Zdaj vodi Real, včasih pa je oboževal Bako iz Hercegovine

Španski velikan, ki domuje na štadionu Santiago Bernabeu, ni navaden klub. Še zdaleč ne. Biti trener madridskega Reala predstavlja vrhunec skoraj vsake nogometne kariere. O tem, da bi nosili beli dres, sanjarijo mladi nogometaši po vsem svetu, podobno velja za stratege. Kraljevi klub ima bogato blagajno, s pomočjo katere se vodstvo kluba drzno odloča za nakup dragih okrepitev, o katerih lahko večina tekmecev le sanja. Nabirajo se tudi dolgovi, a zna vodstvo spretno krmariti med njimi, vmes pa v Madrid privablja najrazličnejše ugledneže.

Izbrano skupino zvezdnikov, v kateri tako ali drugače izstopa Portugalec Cristiano Ronaldo, je v ponedeljek prevzel 43-letni Zinedine Zidane. Madridski klub v tej sezoni ne dosega zadovoljivih rezultatov. Ni jih že v prejšnji sezoni, ki se je končala porazno, saj je Real ostal praznih rok. V vitrinah so se namesto novih lovorik nabirale pajčevine, neuspeh pa je drago plačal Carlo Ancelotti.

Poslovil se je, zalegli niso niti razočarani odzivi začudenih igralcev. Namesto Italijana je prišel Rafael Benitez. Madrid ga je pričakal s številnimi pomisleki. Španec z rahlim pivskim trebuščkom, ki je v nogometnem svetu sprožil nemalo provokativnih šal, nekatere so izustili celo njegovi stanovski kolegi, ni bil kos pritisku.

Benitezu večkrat zvonil alarm

Čeprav je vodil ekipo, polno dokazanih imen, je v španskem prvenstvu zaostal tako za Oblakovim Atleticom kot tudi največjim tekmecem Barcelono. Ne veliko, a ravno toliko dovolj, da je predsednik Florentino Perez po bridki izkušnji s pokalno tragikomedijo ocenil, da je napočil čas za spremembe. Dolgo časa se jih je otepal.

Alarm je glasno zazvonil že po boleči poznojesenski zaušnici, ki jo je na domačem štadionu prejel od razigrane Barcelone (0:4), a se je nato nekoliko umiril in vsaj malce polegel. Neverjetno visoki in rekordni zmagi v domačem prvenstvu (10:2 proti Rayo Vallecanu) in ligi prvakov (8:0 proti Malmu) sta le podaljšali muke in trpljenje evropskega velikana, ki jih je doživljal pod vodstvom Beniteza. Ko je napočil čas za težje tekme, si je Real prevečkrat privoščil spodrsljaj.

Po zadnjem, ko je na Mestalli remiziral z Valencio, ki pod vodstvom Garyja Nevilla sploh še ni zmagala, je španski strateg izgubil še zadnjo merico kredibilnosti in v roke prejel delovno knjižico.

Zidane bo skušal povzdigniti formo Ronaldu

Predsednik Perez je le dan po srečanju z netopirji (2:2) sklical izreden sestanek izvršnega odbora, nato pa javnosti predstavil odločitev, ki so jo španski mediji napovedovali že od dopoldanskih ur. Benitez se je poslovil, na stolček, ki ponuja marsikaj, tako imenitne stvari kot tudi silovit pritisk, pa se je podal Zidane.

Kot trener nima veliko izkušenj. To bo njegovo prvo soočenje s tem, kako je samostojno voditi klub v najmočnejšem razredu. Nima izkušenj, ima pa nekaj, kar je njegov predhodnik močno pogrešal. To sta zaupanje in spoštovanje navijačev. Benitez je moral na svoj račun neprestano poslušati kritike, mnogi so mu pred nos metali slabše predstave prvega strelca Ronalda, ki se v novi postavitvi ni znašel najbolje v konici napada. Portugalec je streljal s praznimi naboji zlasti na največjih tekmah, svoje so povedali rezultati v španskem prvenstvu.

