage in poraze, ter osvojil delovne navade." "Šport mi je dal ogromno. Naučil sem se prilagajati, deliti. Če si v ekipnem športu, ne smeš biti egoist. Naučil sem se prenašati zmage in poraze, ter osvojil delovne navade." Foto: Ana Kovač

Menda ste morali na francoski ambasadi predhodno opraviti izpit iz francoskega jezika. Od kod vam znanje francoščine?

Jezika sem se učil v srednji šoli, pred izpitom pa sem znanje osvežil na tečaju na ljudski univerzi. Še danes govorim francosko.

Pomembno prelomnico v vašem življenju predstavlja tudi 28. september 1968, ko se vam je rodila prvorojenka in ko ste nabrali grozdje za prvo penino Istenič.

Da, septembra 1968 sva s tastom dan pred glavno sezono nabrala prvih 100 kilogramov grozdja za peneče vino. In naključje – istega dne se mi je rodila prvorojenka. Novico mi je prinesel kar policist (smeh, op. p.). Z ženo sva hčerki dala ime Barbara in tako se imenuje tudi prvo peneče vino, ki smo ga pridelali pri Isteniču.

Prvi penini, ki je nastala pri Isteničevih, je dal ime Barbara, po svoji prvorojenki. Rodila se je na isti dan, kot je potekalo nabiranje grozdja za prvo penino Istenič. Prvi penini, ki je nastala pri Isteničevih, je dal ime Barbara, po svoji prvorojenki. Rodila se je na isti dan, kot je potekalo nabiranje grozdja za prvo penino Istenič. Foto: Ana Kovač

Čeprav ste bili zaposleni, pa ste še kar nekaj let vztrajali pri nogometu. Vse do 28. leta.

Da, vse do trenutka, ko sem odpotoval v Francijo. Na poslovilni tekmi sem en polčas branil za Ljubljano, drug pa za Olimpijo.

To je bil tudi trenutek, ko sem sem stoodstotno odločil za vinarstvo, s športom pa sem se od takrat naprej ukvarjal samo še amatersko.

Kaj bi rekli, da vam je prinesel šport?

Ogromno. Naučil sem se prilagajati, deliti. Če si v ekipnem športu, ne smeš biti egoist.

Naučil sem se prenašati zmage in poraze, ter osvojil delovne navade. 

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 21
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin