Torek, 19. 5. 2020, 4.00
4 leta, 6 mesecev
Marko Elsner (1960–2020)
Preprost gospod v nogometnih čevljih, ki je svet videl drugače
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,94
Marko Elsner je bil decembra 2017 izbran v Hram slavnih slovenskih junakov.
Marko Elsner je bil eden od redkih slovenskih nogometašev, ki jih je častila tudi nekdanja Jugoslavija in ga še danes zelo cenijo tudi v deželi svetovnih prvakov Francozov. Vtis nogometnega genija, ki je na stvari gledal drugače in bil preprost tako na igriščih kot ob njih, je pustil povsod, kjer je bil. To je toliko bolj jasno zdaj, ko nas je po zahrbtni bolezni prekmalu, v 61. letu starosti, zapustil.
"Eleganca, možgani in borbenost. Boljšega ni bilo."
"Imel sem srečo, da sem ga videl igrati v živo. Minister obrambe!"
"Doktor nogometa, gospod in res velik ljubimec vseh nas, navijačev Crvene zvezde."
"Jokal sem, ko si odšel iz Beograda. Jočem tudi zdaj. Večna ti slava, mojster."
"Oboževal sem lahkoten način njegove nogometne igre."
"Severna tribuna te nikoli ne bo pozabila!"
"Eden od najbolj zaslužnih, da je bil dres s številko 5 cenjen, tako kot je številka 10."
"V čast si štejem, da sem na delu spremljal takšnega džentelmena in nogometaša."
"Čista nogometna eleganca."
"Mozart v nogometnih čevljih."
"Sem navijač Partizana, a o takšnih nogometnih legendah je mlajšim treba govoriti. Bil je nogometaš, ki je rušil meje."
To je le nekaj izmed skoraj 400 komentarjev, zbranih pod objavo o njegovi smrti, ki jo je v ponedeljek zgodaj popoldne med svoje številne navijače poslala Crvena zvezda, potem ko je novica o njegovi smrti po Sloveniji kmalu pljusknila tudi v Srbijo. Največji športni klub s področja nekdanje Jugoslavije, pri katerem so ob prezgodnjem odhodu svojega nekdanjega člana dodali, da se poslavljajo od odličnega nogometaša, branilca plemenitega kova, izredne osebe in enega od ljubljencev navijačev njihovega kluba.
Po prihodu nazaj iz Francije je bil v Sloveniji nogometno aktiven pri NK Ljubljana in NK Domžale, kjer je imel nazadnje vlogo svetovalca, bil pa je tudi eden izmed idejnih vodij ekipe veteranov NK Olimpija.
Njega in gol stoletja dobro pomnijo tudi Francozi
Da je odšel eden najboljših v zgodovini kluba, so ob žalostni vesti zapisali tudi pri Nici. Pri francoskem prvoligašu s 115-letno tradicijo, za katerega je igral, so njegovo veličino skušali opisati s spominom njegovega takratnega soigralca. "Kakšen nogometaš in kakšen človek! Nikoli ga ne bom pozabil. Od prvega dne, ko je prišel k nam, smo vsi skupaj videli, da gre za posebnega igralca. Eden največjih, ki je nosil naše barve," je povedal njegov takratni soigralec, zdaj pa uslužbenec Nice Jean-Philippe Mattio.
"Stil, eleganca. Bil si eden od nas!"
"Velik nogometaš, velik gospod!"
"Noro dober nogometaš, ki se ga bom vedno rad spominjal."
"Prvič v življenju sem ob smrti nogometaša globoko užaloščen."
"Gol stoletja, ki sem ga videl s tribun našega stadiona, je eden od mojih najlepših nogometnih spominov. Pa sem doživel že dva naslova svetovnih prvakov. Mislim, da sem s tem povedal vse."
Tole pa so nekateri od zapisov, s katerimi so se pod objavo Nice od njega poslovili Francozi.
