SiolNET. Sportal Nogomet
2,17

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Kolumna

Tedni, ki jih ne boste nikoli pozabili

2,17

termometer

Danes se začenja svetovno nogometno prvenstvo. Za vsakega nogometnega navdušenca praznik, ki si ga bo po številnih malenkostih zapomnil za vedno. Tudi tisti, za katere nogomet ni najpomembnejša postranska stvar na svetu, si ga bodo. Po svetu seveda hodi kar nekaj takšnih, ki jim za nogometno žogo sploh ni mar. A tudi oni vedo, kako trdo je lahko čelo Zinedina Zidana, in tudi njim je Diego Maradona pokazal, da v nogometu lahko gol zabiješ celo z roko.

Carlos Valderrama, Alexi Lalas Foto: Reuters Moje prvo je bilo leta 1990. Spomnim se ga bežno, star sem bil sedem let. Italija, za preostanek sveta takrat z nogometno ligo NBA, in Roger Milla. Nogometni dedek, ki je z 38 leti na plečih zabijal gole kot po tekočem traku in Kamerun popeljal na prag polfinala, ki ga Afričani še danes neuspešno lovijo.

V misli ne morem priklicati spominov na njegove akcije in gole, bil sem premlad, a dobro vem, da od takrat pri nogometu vedno simpatiziram z Afričani. Vem tudi, katero je glavno mesto Kameruna in kaj je Kairo.

banner SP 2018 naslovka Sportal Zanimive zgodbe, statistika SP 2018 in še marsikaj

Leta 1994 je že bilo prvo zares "moje" svetovno prvenstvo. Spominov je že veliko več. Prvega ne pozabiš nikoli. 

Domači, ameriški hipi Alexi Lalas.

Nogometaš z naj pričesko v zgodovini svetovnih prvenstev Carlos Valderrama in njegovi nori Kolumbijci, ki so po zmagi s 5:0 v kvalifikacijah nad Brazilci v ZDA prišli zelo glasno, potem pa tam pogoreli. Zaradi tega je tragično končal nesrečni Andres Escobar.

Saeed Al-Owairan in nor gol za osmino finala Savdske Arabije na tekmi proti Belgiji.

Rai, Brazilec z nevsakdanjim priimkom, ki je bil član kluba, izgovorjava imena katerega je bila v francoskem jeziku slišati tako eksotično. Igral je za PSG.

Pa spet "moji" Afričani, Nigerijci. Legendarni Daniel Amokachi, Emmanuel Amunike, Rashidi Yekini in čisti nogometni užitek z žogo v nogah Jay Jay Okocha, ki so jih Italijani izločili šele po drami in podaljških.

In seveda skrušen pogled v tla Roberta Baggia, medtem ko so Romario, Bebeto in preostali v živo rumenih dresih v ozadju noreli od veselja.

Vse naštete sem z zadovoljstvom lepil v album s samolepilnimi sličicami, za katere sem starše cukal za rokav.

Poletje 1998 je bilo seveda v znamenju Hrvatov in Davorja Šukerja. Da, tudi Liliana Thurama. Evforijo, ki je prihajala iz Francije, sem takrat ob počitnikovanju na njihovi obali občutil tudi sam.

Dolgolasi Mustapha Hadji in Maroko, ki je brez osmine finala ob zmagi in remiju ostal po velikem presenečenju v zadnjem krogu - z zmago nad Brazilijo so mu ga vzeli Norvežani -, sta skrbela za nadaljevanje ljubezni z afriškim nogometom.

Politično zelo napeta tekma med ZDA in Iranom v Lyonu.

Rdeč karton Davida Beckhama na tekmi proti Argentini in gonja, ki je takrat mladega angleškega superzvezdnika pričakala doma.

Seveda se od svetovnega prvenstva pred 20 leti sprašujem, kaj se je pred finalom zgodilo Ronaldu, pri komaj 21 letih takrat že najboljšemu nogometašu na svetu.

Od takrat je svež spomin tudi na maskoto, petelina v barvah francoske zastave. Pa na trikolorko. Prvo nogometno žogo v treh barvah na svetovnih prvenstvih. Kakšen čudež!

Leta 2002 seveda Šmarna gora in vse, kar ji je sledilo.

