Izpoved Aleksandra Knavsa, ki je skrivnostno izginil in šokiral Slovenijo

''Kje je Aleksander Knavs? Kaj počne? Kaj se mu je zgodilo? Zakaj se ne oglaša?'' To so bila vprašanja, ki so dolga leta begala Slovenijo. Znani nogometni obraz in eden bolj prepoznavnih junakov zlate Katančeve generacije je namreč v zadnjih dveh desetletjih povsem prekinil stike z javnostjo. Ob tem se je porodilo ogromno teorij in ugibanj, zakaj se je tako odločil. Tako je njegov pobeg iz javnega življenja še dodatno pridobil na skrivnostnosti in senzacionalizmu. Nato pa je konec leta 2024 postregel s preobratom.

Aleksander Knavs, nepozabni nogometni bojevnik z velikim srcem, se je vrnil v domovino in končno povedal svoje. Čas si je vzel tudi za nas in pojasnil, zakaj se je v zadnjih dveh desetletjih povsem odmaknil iz javnosti. ''Žal mi je, da nisem ohranjal in vzdrževal stikov s kolegi in športno javnostjo, a to je bila moja taktična odločitev,'' nam je 49-letni Ljubljančan zaupal med druženjem v Štepanjskem naselju, na katerega ga vežejo prekrasni spomini, saj je tam tudi odraščal. Dal nam je vedeti, da mu v obdobju, ko se je Slovenija spraševala, kaj se sploh dogaja z njim, še zdaleč ni bilo vseeno. Znašel se je v nehvaležnem položaju, v katerem je ocenil, da lahko največje zlato predstavlja prav molk.

Zdaj, ko je odprl svoje srce in povedal skoraj vse, kar mu leži na duši, saj o tistem, kar je najsvetlejše, to je njegovo povsem osebno življenje, javno noče kaj prida razpredati, je bilo drugače. Pogovor se je sukal o marsičem. Od uživanja na Portugalskem do nesojene sorodnice Melanije Knavs, od čudovitih spominov na vseslovensko športno pravljico, Golico in srečanja s cariniki do trpljenja v Salzburgu, kjer je v njem prenehala tleti iskra navdušenja nad nogometom, od govoric o verskih sektah do veselja in solz v dresu reprezentance, o razvoju in pretirani ponižnosti Slovenije, predragih cenah, spoštovanju soimenjaka Čeferina in nekdanjega sotrpina Zlatka Zahovića, vplivu Balkana in še čem. Dobrodošli na Sobotnem intervjuju, na katerem nam je Aleksander Knavs razkril svoje želje in dal vedeti, kaj želi početi v prihodnje. Veliko sreče, povratnik Sandi!

Malo je slovenskih nogometašev, ki se lahko pohvalijo s tako bleščečo in uspešno kariero kot Aleksander Knavs. Državne naslove je osvajal v Sloveniji (Olimpija) in Avstriji (Tirol), pri Kaiserslauternu je v močni nemški bundesligi nosil kapetanski trak, nastopal tudi za Bochum, kariero pa, resda ne tako uspešno, kot si je želel, končal pri bogatemu Salzburgu. Ogromen pečat pa je pustil tudi v dresu slovenske reprezentance. Foto: R. P.

Po koncu vaše nogometne kariere, pisalo se je leto 2008, ste praktično izginili iz javnega življenja in se niste več pojavljali v medijih. Zakaj?

Malce po naključju, malce pa namenoma. V bistvu oboje. Nisem se hotel odtujiti od javnosti, a sem si nato premislil in se taktično umaknil. Je pa potrebno zgodbo, zakaj sem se tako odločil, podrobneje predstaviti od začetka.

Nogometne kariere nisem končal tako, kot bi si želel. Pri Salzburgu v zadnjih sezonah svoje kariere sploh nisem igral, kar je bilo nekaj novega zame. Z menoj so se šli nepošteno igro mačke in miši. Tako sem hkrati doživel dve ločitvi. Ločil sem se od nogometnega sveta, ločil pa sem se tudi od izbranke v zasebnem življenju. To je bilo težko obdobje. Takrat sem si dejal, da si bom privoščil leto ali dve za dopust. Želel sem se spočiti in prečistiti stvari v sebi.

Odločil sem se za selitev na Portugalsko, ki mi je bila všeč že prej. Vreme, podnebje, hrana, turizem, kultura, prijazni ljudje odprtega duha. To, kar ti ta država nudi, je nekaj neverjetnega. Portugalsko sem rad obiskoval že prej, še kot nogometaš. Zato sem po koncu kariere sprejel povabilo nogometnih prijateljev in odšel na Portugalsko. Tam sem našel mir, lahko sem se spočil od prejšnjih bremen.

Pa nogometaši po koncu kariere resnično potrebujete tako korenit počitek?

Spoštovanje tistemu, ki ga ne (smeh, op. p.). Ko igraš nogomet, se odrekaš mnogim stvarem. O pravih počitnicah lahko samo sanjaš. To pusti posledice tudi v zasebnem življenju. Nogomet te prisili v veliko diet, če se lahko tako izrazim. Pa pri tem ne mislim le na hrano. Kdor to zdrži, si zasluži posebno čestitko in spoštovanje. Zato sem potreboval dolg počitek, zlasti po vseh ločitvah, ki so se mi zgodile.

Po koncu kariere, tega ni nikoli javno obešal na zvon, se je preselil na Portugalsko. Deželo na skrajnem zahodu Evrope preprosto obožuje, njene čari je odkrival še kot nogometaš. Foto: Guliverimage Kaj pa ste nato počeli na Portugalskem?

Tja sem sprva odšel kot turist. Prvo leto sem se tako tudi počutil, nato pa so se v zasebnem in poslovnem svetu začele pojavljati še druge zgodbe. S prijatelji in znanci sem se ukvarjal z nepremičninami in investicijami. Živel sem razpet med Lizbono in Algarvejem, a so nastopile težave. Napočilo je obdobje svetovne gospodarske krize, prišlo je do zatona. Ljudje so se bali, kaj bo, vsi so stopili korak nazaj. Tako sem v poslovnem svetu nepričakovano naletel na zavore.

To je bilo še v obdobju, ko sem se lovil na Portugalskem, saj sem se moral najprej naučiti njihovega jezika. To pa je bilo težko, govoriti sem ga začel šele po štirih letih.

No, nato pa so se pojavila še tista namigovanja in ugibanja o meni, ki jih verjetno dobro poznate. Kot nogometaš sem končal kariero tiho, brez pompa. Ko sem kakšno leto in pol po tem, ko sem zapustil Salzburg, iz radovednosti malce preletel splet, ali se v Sloveniji kaj piše o meni, sem naletel na članek z neverjetnimi namigovanji. Bil sem v šoku. Tisto resnično ni bilo prijetno. Najprej sploh nisem vedel, kako naj se s tem spopadem. O tem sem se pogovoril tudi s starši in odločil, da se raje ne bom opredeljeval v javnosti. Zato sem se takrat izključil iz javnega življenja. Namenoma.

V obdobju, ko ste prekinili stike s slovenskimi mediji, je bilo slišati marsikatere teorije o tem, kaj naj bi se vam pripetilo. Da ste morda postali član verske sekte, da imate duševne težave in da ste celo padli v hude finančne nevšečnosti.

Nič od tega ne drži. Nič. Pisali so celo, da naj bi bil v samostanu. In to v Španiji (smeh, op. p.)! Najprej sploh nisem vedel, da se kaj takšnega piše o meni. In da tako močno odmeva v Sloveniji. To me je zelo šokiralo. Na splet sem šel iz zabave, ko pa sem prebral stvari o sebi, sem se v sekundi zresnil. To ni bil več hec.

Moramo namreč vedeti, kaj pomeni osebno in javno življenje. V osebnem življenju lahko nekatere stvari opravičiš drugače kot pa v javnem. Javni odmev prinaša drugačno odgovornost. O teh ugibanjih o meni se je pisalo tudi v tujini, besede iz Slovenije so se prevajale. Ko sem se zavedel, da me bo to spremljalo tudi na Portugalskem, pa v Avstriji ali pa Nemčiji, kjer sem igral nogomet pred tem, mi ni bilo lahko. Kakor spremljam zadeve, pa je vse skupaj prišlo iz Slovenije.

Na Portugalskem se je s prijatelji in znanci ukvarjal z nepremičninami in investicijami. Živel je razpet med Lizbono in Algarvejem, kjer je užival v soncu in bližini morja. Foto: Thinkstock

Kdo pa je sprožil takšne govorice?

Ne vem. Nič mi ni bilo več jasno. Ves čas sem se spraševal, kdo sploh stoji za tem. Oziroma kakšen je njegov namen. To sem skušal razumeti, a mi ni uspelo. Ali je kdo to mislil iz heca? Saj ne veš. Hočeš si pojasniti, a ne gre. Bil sem začuden.

Zakaj pa niste takrat nemudoma nastopili v javnosti in ovrgli takšne govorice? S tem bi lahko marsikaj razrešili, saj bi pojasnili Slovencem, kaj se v resnici dogaja z vami.

Tudi na to sem pomislil, saj so me te govorice vrgle v drugačen promet, če se lahko tako izrazim. Razmišljal sem, ali bi takoj nastopil in to pojasnil v javnosti ali pa s tem vendarle počakal. Na koncu sem se odločil, da bom počakal.

Nisem se hotel tako odtujiti od javnosti, zato mi je po eni strani žal, da se je to zgodilo. Žal mi je, da nisem ohranjal in vzdrževal stikov s kolegi in športno javnostjo. A to je bila moja taktična odločitev.

Danes bi vsak vprašal, zakaj nisem takoj stopil pred javnost, ji povedal svoje in bi bilo tega konec. A če bi šel v javnost s svojo zgodbo, bi znova nastala ugibanja. Nastala bi dva tabora. Tega pa nisem hotel. Potem bi bilo to treba na štiri oči pojasnjevati vsakemu znancu, prijatelju. In vsak ti bo nato povedal, kaj je on slišal, pri tem pa bi se porodilo na tone novih dvomov. To bi se potem začelo tepsti, začela bi se vojna, en tabor bi nastopil proti drugemu, tretji, ki so nevtralni, pa bi se temu smejali. Tega res nisem želel. Rekel sem si, da bo bolje, če počakam še toliko časa, da se vse skupaj malce utiša. Da čas naredi svoje. Pa sem bil vmes že nekajkrat v Sloveniji, a se nisem javljal medijem.  

Vse skupaj se je za moje pojme vleklo predolgo. Ko se je vendarle nekoliko stišalo, ko sta ton in barva postala drugačna, sem začutil, da bi se lahko vrnil v domovino in to pojasnil Slovencem. Moj načrt je bil, da takrat, ko pridem nazaj, te vojne ne bo. Ker je tudi ne iščem. Nisem hotel spora, za spor pa sta vedno potrebna dva.

Kako je bilo živeti toliko časa v medijskem molku?

In kako zdaj gledate na ta namigovanja, ki so šla v skrajnosti?

Skušal sem jih sprejeti kot namigovanja iz neke nevednosti, domišljije ali heca. Saj je dostikrat tako, pa se nekaj objavi, samo da se potem o tem piše. Tudi če je slabo. O tem pa se ne mislim prerekati. To me ne zanima.

Si pa nisem mislil, da se bo vse skupaj vleklo toliko let. Že nekaj časa sem načrtoval vrnitev v Ljubljano, da vidim, kaj se da narediti. Zanimalo me je, kako bi se to sprejelo. Jasno mi je bilo, da se bom moral slej ko prej javiti. Pa ne toliko zaradi mene, ampak javnosti. In tako je prišlo do tega, da sem se vrnil v Slovenijo in začel pojasnjevati svojo zgodbo. Zdaj se počutim bolje, zdaj želim popraviti prijateljstva, ki sem jih prekinil.

Leta 2014 so ga portugalski prijatelji, sicer navijači Sportinga, povabili na tekmo lige prvakov med Sportingom in Mariborom. ''Čeprav je Maribor v Lizboni izgubil, me je navdušil. Iskal je igro, svoje možnosti, prodore. Ni se skrival proti Sportingu. S tribun sem videl tudi Zlatka Zahovića na klopi Maribora. Jasno je bilo, kako ga bodo takrat mediji obkolili, saj je ikona Slovenije na Portugalskem. Ko omeniš Slovenijo, ti najprej omenijo Zahovića,'' se Knavs spominja obiska srečanja, njegova fotografija s šalom pa se je znašla na socialnih omrežjih. Foto: Facebook Ste iz Portugalske v Slovenijo pripotovali z enosmerno letalsko vozovnico?

Da, v Ljubljani sem že mesec dni. Ne izključujem možnosti, da bi ostal tukaj za vedno. Seveda pa je to odvisno od mnogih dejavnikov, a gojim tiho upanje, da bi se zgodilo ravno to.

V leto 2025 nisem vstopil s kakšnimi zaobljubami, ampak bolj tihimi pričakovanji o tem, kaj se bo zgodilo z mojim življenjem v Sloveniji. Tako poslovnim kot tudi športnim. Zanima me, v katero smer bi se lahko vse skupaj odpeljalo oziroma kakšne so sploh možnosti.

Nočem prehitevati dogodkov niti imeti prevelikih pričakovanj. Dejansko se še prilagajam. Moram pa se še poglobiti in podrobneje seznaniti s tem, kar me čaka. Tako se v teh dneh veliko srečujem tako z nekdanjimi nogometaši kot tudi zdajšnjimi nogometnimi strokovnjaki, s katerimi si izmenjujemo izkušnje in poglede.  

Česa pa si želite?

V Sloveniji bi se rad gibal v poslovnih in nogometnih vodah. Želim si, da bi se me predstavljalo drugače. Ljudje me za zdaj poznajo le kot nekdanjega nogometaša.

In to kot nogometaša, ki je svojčas izžareval stabilnost, samozavest, zanesljivost, marljivost pravega delavca, večkrat pa ste si prislužili tudi kapetanski trak.

Upam, da te miselnosti nisem izgubil. So pa tu še drugi impulzi, ki nate delujejo izven igrišča. Tam prevladujejo drugačne besede in stališča, kar se lahko preliva v drugačno smer. Tisti, ki niso bili aktivno udeleženi v nogometu, teh čustev niti ne morejo poznati. Zato jim bo to težje razumeti.

Vrnil se je v Slovenijo, kjer bi se rad gibal v poslovnih in nogometnih vodah. Bil je izvrsten branilec, zdaj se želi dokazati še v kateri izmed drugih vlog v nogometnem svetu. Foto: R. P. Imate v mislih kakšno konkretnejšo vlogo o tem, kaj bi lahko počeli?

V politiko zagotovo ne grem (smeh, op. p.). Čeprav je tudi politika vpletena v nogomet, nenazadnje mora biti po eni strani prisotna v vseh športih, moramo ločiti med športno in pravo politiko. V parlamentu zagotovo ne bom sedel. Tako daleč se ne vidim, niti ne menim, da bi tja sodil.

Lahko pa nekdanji nogometaši vplivamo na ljudi z določenimi vizijami in izkušnjami, ki jih iz igrišča prenašamo na ulico, iz ulice v domove, iz domov pa v zabavo. Ta celotni prenos je pomemben, saj se s tem ohranja vitalnost celotnega nogometa. Šport je povezan z narodom. Pomaga ljudem, navijačem, ljubiteljem nogometa. Zlasti takrat, ko nastopijo stresi ob težavah v življenju.

V karieri je najlepše trenutke doživljal v dresu reprezentance, s katero je oral ledino zgodovinskih podvigov. Leta 1999 je pomagal zlati Katančevi četi do senzacionalnega preboja na evropsko prvenstvo, dve leti pozneje pa si je zagotovil še nastop na svetovnem prvenstvu. Tako se je po eni izmed tekem zlate Katančeve čete veselil s soigralcem iz obrambne vrste Marinkom Galićem. Foto: Aleš Fevžer Nogomet je, tako pravijo, nenazadnje tudi igra za navijače. Predstavljajo najbolj žlahtno poanto nogometa.

Res je. Bistvo je, da takrat, ko se zaradi nogometa zamotiš, pozabiš na takratne težave, ki te spremljajo v življenju. Zaradi tega ti je lažje. Pa takšne pomoči ne prinaša le nogomet. Podobno je tudi v umetnosti.

Vas morda vleče v trenerski posel?

Te logike, da lahko nogometaši po koncu kariere postanejo le trenerji in nič drugega, preprosto ne bi smelo biti. Lahko je le dobra iztočnica ali možnost za prihodnost, kaj več pa ne. Predstavljajte si, da bi šli vsi nogometaši med trenerje. Če bi to uspelo vsakemu, bi imeli toliko trenerjev, da sploh ne bi mogli vseh zaposliti. Zmanjkalo bi prostora. V nogometu pa je še toliko drugih funkcij.

Sam se vidim tudi v drugih vlogah. In to v različnih ustanovah. Bodisi na Nogometni zvezi Slovenije, v klubih, morda tudi v medijih kot komentator, kdo ve. Tega je po Evropi in svetu veliko, potrebujejo se izkušnje.

Barva vašega žametnega glasu bi bila kar primerna za sodelovanje v medijih.

Morda (smeh, op. p.). Vse je odvisno od zanimanja. Vidim se v razširjenih panogah, kjer bi lahko svoje izkušnje predajal naprej. Kaj sploh pomeni beseda nekoga? To je materija, ki ima določeno izkušnjo iz domače in tuje scene oziroma prepletanja obeh. Nimamo česa skrivati, to je v bistvu že posel. Ekonomija. Teh panog je ogromno.

Ste torej izpostavljeni sladkim težavam in se vam ne mudi izbrati panoge, na katero bi se naslonili in jo opravljali v prihodnosti?

Tega, da bi pustil času čas, si ne smem privoščiti. Tudi sam moram dati določeno iniciativo. Če bi prišla priložnost, v kateri bi se našel in videl, bi se zagotovo angažiral. Morata pa biti pri tem zadovoljni obe strani. Glavno je, da se vse skupaj izkoristi za razvoj športa. Da gre nogomet naprej.

V tujino se je odpravil pri 21 letih in najprej oblekel dresu Tirola iz Innsbrucka, s katerim je dvakrat osvojil avstrijsko prvenstvo. Pred tem je bil dvakrat prvak tudi z ljubljansko Olimpijo, prve korake pa je tako kot številni nogometaši, ki so zrasli v Štepanjskem naselju, storil pri Slovanu. Foto: Guliverimage

Se vam zdi, da se nogomet razvija oziroma napreduje na pravi način ali je postal preveč gladiatorski, vse prej kot zgolj šport, ampak tudi orodje za okoriščanje z denarjem?

Najprej je treba pravilno razumeti, kaj pomeni Slovenija v nogometu. Kaj pomeni v primerjavi z drugimi državami. Slovenija je zelo mlada, malce hecno naivna, ampak še vedno zabavna država. Kaj pa pomeni interes? V Evropi, kjer so zbrani vsi najboljši nogometaši na svetu in je pokritost nogometa neverjetna, tako da njegova industrija dela nekoliko drugače, ima Slovenija še ogromno rezerv. Ne bom rekel, da je zakrknjena ali blokirana, a mora priti na prave tire.

Nobenega investitorja ne moreš siliti v nekaj. To so vse svobodne odločitve. So pa seveda interesi drugačni. Zadeve se lahko pokriva na različne načine. To je ekonomija, to so državni interesi, kjer gre vse do najvišjih organov. Tako pri reprezentanci kot tudi klubih. Vsi predstavljajo sebe, hkrati pa tudi državo. Zato bi morala biti država tesneje vpeta, imeti svoj interes. Prek nogometa se ustvarja tudi identifikacija, promocija države. Promocija ljudi. Vse skupaj gre lahko tudi na zabavo, druženje. In zaradi tega bodo tudi večje tolerance glede poslov.

Aleksander Čeferin opravlja vlogo predsednika Evropske nogometne zveze vse od leta 2016. Svoj drugi polni mandat je začel leta 2023 po volilnem kongresu Uefe v Lizboni, ki jo njegov rojak in soimenjak, naš sogovornik v Sobotnem intervju, pozna še kako dobro. Foto: www.alesfevzer.com

Koliko je glede identifikacije Slovenije pomagal fenomen Aleksandra Čeferina? Kako ste ga doživljali na Portugalskem?

Portugalci ga kar poznajo in imajo do njega veliko spoštovanje. Je pa zanje, ker prihaja iz majhne Slovenije, še vseeno določena neznanka. Vedo pa, na kako pomembnem položaju je, in se zavedajo odgovornosti njegovega dela in odločitev. Spremljajo razvoj nogometa v Evropi in vidijo napredek. Kako veliko je tekem, kako se razvija vse od konferenčne lige do novega formata lige prvakov, kako se vrti industrija, zanimanje pa je večje iz dneva v dan. V svetu se zavedajo, da je za to odgovorna ena oseba. Prav predsednik Aleksander Čeferin, ki želi narediti vse, da bi nogomet predstavljal primer zdravega športa.   

Še 20 let nazaj bi veljajo kaj podobnega za področje znanstvene fantastike. Da bi Slovenec opravljal tako pomembno vlogo, bil dejansko prvi mož evropskega nogometa, kjer se obračajo milijarde evrov?

Dejansko je bila to takrat znanstvena fantastika. Se pa lahko na hitro povprašamo, kako je do tega prišlo. Kakšna so merila in kvalifikacije, da se pride na takšno pozicijo. In bomo rekli, da se na to ne spoznamo. Da ne moremo biti filozofi in pametni.

Lahko pa zatrdimo, da je Čeferin pravi gospod, ki je predstavil določene pogoje na svoj način, Uefa pa ga je sprejela z objemom. To moramo vsi spoštovati, nam Slovencem lahko predstavlja le velik ponos.

Vsi Sobotni intervjuji, zbrani na enem mestu.

Kakšen je bil sicer vaš odnos z vodilnimi možmi slovenskega nogometa? V času vaše reprezentančne kariere in največjih uspehov je bil predsednik NZS Rudi Zavrl.

Še vedno imava super odnos. Po domače lahko rečem, da se krasno razumem z Rudijem, po drugi strani pa je zame še vedno gospod. Gospod Zavrl. Zelo ga spoštujem. Ko sem še igral, smo sodelovali na zelo visoki ravni. Lahko se samo izrazim z besedami Sreča (Srečka Katanca, op. p.): kapo dol.

Ko je Slovenija poskrbela za prvovrstno presenečenje in se zapored uvrstila tako na EP 2000 kot tudi SP 2002, je doživela veliko sprejemov tudi pri vodstvu države. Tako so se nogometaši na čelu s takratnim predsednikom NZS Rudijem Zavrlom družili z državnim vrhom leta 2001, ko so v dodatnih kvalifikacijah za SP 2002 spravili v solze Romunijo. Knavs je dvoboj v Bukarešti izpustil zaradi poškodbe. Foto: Aleš Fevžer

Redki imajo priložnost doživeti, kar smo mi. Takrat smo delali stvari po najboljših močeh. Ne pa tudi po najboljši pameti, ker pamet ne raste vsepovsod, tako da smo se morali učiti iz napak in z določenimi izkušnjami vsi skupaj napredovati.

Je pa gospod Zavrl peljal zgodbo najboljše, kar se je dalo, in ustvaril temelje za določen razvoj od mlajših do najstarejših generacij. Pred kratkim sva se družila na Brdu pri Kranju na NZS, bilo je imenitno.

Vas je takrat, ko ste obiskali nogometno zvezo, kaj zamikalo, da bi se preizkusili v funkcionarski vlogi? Modrosti in izkušenj vam ne manjka.

Zagotovo bi se videl v tem. Bilo bi mi v veselje in interes, da bi lahko kot mentor prenašal izkušnje na druge.

Torej bi radi delovali kot svetovalec?

Izkušnje lahko predajaš na različne načine. Nočem pogojevati stvari, bi mi pa bilo v veliko veselje sodelovati z NZS, saj je to nogometna institucija, ki jo je treba spoštovati. Iz tam izhaja veliko pozitivnih stvari. In tam se tudi vidim.

Okolje na Brdu pri Kranju se je od takrat, ko ste ga obiskovali kot reprezentant, močno spremenilo.

Zdaj je na Brdu prečudovito. Vse se je spremenilo, tudi hotel, celoten protokol. Stavba zveze je krasna. Nekdo, ki bi jo videl na novo, bi samo pripomnil, aha, to je nova stavba. Nekdo, ki pa je dogajanje na Brdu spremljal dlje časa, bi rekel, da je to ena prava "maravilla". Pravi čudež.

Slovenska nogometna reprezentanca je hitro vzljubila Brdo pri Kranju. Tako se je v gorenjski oazi ujela v objektiv pred odhodom na SP 2002 v Južno Korejo. Foto: Aleš Fevžer

Danes so pogoji malce drugačni. Ekonomija gre naprej, vse to drži. A boljšega mesta za slovenski nogomet kot Brdo, ki ima svojo tradicijo, kulturo, zgodovinski pomen, saj vsi vemo, kdo vse je tu že bival v preteklosti, niso mogli najti. Brdo pri Kranju je bil vedno naša nogometna postojanka. Fantastično je bilo že takrat, a s tem, kar je tam danes, sploh ni primerjave.

Ko ste ob prelomu stoletij hodili na velika tekmovanja z Brda, se je v slovenskih srcih začutila in prebudila prav posebna nogometna strast.

V reprezentanci se je takrat dogajalo marsikaj, sam bi najraje izpostavil vesele stvari. Na Brdu smo bili kot prava klapa. Tu smo imeli svoj mir. Vladalo je zatišje, malenkostna izolacija, imeli smo svobodo. Z Brda smo nato odhajali na tekme v Ljubljano. Šli smo na zabavo, saj je za Bežigradom vladala kompletna norija. Radi smo se odpravljali na tekme, saj smo vedeli, da nas čaka spektakel. Šov. Najraje pa sem šel na Golico.

Prav na goro, vrh v Zahodnih Karavankah?

Ne, ne (smeh, op. p.). Mislil sem na Avsenikovo pesem Na Golici. To je moj najljubši spomin na tekme v Ljubljani. Komaj sem čakal, da se začnemo ogrevati. Ljudje so se počasi zbirali na stadionu, napetost je rasla, potem ko so iz zvočnikov začeli predvajati Golico, pa me je to dvignilo do neba. Do nebes, pa ne dobesedno (smeh, op. p.). To so bile tako pozitivne vibracije, da jih je težko opisati. Najraje sem šel na ogrevanje na Golico. Takrat je Bežigrad norel zaradi nogometa, na ulicah se je govorilo samo o nogometu. Joj, kaj vse se je še takrat dogajalo …

Dotrajan Plečnikov stadion za Bežigradom je v času zlate Katančeve generacije predstavljal zelo težko osvojljivo trdnjavo slovenske reprezentance. Foto: Aleš Fevžer

To je bila prava nogometna pravljica.

No, pa dajmo malce razširiti, kaj predstavlja ta nogometna pravljica. Naj bo to orientacija mlajšim, da bodo vedeli, kaj to pomeni. Vsi se spomnijo samo uspehov. Takrat smo se v kratkem obdobju uvrstili tako na evropsko kot tudi svetovno prvenstvo. Bili smo neverjetno prepoznavni. Vsi so te prepoznali, od mladih do starih. Ko si hodil po ulici, so te ljudje prosili za avtograme. Če ne drugega, so te samo pozdravili in ti dali vedeti, da si njihov. "Ti si naš," so mi govorili. Pa te vabili kaj pojesti ali popiti. Vsi so te poznali in sprejeli za svojega. Kot da bi bil del njihove družbe. To pa je zanimiv občutek, saj teh ljudi nikoli nisi poznal ali spoznal podrobneje.

Vam je bilo toplo pri srcu?

Zelo. Čutil si sladek mir. Pravljica te je spremljala od vsepovsod. Čutil si zabavo, smeh, toplino, veselje. Začelo se je že na meji. Ko sem hodil na reprezentančne akcije iz Avstrije ali Nemčije, so te ljudje na mejnem prehodu, cariniki, toplo pozdravljali. S posebnim žarom so ti govorili, kako bodo navijali zate, gledali tekmo. Naenkrat so se pozabile vse težave. Takrat bi lahko v Slovenijo pretihotapil vse, kar se je dalo, ker me takrat nobeden sploh ne bi pregledal (smeh, op. p.). Če se malce pošalim. Da sploh vidijo mladi, kaj je pomenila ta pravljica. Ta zabava, na kateri te vsi poznajo. Kar naenkrat te imajo vsi za svojega, čeprav te ne poznajo osebno. Si pač njihov. No, to je pravljica. Kaj vse ti lahko Slovenija nudi.

"Ko si hodil po ulici, so te ljudje prosili za avtograme. Če ne drugega, so te samo pozdravili in ti dali vedeti, da si njihov. "Ti si naš," so mi govorili. Pa te vabili kaj pojesti ali popiti. Vsi so te poznali in sprejeli za svojega," je Knavs užival v obdobju neverjetne priljubljenost slovenske nogometne reprezentance. Foto: Aleš Fevžer

Se radi spominjate tega obdobja?

Priznam, da se. Bilo je res lepo. Tolikokrat se spominjam vsega. Vem pa tudi, kaj to prinaša. Ko se enkrat tega spomniš, si tudi zaželiš, da bi to doživel še enkrat. In to ponovil. No, na tak način, kot sem ga takrat, tega ne bom mogel še enkrat podoživljati, lahko pa v kakšni drugi funkciji. Kdo ve.

Katero pa vam je bilo ljubše slavje? Tisto v Kijevu leta 1999, ko ste se prvič uvrstili na evropsko prvenstvo, ali tisto v Bukarešti dve leti pozneje, ko ste si priigrali vozovnico za svetovno prvenstvo?

Tisto v Kijevu. Zakaj? Zato, ker je bilo prvič. Ker smo se spraševali, ali smo tega sposobni. Priti na tako veliko tekmovanje kot je Euro, je bila pred tem v Sloveniji tabu tema. Slovenci smo se držali za glavo, ali bo ta ekipa sploh zdržala takšen tekmovalni pritisk. In nam je uspelo. Poklopilo se je marsikaj. In sreča in znanje in priložnost. Pa vemo, kako smo bili igralsko pripravljeni. Veliko fantov ni redno igralo v svojih klubih, vsi tudi niso bili redno nosilci klubov.

