Torek, 22. 9. 2015, 12.16
8 let, 7 mesecev
Prvi Slovenec, ki je oblekel dres najstarejšega kluba na svetu
Otrok Interblocka in mladi slovenski reprezentant Filip Valenčič je pred leti ogromno obetal, a mu nato v članski ekipi Olimpije ni in ni steklo. Nikoli ni upravičil velikih pričakovanj. Fizično izjemno močan napadalec je resda v treh sezonah poskrbel za 13 prvoligaških zadetkov, a je za njih potreboval kar 94 nastopov, kar ni osrečilo trenerjev, še manj pa navijačev in napadalca.
Njegove predstave so tako nihale, da je zagotovljeno mesto v udarni enajsterici ostala le pusta želja. "Kapo dol Olimpiji, da ji je uspelo z novim vodstvom v tako hitrem času vse obrniti na bolje. Ko sem v prejšnji sezoni igral za Olimpijo, je bilo za nas nogometaše katastrofalno," je dejal 23-letni igralec, ki je ostal v stiku z nekdanjimi soigralci, zdaj člani vodilnega slovenskega kluba.
V zeleno-belem dresu ni ustvaril tistega, kar si je začrtal. "Vedno mi je nekaj zmanjkalo. To je bila težka zgodba. Očitno Olimpija v meni ni videla potenciala, saj mi ga ni pomagala razviti. To sem opazil šele po treh letih. Morda prepozno, a je vseeno bolje pozno kot nikoli. Takšno neuspešno zgodbo sem želel prekiniti," se je sprijaznil s tem, da je napočil čas za spremembo okolja.
Ko se je sredi sezone 2014/15 pogovoril s takratnim športnim direktorjem Olimpije Milenkom Ačimovićem, je bil sklenjen dogovor, pogodba pa prekinjena. "To smo storili zelo korektno," je pohvalil ljubljanski klub za razumevanje položaja, v katerem se je znašel.
Zvesti navijači ne prihajajo le iz Nottinghama
Odločil se je za spremembo. Star je bil 23 let in želel nekaj spremeniti. Sprva je presenetil z odločitvijo, da se seli v Italijo, a ne h kateremu izmed prvoligaških ali pa drugoligaških zasedb, kot se je v zadnjih sezonah dogajalo pri slovensko-italijanskih nogometnih poslih, ampak v nižjeligaško Monzo.
"Tam sem bil pol leta. Bilo mi je všeč, a sem nato odšel na preizkušnjo v Notts County. Bilo je tako, da me je nekega dne poklical agent in dejal, da greva v Anglijo. Vprašal sem ga, kam greva, a mi imena kluba ni želel povedati vse do letališča. Letela sva iz Bergama, šele tam pa mi je omenil, da potujeva v Nottingham. Vedel sem, da je Notts County najstarejši klub na svetu, kaj drugega pa o njem res nisem vedel," se je odpravil na pot v neznano.
Ko je začutil nogometni utrip v Nottinghamu, se je hitro prepričal, kako je status najstarejšega kluba ponosno vpet v mestno dogajanje.
"V klubu radi izpostavljajo podatek, da je bil Notts County ustanovljen leta 1862 in še vedno deluje v profesionalnih vodah. Imamo zveste navijače, ki ne prihajajo le iz Nottinghama, ampak tudi od drugod. Klub ima veliko tradicijo, v zadnjem času pa mu ne gre najbolje, saj je lani iz tretje izpadel v četrto ligo. Zdaj se želimo čim prej vrniti," si želi, da bi se klub, ki prihaja iz mesta Robina Hooda, vrnil v višji razred.
Za zdaj ne kaže, da bi se lahko zgodba končala s srečnim koncem, saj je Notts County v "league two" bližje dnu kot pa vrhu razpredelnice, slovenski legionar pa je zbral le dva nastopa.
Nagaja mu še igra z glavo
Valenčič se ni takoj privadil na otoški nogomet. Potreboval je kar nekaj treningov, da se je ujel s soigralci. "Intenzivnost treninga je neobičajno visoka. V času priprav smo zelo garali, ampak nam je to pomagalo. Igram redno za drugo ekipo, kar mi pomaga," še čaka na večjo priložnost, da bi se znašel v začetni enajsterici.
Njegov trener je 51-letni Ricardo Moniz. Nizozemec je pred leti vodil Red Bull Salzburg, sodeloval je tudi s Tottenhamom, Hamburger SV in Feyenoordom, tako da ima bogate izkušnje.
"Ni običajen angleški trener. Njegove metode so malce drugačne, vse je na višji stopnji intenzivnosti. Z vsakim treningom napreduješ tako fizično kot psihično, tega še nisem doživel v svoji karieri," je zadovoljen z napredkom, čeprav pogreša igralne minute v prvenstvu.
Ko je igral nogomet v Sloveniji, je izstopal s fizično močjo. S tem nima težav niti v Angliji. "Malce mi nagaja igra z glavo, kar ni dobro, če igraš v Angliji, kjer je veliko dolgih predložkov (smeh, op. p.). Trudim se, da bi to izboljšal. O tem se veliko pogovarjam s trenerjem," je navdušen nad odprtostjo Nizozemca, ki mu stoji ob strani šest pomočnikov.
Ne vozi avta, ker je predrago zavarovanje
Nogometaši imajo na skoraj vsakem igralnem mestu na voljo strokovnjaka, ki bdi na njimi. Nanj se lahko obrnejo 24 ur na dan. Enemu izmed njih je Filip kmalu po prihodu poslal SMS ob enih zjutraj in takoj dočakal njegov odziv. "Tu se res počutim kot nogometaš," je vesel spoznanja, da mu želijo v klubu pomagati in da ni prepuščen samemu sebi.
Slovenije ne pogreša tako zelo, da bi ga mučilo domotožje. Angleški način življenja mu je všeč, navadil se je tudi vožnje z jeklenim konjičkom po levi strani, a nato opustil idejo, da bi imel avto. Razlog je bil pogled v denarnico. "Zavarovanje avta v Angliji je predrago. Sploh za nas nogometaše," je potožil, da zavarovanje znaša petmestno številko v funtih.
Ker živi v soseski, polni njegovih soigralcev, mu je lažje, zato se na treninge vozi z njimi.
V Sloveniji slišiš kletvice, v Angliji pa tolažilne besede
Se lahko v dresu člana četrte angleške nogometne lige, pa čeprav gre za najstarejši klub na svetu, kar je zgolj trofeja, izpisana na papirju, sploh napreduje? Valenčič se je z očitki, da bi si moral izbrati boljši klub, že srečeval. "Včasih je treba narediti dva koraka nazaj, da greš lahko naprej. Vse je za nekaj dobro," trmasto verjame, da se je odločil prav in da bo že napočil čas, ko bo zaigral tudi za klub v boljši ligi.
Za prvo ekipo "srak" v tej sezoni ni nastopil pogosto, a tekmovalno formo vzdržuje z nastopi za drugo ekipo. Notts County je v angleškem ligaškem pokalu nesrečno izpadel na gostovanju pri Aston Villi, ko je zmagovalca odločila loterija kazenskih strelov, v prvenstvu pa mu v zadnjem času ne gre najbolje.
Presenetilo ga je tudi to, da igralci v Angliji veliko pozornost med tekmami posvečajo komuniciranju.
"Veliko dajo na to. Vedno je glasno, vedno se nekaj dogaja. V Sloveniji tega primanjkuje, tam na igrišču slišiš le kletvice. V Angliji se igralci med seboj opozarjajo in bodrijo. Ko sem prišel, so se soigralci čudili, zakaj sem tako tiho. Dejali so, naj si dam duška in kar zavpijem, kar imam povedati. Ko sem zapravil stoodstotno priložnost, sem mislil, da bo po meni in da me bodo zasuli s komentarji, pa je bilo ravno obratno. Prišli so do mene, me potrepljali po hrbtu in dejali, da nisem imel dovolj sreče. Skušali so me potolažiti. Če bi tako zgrešil pri nas, bi na naslednji tekmi že grel klop," je pojasnil veliko razliko med dogajanjem na igrišču v Sloveniji in Angliji. Vsaj z njegovega zornega kota.