Gol stoletja? Žoga, ki jo je oktobra 1987 na tekmi proti PSG z za branilca neznačilno atraktivno potezo serviral na nogo Zvonka Kurbosa za enega najbolj nepozabnih trenutkov v zgodovini Nice, in besede hvale na njegov račun, ki ste jih lahko v ponedeljek prebirali od Skopja do Pariza, o tem, kdo in kaj je bil, morda povejo več kot karkoli drugega. Pa je bilo tudi drugega zelo veliko.
Vmesni člen največje slovenske nogometne dinastije
V dresu Nice ob sinovih Roku in Luki, ki nadaljujeta zgodbo nogometne dinastije Elsner.
Prve nogometne korake je naredil v Innsbrucku, pri svojem očetu, nekdanjem selektorju Avstrije in enem najpomembnejših posameznikov v zgodovini slovenskega nogometa Branku Elsnerju. Zadnje v Nici v Franciji, kjer se je hkrati začela tretja etapa največje slovenske nogometne dinastije.
Tam sta namreč nogomet vzljubila njegova sinova. Rok Elsner, ki je bil pred leti eden vidnejših predstavnikov poljske nogometne lige, in Luka Elsner. Nekdanji uspešni nogometaš Domžal, tudi slovenski reprezentant, ki zdaj nase opozarja kot trener. Edini v zgodovini slovenskega nogometa, ki je priložnost za delo dobil v prvi francoski ligi.
Nogometno Slovenijo je nase opozoril na Slovanu, v nekdanji valilnici nogometnih talentov na Kodeljevem le streljaj od ljubljanskih Most, kjer je odraščal.
Prva poglavja zgodbe o enem najbolj prefinjenih branilcev v zgodovini nogometa iz regije je spisal pri Olimpiji, h kateri je prišel leta 1980. V Ljubljani je v družbi Petra in Vilija Amerška, Toneta Rožiča, Zdenka Iskre, Zvoneta Terčiča in še nekaterih članov generacije, ki jo navijači Olimpije dobro pomnijo, odigral 115 tekem in zabil 12 golov.
V Beogradu je postal kralj, a tam doživel tudi hud udarec
Ko je leta 1983 odšel v Crveno zvezdo, je bil že eden vidnejših predstavnikov jugoslovanskega nogometa, a ga kot Slovenca najprej niso jemali preveč resno. Štiri leta pozneje, ko je po naslovu jugoslovanskega prvaka 1984 in pokalni lovoriki leto pozneje po 128 nastopih odšel v Nico, je izgovoril znamenite besede, ki jih je pred tremi leti ponovil tudi v intervjuju za naš portal: "V Beograd sem prišel kot smučar, odšel pa kot kralj."
V Franciji je igral do leta 1993, vmes eno leto v majici Admire Wacker nastopal na Dunaju, in takrat, razmeroma mlad, pri 33 letih končal bogato nogometno pot, v kateri je bil tudi reprezentant.
Resda se 14 nastopov, kolikor jih je zbral v majici takrat zelo močne Jugoslavije, sliši malo, a so bili časi drugačni, jasno pa je tudi to, da bi bilo lahko nastopov še precej več. Če ne bi bilo tiste nepozabne kvalifikacijske tekme novembra 1987 v Beogradu na odločilni tekmi za evropsko prvenstvo 1988, na kateri je skupaj z vratarjem Maurom Ravnićem zakuhal dva gola za visoko zmago Angležev s 4:1.
Prizor z znamenite tekme proti Angliji leta 1987 v Beogradu in napaka, ki je zaznamovala njegovo reprezentančno pot v majici Jugoslavije.
Takratni selektor Ivica Osim ga je prečrtal že kar med tekmo in ga z igrišča potegnil sredi prvega polčasa, pa tudi potem. Za reprezentanco, s katero je leta 1984 na olimpijskih igrah v Los Angelesu skupaj s Piksijem Stojkovićem, Srečkom Katancem, Mehmedom Baždarevićem in še nekaterimi znanimi imeni jugoslovanskega nogometa osvojil bron, je potem odigral le še eno tekmo.
"Kritik po tej tekmi nisem potreboval. Vsak športnik dobro ve, kdaj je zafrknil. Jaz takrat sem, in to pošteno. Največ sem zameril sam sebi," je o napakah, ki sta zaznamovali njegovo nogometno pot, povedal eden tistih, ki so orali ledino tudi v slovenski reprezentanci. V njenem dresu je nastopil na drugi in tretji uradni tekmi.
S kapetanskim trakom v dresu reprezentance Jugoslavije zgoraj levo.
Odličen nogometaš in zelo preprost človek
Nogometni pričevalci pravijo, da je bil pred svojim časom. Borben in tehnično izjemno podkovan nogometaš, ki nikoli ni rinil v ospredje. Eden najžlahtnejših predstavnikov v modernem nogometu izumrlih liberov. Zadnjega v liniji treh branilcev, ki prekinja napade nasprotnikove ekipe in gradi igro svoje.
Z izjemnim občutkom za nogometno žogo in prostor mu je to uspevalo bolje kot komurkoli. Z inteligenco in odličnim branjem igre je kljub temu, da je bil visok vsega 175 centimetrov, brez težav odlično ustavljal nasprotnikove nogometaše.
Prefinjen nogometaš, ki je v pred desetletji oštevilčenem nogometu predstavljal elegantno številko 5. Po svetu jo je marsikateri nadobudni nogometaš na svojem hrbtu želel zaradi legendarnega Nemca Franza Beckenbauerja. V Beogradu, Ljubljani in še kje so jo fantje nosili zaradi njega.
Slaba beseda o njem? Težko jo boste našli. "Zelo preprost človek in velik gospod," so besede, s katerimi ga opisuje večina. Tisti, ki so mu bili bližje, znajo povedati še marsikaj. Tudi ob igrišču je namreč blestel. Užival je v dobri družbi in bil dobra družba. Z njim ni bilo nikoli dolgčas.
V Beogradu ste v njegovi družbi desetletja za tem, ko je tam igral, marsikje pili in jedli na račun hiše. Sem in tja ste, če ste naleteli na kakega jugonostalgika, to lahko doživeli tudi v Ljubljani.
Med intervjujem, ki smo ga imeli z njim maja 2017.
Pridružil se je legendarnemu Nizozemcu, ki ga je občudoval
"Lahko bi bilo boljše, a lahko bi bilo tudi slabše. Na to, kar sem dosegel, sem ponosen," je v omenjenem intervjuju odgovoril na besede o tem, da bi lahko postoril še veliko več. Vedno je dajal vtis, da drugače ni gledal samo na nogomet, ampak tudi na življenje nasploh.
Po koncu kariere ni rinil v ospredje in niti ne v nogomet, čeprav ga je še vedno oboževal. Ni na vsakem koraku negodoval, kako je bilo njemu in njegovim vrstnikom pred desetletji veliko težje, ampak je prej rekel, da je obratno. "Danes nogometaš nima niti pol sekunde časa in niti pol metra prostora. Jaz sem se lahko z žogo trikrat obrnil okoli svoje osi," je povedal o tem. "Vse skupaj gre naprej in prav je, da je tako. Svet gre naprej," je dodal.
Na žalost brez Marka Elsnerja, velikana nogometne igre, na čigar veličino se je v teh dneh spomnila celotna nekdanja Jugoslavija. Prvič pred dobrim mesecem dni, ko je dopolnil okroglih 60 let, in drugič na žalost zdaj, ko je po zahrbtni bolezni mnogo prezgodaj končal svojo bogato življenjsko popotovanje in se pridružil ekipi preminulih nogometnih legend.
In kdo ve, morda sta z legendarnim Nizozemcem Johanom Cruyffom, po čigar nogometni filozofiji se je zgledoval, tam zgoraj prav zdaj sredi gostega cigaretnega dima in gorečih debat. Zagotovo bi si imela povedati marsikaj. Dva velikana, ki sta nogomet in življenje videla drugače.