Zdaj se bo s to kočljivo težavo, ki načenja živce (vsaj še teden dni) najboljšemu nogometašu na svetu, pozabaval Zidane. Francoz je že prejšnji mesec, ko se je začelo na polno šušljati o možnosti, da bi presedlal na stolček prvega trenerja prve ekipe, okusil priljubljenost navijačev Reala. Na odgovornem položaju ga je želelo spremljati več kot 70 odstotkov privržencev. Odstotek je v zadnjem mesecu še narasel, tako da bo Zidanu na novem delovnem mestu pri srcu zelo toplo.

Kot otrok je oboževal Blaža Sliškovića

Legendarni francoski nogometaš, po katerem se preteka alžirska kri, velja za čisto nasprotje Beniteza. Če se njegov predhodnik ni mogel pohvaliti z vrhunsko igralsko kariero, kar je veljalo tudi za nekdanjega stratega Reala Joseja Mourinha, Zidanova meji na popolnost.

Čeprav se ga bodo mnogi najbolj zapomnili po nešportnem udarcu, s katerim je v finalu svetovnega prvenstva v Nemčiji (2006) pustil na cedilu svoje soigralce in obračunal z jezikavim neotesancem Marcom Materazzijem, velja poudariti, da je pred tem srečanjem, s katerim je sklenil vihravo in sila uspešno nogometno pot, spadal v sam svetovni vrh.

Večkrat ga je tudi osvojil. Trikrat ga je Mednarodna nogometna zveza (Fifa) izbrala za najboljšega nogometaša na svetu, impresiven je tudi pogled na njegove osvojene lovorike. Nogometni otrok Marseilla je v mladosti vpijal znanje nekdanjega zvezdnika Hajduka in Veleža Blaža "Bako" Sliškovića, Urugvajca Enza Francescolija in rojaka Jean-Pierra Papina. Vsi so igrali na Velodromu, francoski zvezdnik pa je večkrat poudaril, da je želel v mlajših letih oponašati prav omenjene mojstre Marseilla.

Nekaj časa jih je še oponašal, ko pa je začel navduševati v članski karieri, jih je prekosil in se vpisal v elitno skupino najboljših nogometašev vseh časov.

Nepozabni evrogol v finalu lige prvakov

Ko je leta 2001 iz Juventusa prestopil k Realu, je madridski klub zanj plačal takrat neverjetnih 75 milijonov evrov. Predsednik Perez je želel z njegovim prihodom postaviti trdne temelje mogočni zgodbi o galaktikih, lačnih lovcih na trofeje. Ni obžaloval niti centa, ki ga je vplačal za prihod karizmatičnega dirigenta zvezne vrste. Še vedno ga ima za največjo okrepitev oziroma najboljši nakup, opravljen pod njegovim vodstvom Reala.

Njegov nepozaben zadetek, dosežen pred 14 leti v finalu lige prvakov proti Bayerju iz Leverkusna, ko je z redko videnim volejem Real popeljal do nove evropske zvezdice, spada med najlepše trenutke, kar jih je liga prvakov kdaj koli podarila nogometnim sladokuscem. Zidane si je takrat učvrstil božanski status med nogometaši.

Zidane je s Francijo postal svetovni (1998) in evropski (2000) prvak, z Juventusom je osvojil italijanski in svetovni klubski naslov, z Realom, pri katerem je ostal pet let, je šel še korak dlje in postal najboljši v Španiji, Evropi pa tudi na svetu.

Sodeloval je z Mourinhom in Ancelottijem

Zizou je kot nogometaš spadal v svetovni vrh, tokrat pa se bo prvič spopadel z resnim trenerskim izzivom. Kot igralec ni veliko govoril, a je bil pravi vodja svojega roda. Ko je spregovoril, so ga vsi poslušali. Ima avtoriteto, s katero je imel Benitez, ki so mu stvari uhajale iz rok, v slačilnici belih baletnikov neprestano težave.

Zidane se je po končani igralski karieri leta 2009 vrnil v Madrid in začel sodelovati z ljubljenim klubom. Perez ga je poklical na pomoč, Zidane pa je zvesto opravljal vlogo svetovalca. Leto dni pozneje se je še bolj približal prvi ekipi, saj je postal sodelavec strokovnega vodstva. Na željo Mourinha je sodeloval pri delu z največjimi zvezdniki. Klubu je zagotavljal dodatno moč in prinašal bogate izkušnje. Unovčiti jih je želel tudi kot športni direktor, a se v tej vlogi ni zadržal veliko časa. Bolj ga je zanimalo, kako bi se izkazal kot trener.

V sezoni 2013/14 je z navdušenjem sprejel povabilo Carla Ancelottija, s katerim je uspešno sodeloval pri Juventusu. Postal je njegov pomočnik in se z Realom vpisal v zgodovino, saj so beli baletniki dočakali tako želeno decimo, deseti naslov evropskega prvaka.

Po izjemni sezoni se je poslovil od Italijana in se posvetil vodenju B-ekipe Reala. Prevzel je Real Madrid Castillo, ki jo je vodil v tretji španski ligi. Nabiral je izkušnje, se vmes naposlušal očitkov, da zaradi nezadostnih licenc ne bi smel opravljati vloge samostojnega trenerja, našel pa je tudi čas, da je vpijal znanje od uspešnih stanovskih kolegov in znancev. Tako se je lani mudil tudi na Bavarskem, kjer je bil gost Josepa Guardiole, trenerja Bayerna.

Prvič na delu v soboto proti neugodnemu Deportivu

Vmes je odpravil vse administrativne težave in poskrbel, da je lahko prevzel vodenje prve ekipe madridskega Reala brez najmanjšega madeža. "Ne vem, ali bom kot trener dober. Želim se vsaj prepričati, ali bom ali ne," je razmišljal lani, ko pred novinarji ni skrival želje, da bi nekoč prevzel veliko moštvo.

Še pred meseci mu je Perez zagotavljal, da je še vedno uvrščen na seznam kandidatov za bodočega trenerja Reala. Na srečo trmastega predsednika je Zidane lani poleti zavrnil ponudbo Bordeauxa. Francoski prvoligaš, ki je z Zidanom v zvezni vrsti pred slabima dvema desetletjema skoraj osvojil pokal Uefa (v finalu je izgubil proti Bayernu), je zaman snubil nekdanjega zvezdnika. Ljubezen do Madrida je bila močnejša. Želel je ostati v bližini družine in spremljati razvoj kluba, ki mu je zlezel pod kožo.

Zdaj se bo spopadel v velikim izzivom. Sedmi sili se bo prvič konkretneje v novi vlogi predstavil danes po uvodnem treningu z nogometaši Reala, v soboto pa sledi že prvi vrhunec – domača tekma proti v tej sezoni izjemno dobremu Deportivu iz La Corune, ki je v uvodnih 18 krogih izgubil le trikrat. Tolikokrat je izgubil tudi Real pod vodstvom Beniteza, kar je bilo preveč za občinstvo, ki od drago plačanih zvezdnikov pričakuje le naslov prvaka.

Če ne bi Real zaradi administrativne napake nespametno izpadel iz pokalnega tekmovanja, bi se Zizou na trenerskem stolčku navijačem Los Blancos predstavil že med tednom, tako pa bo krstni trenutek doživel v soboto. Na Santiago Bernabeuu bo zagotovo slavnostno.

"Zinedine je brez dvoma eden največjih nogometašev vseh časov," je v ponedeljek na novinarski konferenci poudaril Perez. Zdaj bomo videli, iz kakšnega testa je še kot trener. To želi izvedeti tudi sam. Želja se mu bo kmalu izpolnila.