Nastopil je na dveh velikih tekmovanjih, najprej na Euru 2000 v Belgiji in na Nizozemskem. Za slovensko reprezentanco je zbral 65 nastopov in dosegel tri zadetke. Foto: Aleš Fevžer

Vi ste bili eden redkih, ki mu je to uspevalo.

Če imam prave informacije, sem bil res eden redkih, ki sem imel to srečo. Pa pustimo zdaj tisto o znanju, delu in naprej. Verjetno sem bil v takem okolju, da sem imel takšne možnosti.

Spremljala vas je pregovorna germanska disciplina, kar primerna glede na klubsko okolje in tradicijo nemškega ter avstrijskega nogometa, kjer ste si takrat služili kruh.

Nekaj je zagotovo moralo biti na tem. Kako smo bili sploh sposobni to zdržati. In sami realizirati tisto, kar se nam je ponujalo. Od Katanca do Zahovića, to sta bila prava akterja, ki ju je Slovenija še kako potrebovala, nato pa so prihajali še drugi. Od Ačimovića, Pavlina, Šiljaka, Čeha do Cimirotiča. To so bili akterji, da koga ne pozabim, ker bi lahko naštel celo ekipo, pa še ostale, ki so pomagali do uspeha. Vsak je izkoristil svoj talent in prispeval nekaj k mozaiku.

V dresu Kaiserslauterna je sodeloval s številnimi nogometnimi velikani. Njegova soigralca sta bila tudi imenitna nemška igralca Miroslav Klose in Mario Basler. Pri rdečih vragih je nosil celo kapetanski trak, leta 2003 pa zaigral v finalu nemškega pokala. Zadnjo sezono v Nemčiji (2004/05) je odigral pri Bochumu. Foto: Guliverimage

Po Kijevu smo lahko rekli: "Poglejte, ljudje, tukaj smo. Takšni smo, kakršni smo. Lahko nas gledate, kakor hočete. Kot uboge Slovence ali pa velike Slovence." Tako je bilo, odprlo se nam je. Slovenija je videla, da je to možno. In je šlo še naprej. Potem smo se uvrstili še na svetovno prvenstvo. Tam pa lahko občutiš drugačen okus. Okus največjega tekmovanja, kar ga je na svetu. A nekaj je le zmanjkalo. V nogometu je tako, da moramo Slovenci priti še do določene rutine. Tu pa so še rezerve. V miselnosti. Moramo biti še malce bolj drzni, ne samo lepi, kot radi pravijo, da si drzen in lep (smeh, op. p.).

Pravijo, da nas Slovence preveč rada krasi ponižnost.

To bo treba spremeniti. Skromnost, ki prevladuje v naši miselnosti, bomo morali sčasoma odpraviti. Na tem se ne bo več dolgo jedlo in pilo.

Tadej Pogačar, Luka Dončić, Janja Garnbret, če naštejemo le nekaj najbolj superiornih slovenskih športnikov, ki žarijo z zmagovalno miselnostjo, že imajo to pozitivno drznost.

To je res. A to so sladki izgovori, ki pa ne bodo veljali dolgo časa, ker smo Slovenci pokazali že veliko. Tudi v nogometu. Skromnost ni vedno lepa čednost. Razlikuje se od primera do primera.

Ko se je vrnil v Ljubljano, je izmed znanih nogometnih obrazov najprej srečal "soseda" iz Štepanjskega naselja, Safeta Hadžića in Nihada Pejkovića, kmalu za tem se je pridružil še nekdanji reprezentančni soigralec Željko Milinović. Ob srečanju ni manjkalo nostalgičnih zgodb. Foto: R. P.

Biti skromen v obdobju določenega razvoja? To smo že dosegli. Tudi zadnja generacija je šla čez to. To je dokazala tudi mlada reprezentanca do 21 let pod vodstvom Mileta (Milenka Ačimovića, op. p.) in še mlajši. To se pred tem ni dogajalo. Tako smo prvo stopnjo razvoja že dali skozi. Zdaj smo na neki drugi stopnji, se pa ne smemo vračati na prvo, ker bi nas lahko to pokopalo.

Ne smemo ostati pokopani v sivini, ker gre nogomet naprej. Življenje pa ne čaka nikogar. In vse te zadeve, na katerih se učimo in kjer nabiramo dobrodošle izkušnje za naprej, nam lahko pomagajo. Tudi denimo spor po prvi tekmi na svetovnem prvenstvu.

Takrat sta Srečko Katanec in Zlatko Zahović, ki je po prvi tekmi zapustil SP 2002, razdelila Slovenijo na dva pola. To je bila osrednja novica dneva v nogometnem svetu. Kako je bilo takrat v slačilnici?

Vladalo je čudno vzdušje. Mučno zatišje. Spraševali smo se, kaj za vraga se zdaj dogaja? Do česa je prišlo? Zagotovo so bili nekateri, ki so vedeli, za kaj se gre, večini, tudi meni, pa se o tem ni kaj prida sanjalo. Spraševali smo se, ali je nekdo nezadovoljen? Ali je bila mišljena druga poteza?

V nogometu je veliko nezadovoljstva pri igralcih, ki imajo drugo vizijo in bi radi igrali več. Preveč časa smo izgubljali, da smo sploh dojeli, kaj se je zgodilo. Bilo je veliko različnih mnenj in z mojega vidika nepotrebno izgubljanje časa. Tako se žal nismo mogli vrniti v tekmovalni ritem.

"Zagotovo so bili nekateri, ki so vedeli, za kaj se gre, večini, tudi meni, pa se o tem ni kaj prida sanjalo," še danes ne ve, zakaj sta se morala po začetku SP 2002 v Južni Koreji tako sporeči selektor Srečko Katanec in takratna prva violina, z naskokom največji kreativec reprezentance, Zlatko Zahović. Foto: Aleš Fevžer

To se je hitro občutilo na naslednji tekmi, ko je Slovenija po bledi predstavi izgubila proti Južni Afriki in ostala brez možnosti za napredovanje.

Težko je, ko si z glavo drugje. Lahko si fizično na igrišču, a v podzavesti te spremlja spoznanje, da nekaj ne štima. Ni več tiste harmonije, vpletajo se druge stvari. To naj se ne bi dogajalo.

Spor se je končal z odločitvijo, da Zlatko Zahović zapusti reprezentančni tabor. In glej jo simboliko, odšel je prav na Portugalsko, v vašo bodočo deželo, v kateri ste živeli zadnjih skoraj 20 let.

Takrat bi se lahko zadeva rešila na več načinov. Spraševali smo se, kako se bo odločil predsednik. Z mojega stališča ne vem, kako bi se odzval sam. Boš za selektorja, za ekipo, za Zahovića? Pa dobro vemo, kaj sta oba takrat predstavljala za Slovenijo. Koga boš kam poslal? Morda oba pustil pri miru? Potem pa je tu še odziv slovenske javnosti, pa se zgodi štajerski in ljubljanski del, javnost se razpolovi, potem pa zadovolji okuse vsakomur. Nemogoče je to storiti. In ne veš, kako bo vse skupaj čez dva meseca.

Slovenska reprezentanca je po odhodu Zlatka Zahovića odigrala na SP 2002 še dve tekmi, a obe izgubila. Najprej po anemični in raztrgani igri proti Južni Afriki (0:1), nato še proti Paragvaju (1:3). Foto: Guliverimage

Tako je bilo ogromno ugibanj, potezo pa je bilo treba narediti in tudi spoštovati. Saj to ni bil edini primer na svetu, ko se je zgodilo kaj takega. Takšnih zadev je bilo že ogromno. Zato je treba takrat, ko se kaj takšnega zgodi, najprej stopiti na tla. Nato iz tega počasi korakati naprej in popraviti vzdušje. Iz tega se mora izvleči vsaj nekaj pozitivnega.

Ste imeli kot Ljubljančan po teh dogodkih kaj težav v Mariboru?

Ne, kje pa. Sem celo rojen v Mariboru, nato pa smo se z družino, ko sem bil star dve leti, preselili v Ljubljano. V reprezentanci se s tem nismo nikoli obremenjevali. Štajerska, Ljubljana, Primorska, Prekmurje, Notranjska … Vseeno. Ko bi le vedeli, koliko smeha je bilo prisotnega. Koliko zabave je bilo, ko smo se dobivali in spominjali, v kakšno veselje nam je bilo igrati in biti del tega. Pa smo se mnogokrat hecali, pa so Štajerci začeli govoriti po primorsko, Ljubljančani po štajersko in tako naprej. To je bila ena posrečena klapa, ki si jo lahko samo iskal.

Zlatko Zahović se je nato hitro vrnil v reprezentanco, Srečka Katanca pa je nasledil Bojan Prašnikar. In ni dosti manjkalo, pa bi kmalu sledil nov podvig. Leta 2003 vas je proti Hrvaški ločilo le 30 minut od uvrstitve na Euro 2004. Ta pa je potekal ravno na "vaših" portugalskih tleh.

S prihodom Bojana Prašnikarja je iz neke tišine prišel nov koncept, ekipa je funkcionirala na drugačen način kot prej. Proti Hrvaški smo bili blizu uspeha, znova na pragu velikega tekmovanja. Remi 1:1 v Zagrebu nam je bil pogodu, doma smo imeli po rdečem kartonu Igorja Tudorja še večje upanje, a nato prejeli usodni gol.

Ni manjkalo veliko, pa bi se Slovenija uvrstila še na tretje zaporedno tekmovanje. Slovenija bi zaigrala na Euru 2004, če dolgolasi hrvaški napadalec Dado Pršo za Bežigradom ne bi dosegel zadetka in v 61. minuti strl srca ne le domačim navijačem, ampak tudi izbrancem Bojana Prašnikarja. Foto: Reuters Žal smo bili igralsko zelo okrnjeni. Nismo imeli toliko opcij, kot bi si jih selektor želel. Ni mu bilo lahko, Euro se nam je izmuznil. Škoda, saj bi zgodba o tem, kako se da iz drugega plana priti do takega uspeha, dobila nov vonj. Ker smo to zapravili v Ljubljani, je še toliko bolj bolelo.

To je bil eden najbolj bolečih porazov v zgodovini slovenskega nogometa, po katerem ni manjkalo fotografij objokanih reprezentantov.

Ko si tako blizu uspeha, težko brzdaš čustva. Tudi sam nisem mogel zadrževati solza. Nisem pa kot drugi jokal na igrišču, ampak drugje. Takoj po koncu tekme sem odtekel v slačilnico, tega se še danes spomnim zelo dobro, se nato usedel na masažno mizo in se zjokal. Nisem se mogel zadržati, bilo je zelo boleče. Takrat je prišel do mene Niko Kovač, s katerim sva se dobro poznala iz nemške bundeslige, in me tolažil. Zamenjala sva si dresa, se pogovarjala.

Slovenski nogometaši po bolečem porazu s Hrvaško (0:1) niso zadrževali solza. Čustev ni mogel brzdati tudi Nastja Čeh. Aleksander Knavs se ni zjokal na zelenici, ampak v slačilnici. Foto: Reuters S Kovačem, poznejšim selektorjem Hrvaške, pa tudi trenerjem Bayerna, ste si delili slačilnico ob koncu kariere v Salzburgu. To je bil tudi vaš zadnji klub v karieri, takrat ste tudi prenehali nastopati za reprezentanco. Ste začutili, kdaj je napočil pravi trenutek za slovo?

Ja in ne. Ko sem bil v Salzburgu, sem nameraval še naprej igrati za reprezentanco, a sem se zavedal, da bo to zelo težko, če ne bom redno igral za klub. Pri Salzburgu pa sem igral le prvo leto, naslednji dve sezoni pa nič več. Tako sem ostal brez tekmovalnega ritma.

Dobro se spominjam, ko me je v Salzburg poklical Matjaž Kek, ki je takrat postal selektor. Opravila sva korekten pogovor, povprašal je, kakšno je stanje z menoj. Takrat sem že treniral ločeno od ekipe, brez tekmovalnega vzdušja in občutka za žogo. Kek je imel svojo vizijo in se odločil, da potrebuje igralce, ki igrajo in so v določenem ritmu. Nisem spadal v njegov koncept, tako da sem končal reprezentančno pot.

Tako ste reprezentančno kariero sklenili pri dobrih 30 letih. Kar hitro za igralca takšnega kalibra.

Lahko bi jo še nadaljeval, a težko v dresu Salzburga. Spoštoval sem odločitev Keka in jo sprejel brez določenih kritik. Bil sem pomirjen. Je pa reprezentanca vseeno reprezentanca, polna čustev in lepih spominov, ki te vežejo z nogometom in javnostjo. Ko veš, kako je narod živel in dihal z nami. To je bilo prekrasno. Zato mi je bilo pozneje kar pošteno žal, da sem tako prenehal z igranjem za Slovenijo.

Nogometno javnost je začudila selitev Aleksandra Knavsa iz Nemčije (Bochum) v Avstrijo (Salzburg), a so takratnega obrambnega stebra slovenske reprezentance prepričali tudi izjemni finančni pogoji, na katere je naletel, saj je klub iz Mozartovega mesta začel ambiciozen projekt sodelovanja z bogatim sponzorjem Red Bullom. Foto: Guliverimage

A če bi hoteli nadaljevati nastopati z reprezentanco, bi morali redno igrati tudi v Salzburgu, pri katerem pa ste se znašli na stranskem tiru, a ga vseeno niste zapustili. Zakaj?

Vse skupaj je bilo nekaj nedorečenega. Vedno sem bil vajen igrati, od Slovana, Olimpije, Tirola, Kaiserslauterna do Bochuma. Dobro, imel sem nekaj malega poškodb, a je šlo vse v rok službe. To, da sem bil vajen skozi kariero nonstop igrati, pa je bila v bistvu moja slabost. To niti ni bila prednost.

Ker morda pa trener razmišlja drugače in so še druge alternative. Moramo spoštovati trenerje in biti bolj rezervirani. Ne smemo biti trdno prepričani o tem, da bomo zagotovo, ne glede na uspeh, igrali na vsaki tekmi.

Takrat smo s Salzburgom ravno začenjali zgodbo z Red Bullom. Finančno je bilo poskrbljeno na najvišji ravni, spremljali so me še boljši pogoji, kot bi jih bil deležen v Nemčiji. Zato sem se tudi pridružil ekipi. V Salzburg me je privabil športni direktor Kurt Jara, s katerim sem sodeloval že pri Tirolu in Kaiserslauternu, kjer je bil moj trener. Jaro sem doživljal kot mojega mentorja. Prvo leto je bilo vse v redu, nato pa je Jara zapustil klub. Odšlo je še 18 igralcev, prišlo pa 18 novih. Po tem nisem več igral.

Hoteli so prekiniti pogodbo z menoj, a jim tega nisem dopustil. Na koncu sem le še treniral, pa še to ločeno od ekipe. Ni bilo harmonije, nobene logike, da bi to delovalo. Dve leti sem treniral sam, ogromno časa preživel v fitnesu in izolaciji. Taka zgodba čakanja, zgodba igre mačke in miši, nedojemanja in nerazumevanja, je pustila posledice. Kako biti po čem takšnem pameten?

Aleksander Knavs, ki je bil v karieri vajen rednega igranja in osvajanja visokih mest, je pri Salzburgu doživel hud udarec. Zadnji dve sezoni pogodbe sploh ni več treniral z ekipo, vse skupaj pa je šlo tako daleč, da je nekdanji kapetan Slovenije in Kaiserslauterna izgubil ljubezen do igranja nogometa. Foto: Guliverimage

Če že niste igrali, je bilo za vas poskrbljeno vsaj v finančnem smislu. Prihodki so bili redni in izdatni.

To je res, a nekaj drugega je zagotovo trpelo. Ta športna tekmovalnost, adrenalin. Danes bi se zagotovo odločil drugače. Tako pa sem takrat ostal v Salzburgu, čeprav sem vmes dobival kar nekaj ponudb od drugod. Pa bi moral takrat bolj gledati na športno pot, ne pa si nakopati toliko stresa. Prehod mora biti čim manj boleč. To bi bil lahko moj nasvet mladim.

Tega žal nisem storil in sem pogorel. Tako je napočil trenutek, ko sploh nisem imel več želje po igranju. Če sem pred prihodom v Salzburg, to je bilo leta 2005, še razmišljal o tem, da bom zagotovo igral še šest ali sedem let, je bilo potem drugače. Za to sem kriv tudi sam. Tudi jaz sem delal napake. Bil sem zasičen z nogometom, treningom, izolacijo, pomanjkanjem tekmovalnega ritma. Takrat bi se moral bolje prilagoditi.

Zadnjo tekmo v reprezentančnem dresu, kjer je večkrat opravljal tudi vlogo kapetana, je odigral 6. septembra 2006 v Sofiji. Bolgarija je nadigrala Slovenijo, ki jo je takrat vodil Branko Oblak, s 3:0. Pozneje, ko je selektorsko paličico prevzel Matjaž Kek, izkušeni Ljubljančan ni več zaigral za izbrano vrsto. Foto: Aleš Fevžer Potem pa je sledil najbolj skrivnosten del vaše kariere. Tiho, skoraj neopazno, ste leta 2008 zapustili Salzburg, obesili nogometne čevlje na klin in se odpravili na Portugalsko.

Na začetku sem odšel na Portugalsko kot turist. Šel sem na dolg dopust. Takrat, imel sem 32 let, sem že vedel, da sem končal nogometno kariero, a tega nisem nikoli uradno oznanil. Sem pa imel vedno željo, da bi se poslovil na kakšni tekmi.

Na začetku sem si želel, da bi to bila kakšna reprezentančna tekma za Bežigradom, ali pa, da bi kdaj doživel še to, kako je igrati v Stožicah. Takšno reprezentančno slovo so bile moje tihe sanje, ki pa jih nisem nikoli doživel.

Vaš priimek je pozneje dosegel svetovno slavo. In to ne toliko zgolj zaradi vas, saj niste najbolj slavni Knavs na svetu. V tem smislu vas prekaša nekdanja in bodoča prva dama ZDA, Sevničanka Melanija Knavs, zdaj Melania Trump. Sta morda sorodnika?

To sem se večkrat povprašal tudi sam. In šel to iz heca preverjati. Morda pa smo povezani iz kakšnega kolena, kdo ve, sem si govoril. A, bolj ko sem preverjal, bolj sem prepričan, da nisva v sorodu. Čeprav nikoli ne veš. Je pa Melanija predstava zase. Da je Slovenka na takem položaju? Sreča, usoda, zdravje? Kaj jo je pripeljalo do tega? V določenem trenutku se je znašla na določenem mestu, to se je povezalo.

Melanija je oseba in karakter zase. Nam Slovencem je lahko v ponos, da se je to zgodilo. Da se dogaja kaj takega. Slovenijo predstavlja v malce drugačni luči. To odmeva v svetu, to je neka povsem nova dimenzija. Njena celotna javna predstava je drugačna. Vsem Slovencem in celotni državi je lahko za zgled.

Melanija Knavs, zdaj Melania Trump, bodoča prva dama ZDA, naj ne bi bila v sorodu z Aleksandrom Knavsom. Si pa Sevničanka in Ljubljančan delita zanimivo podobnost, povezano z življenjem v tujini in odnosom do slovenskih medijev. Foto: Guliverimage

Je pa zanimivo, da vaju ne povezuje le isti priimek. Melanija ne daje intervjujev za slovenske medije, vaša zgodba na Portugalskem pa je nasploh znana po tem, da ste se povsem odtujili od slovenske javnosti. Kot da bi se Knavsi, ko ste v tujini, izogibali slovenskim medijem.

Res je tako izpadlo (smeh, op. p.). Ne vemo pa, kakšni so njeni razlogi za to. Z družino ohranja stike, to je zagotovo. Na njeno odločitev lahko vpliva več dejavnikov. Kdaj je šla v tujino, kakšni so njeni spomini. Zagotovo ima lepe spomine na Slovenijo, na svojo mladost. Bi tudi verjel, da se je kdaj vmes pojavila v Sloveniji, a je ni nihče videl. Tako kot mene (smeh, op. p.). Tudi to je možno, ker sem se tudi sam v preteklosti večkrat pojavljal v Sloveniji. Jo pa na domovino zagotovo vežejo prijetni spomini. Nam je lahko lepo v tujini. Toliko lepih krajev se najde, a doma je vseeno doma.

Kako doživljate Slovenijo zdaj, ko ste v Ljubljani že mesec dni? Se je kaj spremenila od takrat, ko ste se preselili na Portugalsko?

Modernizacija gre s svojo hitrostjo smelo naprej, tudi tale bližina schengenske meje dela svoje in ima svoje vplive. Ni dobro, če bi Slovenija kaj preveč zaostajala, tudi Evropska unija tega ne dovoli. Pojdimo raje v korak z vsemi. Meni je vse skupaj dokaj novo. Opazil sem razvoj v Ljubljani. So pa v Sloveniji tudi določene zadeve, ki bi jih lahko izboljšali. Denimo v gospodarstvu ali zdravstvu. V tujini gledajo na to malce drugače, a razvoj je šel neverjetno gor. Naj se nadaljuje tako, da bo neboleče za vse.

V Ljubljani, kjer želi ostati za dlje časa, so ga presenetile visoke cene nepremičnin. Foto: Ana Kovač

V pogovoru za Delo ste omenili, da so vas presenetile visoke cene nepremičnin v Ljubljani.

Nenormalne so. Na Portugalskem so nižje, le v Lizboni najdeš podobne kot v Ljubljani. A vseeno. Kaj je Lizbona, kaj pa Ljubljana? Pa pustimo lepoto in dimenzijo, ustaljenost in pojavnost v Evropi. V Ljubljani so cene zelo drage, ne morem pa pri tem kritizirati poslovnih taktik. Priložnosti se najdejo, posel ima tudi svojo besedo.

Bi torej ohranili tako poslovno kot športno plat vašega delovanja v Sloveniji?

Zanimivo je, da je bil lani, ko je Slovenija nastopala na Euru 2024, pred srečanjem v osmini finala proti Portugalski strokovni gost v studiu državne televizije, a tega ni opazil nihče izmed slovenskih medijev. Pozneje si je dramatično tekmo v družbi prijateljev ogledal na odprtem v Lizboni in bil še kako ponosen na rojake, da so tako drago prodali kožo favorizirani Portugalski. Foto: R. P. Na vse je treba gledati. Nekaj je neposredna aktivnost, direktnost nogometa, ostalo pa so lahko postranske zadeve. Kar se tiče cen, jih bo moral sčasoma vsak nogometaš, ki je bil vajen razkošja in udobja, upoštevati. Življenje bo moral prilagoditi okolju. Temu, kakšne so cene. Saj je v redu, če ostanemo v nogometnem svetu, a obstaja še veliko več panog in razpoloženj, na katere se moramo prilagoditi. Tudi nogometaši, športniki in vplivneži, ki živijo na visoki nogi, ne bodo mogli vseskozi zagovarjati razkošnega življenja.