Od Afričanov so mi takrat srečo prinesli Senegalci, ki so ob debiju na otvoritvi prvenstva šokirali svetovne prvake Francoze in nato na poti do četrtfinala izločili še Švede. Pri teh sem prvič opazil predrznega napadalca, ob imenu katerega sem hitro zastrigel z ušesi. Slišati ni bilo nič kaj skandinavsko. Zlatan Ibrahimović.

Svež je tudi spomin na veter v hrbet enega izmed dveh domačinov, Južnih Korejcev, katerih pravljico so v tekmi za bron ustavili šele Turki z najhitrejšim golom v zgodovini svetovnih prvenstev, pod katerega se je podpisal zdajšnji politični izgnanec Hakan Sükur.

Nikoli seveda ne bom pozabil Oliverja Kahna. Nemškega vratarja, ki je bil, pa čeprav ga je v finalu za zadnji brazilski naslov prerešetal povratnik Ronaldo, izbran celo za najboljšega igralca turnirja.

Leta 2006 sem na največjem nogometnem odru prvič zaploskal Lionelu Messiju, navijal pa predvsem za Trinidad in Tobago. Takrat najmanjšo državo v zgodovini prvenstva, ki ji bo letos rekord iz rok vzela Islandija z nekaj več prebivalci, kot jih ima Ljubljana. Dwigta Yorka in soigralce je s hat-trickom v mreži celjskega štadiona na pot v Nemčijo pospremil Milivoje Novaković.

Spomnim se listkov, ki jih je pred streli Argentincev v rokah pred enajstmetrovkami prebiral nemški vratar Jens Lehmann.

Nepozaben je tudi rdeči karton Josipa Šimunića. Angleški sodnik Graham Poll ga je izključil šele po tem, ko je hrvaškemu nogometašu pokazal še tretji rumeni karton.

To je bilo prvo svetovno prvenstvo Cristiana Ronalda, ki je v četrtfinalu zakuhal rdeči karton takratnega soigralca iz Manchester Uniteda Wayna Rooneyja in novo prezgodnje slovo Angležev.

Pa bitka v Nürnbergu, kot so nekateri poimenovali tekmo, v kateri so prav tako sodelovali Portugalci. Skupaj z Nizozemci so na tisti tekmi osmine finala, po kateri so se veselili napredovanja, poskrbeli za rekordne štiri rdeče in kar 16 rumenih kartonov.

Ko se zazrem 12 let nazaj, se seveda spomnim tudi Zinedina Zidana, a ne toliko zaradi tistega, kar se je dogajalo v Berlinu, ampak zaradi njegove veličastne igre na četrtfinalni tekmi proti Braziliji v Frankfurtu kakšen teden pred tem. Najboljša predstava posameznika od vseh, ki sem jih videl do zdaj.

Leto 2010 in repriza Charleroija v milejši izvedbi na tekmi Slovenije proti ZDA. Seveda tudi nova afera v slovenski režiji. Tokrat ni bila kriva menjava Štajerca z Ljubljančanom, po novem je šlo za denar.

Pa neuspel poskus z Diegom Maradono v vlogi selektorja Argentincev, ki so končno ugotovili, da njihov veliki junak ni bog, ampak le človek in zelo slab trener.

V spomin se je vtisnila tudi Severna Koreja in njen ganjeni reprezentant, ki je jokal kot dež.

Simpatična je bila seveda Nova Zelandija, ki na tekmah proti Italiji, Slovaški in Paragvaju ni izgubila.

Frank Lampard še dolgo ne bo prebolel gola, ki so ga temu Angležu razveljavili na tekmi proti Nemčiji v osmini finala. Žoga je po strelu dolgoletnega nogometaša Chelseaja končala za hrbtom Manuela Neuerja in tudi kakšen meter za golovo črto, a sodniki tega niso videli. Danes se kaj takega ne more več zgoditi.

Zelo je šla v uho tudi himna prvenstva v izvedbi Shakire, ki se je takrat zaljubila. Gerard Pique v Južnoafriški republiki ni šel do konca samo s Španci, ampak tudi z lepo Kolumbijko.