Če obstajajo neka življenjska razpoloženja, ki nimajo stika s trenutno realnostjo, ne moremo zagovarjati udobnega življenja. Moraš znati živeti z optimiziranimi stroški. Teh stvari ne smemo ignorirati, niti v primeru, če imaš pri sebi dovolj sredstev še od prej. Prej, ko se bomo naučili tako živeti, bo lažje vsem. Pristop bo drugačen. Pristop do srednjega, najnižjega sloja. Ne smemo ignorirati drug drugega.

Včasih je veljal stereotip, da so nogometaši po koncu kariere kupili in vodili kakšen gostinski lokal. Prihajate iz Štepanjskega naselja, kjer sta imela svojega tudi Vili Ameršek in Danilo Popivoda.

Se spominjam, da (smeh, op. p.). To je bil kar pogost pojav v nogometnih krogih. Ko smo spraševali drug drugega, kaj boš pa ti počel po koncu kariere. A vse se spreminja. Svet je vmes postal povsem kapitalističen in se vrti naprej s tako hitrostjo, da ga je težko spremljati. Včasih pa je bilo tako, da je bilo veliko odvisno od jugoslovanske mentalitete. To, da nogometaš lahko odpre svoj lokal, je bila smernica, ne pa tudi pogoj.

Zdaj, ko je tu Slovenija, se je treba orientirati z evropsko miselnostjo in razširiti obzorja. Pozabavaj se na svoj način. Organiziraj si življenje tako, kot hočeš sam, saj lahko počneš toliko različnih stvari. Tega sem veliko zaznal na Portugalskem.

Kako pa je bilo živeti na Portugalskem?

Zelo lepo. Ljudje so odprti in dostopni, vleče jih tudi prek oceana do Brazilije, s katero so zelo povezani. Sprejeli so me imenitno, je pa tako, da večji ko so interesi, govorim zlasti v poslovnem smislu, bolj se stvari tudi zapletajo. A tako je povsod po svetu. A to, kako se Portugalci promovirajo, kako ponujajo možnosti tujcem in turistom, je vse skupaj malce drugačno od tega, česar smo vajeni bolj vzhodno.

Na Portugalskem je užival v marsičem. ''Imajo fantastično hrano. Pa pijača, nočno življenje, glasba, fado … Fantazija. Na Portugalskem uživati, znajo narediti fešto. Tam ne bo zmanjkalo hrane in zabav, znajo živeti s turizmom. Portugalska ima obilje vsega,'' se je imel lepo na Portugalskem. ''A dom je vendarle dom,'' dodaja, saj je že od majhnega očaran tudi z lepotami Slovenije. Foto: Shutterstock

Ste na skrajnem zahodu Evrope pogrešali kaj Balkana?

Tega pa res ni bilo tam (smeh, op. p.). Balkan ima svojo moč. Lepo je podoživljati Balkan, ki ima svoj hec, vrednost in zgodovino. Balkan nas spremlja že od malega. Je pa nekaj to, kar smo podoživljali mi, drugo pa to, kako gre Balkan še naprej, k drugim mejnikom. Dobro pa je, da narediš to balkansko šolo, saj te lahko marsikje v življenju utrdi.

Komaj čaka začetek pomladi, ko si namerava 23. marca v živo ogledati dvoboj lige narodov med Slovenijo in Slovaško v Stožicah. Takrat bo stiskal pesti za Kekove izbrance. Morda bo takrat vključen v dogajanje tudi že v kateri izmed bolj konkretnih vlog. Foto: R. P. Slovenija je zemljepisno razpeta med Balkan in Zahodno Evropo. Igrali ste v Avstriji in Nemčiji, ki veljata že vrsto let za slovenski gospodarski ideal. Čutite po toliko letih odsotnosti, da je Slovenija zdaj bližje zahodu kot Balkanu?

Čutim razvoj. Čutim, kako se ljudje zavedajo možnosti in priložnosti, ki jih celotna Evropa in svet nudita Sloveniji. Vse se razvija z neverjetno hitrostjo, a se ni dobro preveč zaslepiti. Ne smemo pozabiti, kaj je bilo prej. Da smo se odcepili od Jugoslavije, da smo se morali sami prebijati in riniti gor.

Ne smemo se slepiti, da je zdaj kar naenkrat na voljo toliko opcij, da jih imamo še preveč. Čim se to zgodi, se je treba vrniti nazaj in pogledati, od kod si prišel. Pomembne so tudi korenine.

Slovenijo ste že pozitivno presenetili, ko ste se vrnili v domovino in končno nastopili v javnosti. Morda leto 2025 ponuja priložnost za nadgradnjo, novo presenečenje? Da bi denimo začeli sodelovati z Nogometno zvezo Slovenije, hkrati pa bi se za takšen korak odločil tudi vaš nekdanji soigralec Zlatko Zahović, ki že pet let ne deluje v nogometu?

Zaho? To bi bilo nekaj imenitnega. Glede na to, kakšne izkušnje premore in kaj vse je dal skozi v življenju, ima za povedati in predstaviti ogromno. Ne predstavlja velikega imena le v Sloveniji, ampak tudi v tujini. Na Portugalskem velja za ikono Slovenije. Ko nanese beseda na Slovenijo, ti najprej omenijo Zahovića. To, kako ga spoštujejo, je nekaj neverjetnega. Pa pustimo zdaj določene napake, ker jih imamo vsi. Tudi sam jih imam. Pri vsakem jih boš našel, če boš hotel.

Slovita zlata Katančeva generacija, ki je mešala štrene favoritom, in popeljala majhno Slovenijo na elitni evropski nogometni zemljevid. V njej je z zadetki, tehničnim znanjem in virtuoznostjo izstopal Zlatko Zahović. O tem, kako ga doživljajo in spoštujejo na Portugalskem, nam je imel Aleksander Knavs, njegov nekdanji soigralec, za povedati veliko lepega. Bosta morda sodelovala v življenju še kdaj? Foto: Guliverimage

A on ima tako veliko ime v Lizboni, da se preprosto ne bi smelo dogajati, da bi takšno veličino izpuščali iz rok. Da se s takšnimi karakterji ne sodeluje. To se res ne bi smelo dogajati, ampak najti kompromis. Noben naj ne bo toliko egoističen, kot da je vse skupaj postavljeno le zanj. Takšno predajo znanja potrebujemo vsi. Od mlajših do starejših generacij, kar se tiče nogometa. Moramo znati pobirati vse izkušnje, ker to pripada javnosti. To pripada vsem. Tega ne smemo skrivati, to mora iti v pretok.

Zato me načrti še kako vežejo na Slovenijo. Rad bi ostal tu in nadaljeval nogometno zgodbo. Nimam česa skrivati, odprt sem za različne zadeve. Odprt sem tako za sodelovanje z nogometno zvezo, klubi ali mediji. Ne smemo se le skrivati ter izogibati drug drugega.

Sportal Gre samo za vprašanje časa #video

Sportal Legendarni Sebastjan Cimirotič odprl novo poglavje v življenju

Sportal Rok Možič po poletni kalvariji: Zdaj še bolj poslušam svoje telo #video

Sportal Kline je do zadnjega upal, da bo znova doživel lepe trenutke na smučeh

Sportal Pri Petru Kauzerju je bolečina še vedno prisotna #video