Morda najbolj razburljiva zgodba tistega prvenstva pa je seveda nekoliko drugačna božja roka od tiste, za katero je leta 1986 v četrtfinalu proti Angležem poskrbel Diego Maradona. Luis Suarez in njegova obramba prvenstva v 121. minuti četrtfinalne tekme proti Gani, s katero je postal velik junak in še podaljšal afriške sanje o polfinalu.

Ob letu 2014 se spomnim na polom svetovnih in dvakratnih evropskih prvakov Špancev na uvodu proti Nizozemcem z 1:5 in super gola Robina van Persieja, ki je začel velik preobrat.

Šokirala je Kostarika, ki je v skupini izločila Angleže in Italijane, od polfinala pa so jo ločile le enajstmetrovke.

V zgodovino se je vpisal tudi Luis Suarez, ki je pustil zobni odtis na ramenu Italijana Giorgia Chiellinija in poskrbel, da se je moral Urugvaj v nadaljevanju prvenstva znajti brez njega. Tam pa se je od Brazilije poslovil že na prvi stopnički, na tekmi proti Kolumbiji. Na tej je blestel James Rodriguez in z enim najlepših golov v zgodovini prvenstva Florentina Pereza prisilil v to, da se je podpisal na ček v vrednosti 75 milijonov evrov in ga takoj pripeljal v Real Madrid.

Seveda pa se je pred štirimi leti najbolj v spomin vtisnila brazilska tragedija v Belo Horizonteju. Štirje goli Nemcev v šestih minutah in zmaga s 7:1. Za hlipajoč jok Davida Luiza pred televizijskimi kamerami in na milijone Brazilcev za televizijskimi ekrani.

Za nami je veliko spominov, ki so jih prinesla nogometna svetovna prvenstva, vsak ima svoje, pred nami pa je nova, debela knjiga z naslovom Rusija 2018, ki je prazna.

Odprli jo bomo danes, zaprli pa 15. julija, ko bo zagotovo polna.

Prazne liste v knjigi bodo zapolnili tako tisti, ki jim za naštevanje vseh "svojih" svetovnih prvenstev ne zadostujeta niti dve roki, kot tudi tisti, ki bodo v njej obrnili prvi list, zaspali v objemu plišaste maskote prvenstva, se z nogometom naučili geografije in ob buljenju v ekran v družbi očetov (ali mam!) poslušali o tem, kako dobri so bili predhodniki Luke Modrića in predvsem njihov danes najbolj osovraženi Hrvat.

Tako tisti, ki se bodo pogovarjali o novi Neymarjevi pričeski in na Instagramu preverjali, ali si je brazilski superzvezdnik na levem ušesu zamenjal uhan, kot tudi tisti, ki bodo na ekranu iskali Davida Beckhama in se spraševali, zakaj za vraga ga angleški selektor ne pošlje na igrišče.

Takšne ali drugačne spomine si bodo na rusko nogometno poletje 2018 ustvarili prijatelji, ki se bodo sprli ob razglabljanju o tem, ali je videotehnologija v nogometu prava rešitev ali ne, in znanci, ki bodo v polfinalu spraševali, kdaj je na sporedu povratna tekma.

S svetovnimi prvenstvi nekateri živijo in odraščajo, medtem ko je za druge to napihnjen festival preplačanih 22 razvajenih nogometašev, ki se podijo po igrišču gor in dol. Toda to, kaj se je zgodilo Marcu Materazziju nekega poznega julijskega večera leta 2006, dobro vedo oboji.

Kot so skorajda zagotovo ob pogledu v leto 1986 oboji ugotovili, da lahko gol v nogometu dosežeš tudi z roko.

Nogometno svetovno prvenstvo je pač dogodek, ki pusti pečat. Sliko iz Rusije bo videla polovica svetovne populacije. Dvomimo, da vas ne bo med njo. Glede na to, da berete tole, v džungli najverjetneje ne živite. 

Moskva prižiga zeleno luč. Pred nami je 31 dni največjega nogometnega užitka.

Tri, dva, ena ... Naj se spektakel, na katerega smo čakali 1.423 dni, začne!

Komentarji

1

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

  • cuota / 14.06.2018. ob 07:49 +1 0

    Pravi moški:danes se začne svetovna potešitev razočaranih žena..navali...

    +1 0
delitve: 50
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin