Tako pozitivna oseba, da sploh ni imel sovražnikov

Sportal Umrl je velikan slovenskega nogometa Marko Elsner

O tem, kdo je bil Marko Elsner in kaj je pomenil za slovenski nogomet, smo se pogovarjali z nekaterimi njegovimi nekdanjimi sodelavci. Novica o njegovi smrti jih je močno pretresla. Doživljali so ga kot zelo pozitivno osebo, s katero je bilo vedno prijetno kramljati, poglavje zase pa je bila njegova bogata nogometna kariera, v kateri je pokazal ogromno znanja in stkal številna prijateljstva. Njegov značaj je bil tako prijeten, da sploh ni imel sovražnikov. 

Zavrl: Spada v kategorijo največjih

''Odšel je velik človek, super fant in odličen nogometaš," je dejal Rudi Zavrl. Foto: Vid Ponikvar ''Res mi je žal. Zelo sem žalosten,'' so bile prve besede Rudija Zavrla. ''Pred mesecem dni sem mu čestital za 60. rojstni dan in mi je prijazno odgovoril, potem pa tole … A vem, zadnja leta je bil hudo bolan,'' je nadaljeval dolgoletni prvi mož slovenskega nogometa. ''Odšel je velik človek, super fant in odličen nogometaš. Spada v kategorijo najboljših, ki so pustili pečat slovenskega nogometa tako doma kot v tujini. Njegova kariera je bila odmevna, gradil jo je sistematično, postopoma, brez kakršnega dvoma,'' ga častni predsednik Nogometne zveze Slovenije uvršča med največje slovenske nogometaše vseh časov.

Prvoligaške izkušnje je začel pridobivati pri Olimpiji. Za Bežigradom je igral šest let, nato pa sprejel ponudbo velikana iz Beograda, Crvene zvezde, s katero je takoj osvojil jugoslovansko prvenstvo. ''Ponudba iz Crvene zvezde ali pa Partizana, Dinama ali Hajduka je bila velik izziv vsakega slovenskega nogometaša. To so bile sanje. Pri Olimpiji se je izkazal, čeprav je bil med najmlajšimi, ko je šel v Beograd, je začel igrati še za reprezentanco. V Beogradu je užival nesporni ugled navijačev Crvene zvezde, a tudi vseh nasprotnikov. Bil je prijatelj tudi večine igralcev Partizana,'' se spominja obdobja, ko je o Elsnerju vsa nekdanja skupna država govorila z ogromnim spoštovanjem.

Beograjčane je zanimalo, kaj dela zdaj

Milenko Ačimović je v Beogradu večkrat poslušal primerjave o tem, kako podobno nogometno pot sta ubrala z Markom Elsnerjem. Foto: Urban Urbanc/Sportida O tem, kako so ga radi imeli v Beogradu, se je na lastne oči prepričal Milenko Ačimović. ''Res so ga spoštovali. Cenili so ta ime in priimek. Na vsakem koraku si čutil, kako je bil Mare številka ena. Kjerkoli sem se pojavil v trenirki Zvezde, so me, zlasti starejši ljubitelji nogometa, vedno spraševali, kaj zdaj dela. S čim vse se ukvarja,'' se nekdanji kapetan slovenske izbrane vrste spominja obdobja, ko je nosil dres beograjske Crvene zvezde in se naposlušal primerjav z rojakom Elsnerjem.

''Še vedno sem v šoku. Kar ne morem verjeti, da ga ni več. Danes je res žalosten dan za slovenski nogomet. Mare je pustil ogromen pečat. Njegov odhod je velika izguba za Slovenijo. Za slovenski nogomet na splošno. Čeprav je bil starejši od mene, sva se dobro poznala. Spremljalo naju je veliko skupnega. Velikokrat sem se vprašal, kako je sploh lahko mogoče, da sva imela tako podobno pot,'' nam je povedal član zlate slovenske generacije. Primerjava klubov, za katere sta igrala, je res zanimiva. Oba sta se iz Olimpije preselila v Beograd k rdeče-belim, oba sta v karieri igrala v Franciji in na Dunaju, oba sta tudi pospravila nogometne čevlje v kot pri 33 letih!

Umaknil se je kot džentelmen

Bojan Prašnikar je bil njegov selektor v slovenski reprezentanci. Vodil ga je na dveh tekmah. Foto: Getty Images Od nogometa se je poslovil razmeroma mlad. Ga je takratni predsednik NZS Zavrl poskušal prepričati, da bi se še malce premislil in podaljšal kariero? ''Ne. Umaknil se je sam. Kot pravi džentelmen. Ostal je v nogometu. Ko smo takrat oblikovali reprezentanco, je bilo jasno, da ne bomo nekaj let igrali v kvalifikacijah,'' se je Zavrl spominjal obdobja iz leta 1993, ko je Elsner vknjižil edina nastopa za samostojno slovensko reprezentanco. Proti Cipru in Estoniji.

Takrat je bil njegov selektor Bojan Prašnikar. ''Vsi začetki so posebni. Takrat resda še nismo imeli vsega, bile so težave z opremo, a nas to zaradi entuziazma ni motilo. To smo vzeli v zakup in poskušali izboljševati. Nastajala je nova reprezentanca, šli smo na novo pot in se veselili,'' je dejal strateg iz Šmartnega ob Paki, čigar kariera se je tesno prepletala z Elsnerjevo.

''O njem vse najboljše. Bil je izjemen človek in nogometaš. Spominjamo se ga po najboljših stvareh,'' pravi Prašnikar, ki ga je spremljal že pri njegovih začetkih za Bežigradom.

Sportal Marko Elsner: V Beograd sem prišel kot smučar, odšel sem kot kralj

''Še pred njim sem igral za Olimpijo tudi sam, potem to prekinil, a sem še vseeno z zanimanjem spremljal, kaj se dogaja. Olimpija je imela z Elsnerjem izjemno dobro generacijo, ki se je ustvarjala. Dobila je neki ugled, Marko pa je bil njen sestavni del. Lepo se je razvijal. Nekateri geni so pogojevali njegov razvoj, lepo je sledil usmeritvam in napredoval,'' je užival, ko je spremljal vedno boljše predstave Elsnerja v Ljubljani. Bile so tako dobre, da je bil prestop v katerega izmed močnejših klubov le še vprašanje dneva.

''Imel je izjemno pozitivno osebnost, vedno je bil pripravljen za debato, razgovor. Tekle so zanimive besede," je o Marku Elsnerju povedal Bojan Prašnikar. Foto: Sportida

Ko je leta 1993 končal nogometno kariero, se je še veliko srečeval s Prašnikarjem. ''Imel je izjemno pozitivno osebnost, bil je vedno pripravljen za debato, razgovor. Tekle so zanimive besede. Najine poti so se vedno križale. Veliko sva se srečevala. Kamorkoli je prišel, je bil v nogometu vedno dobrodošel,'' ga je vedno navduševal Elsnerjev značaj, ki je bil tako pozitiven, da si ni ustvarjal sovražnikov. Celo v Beogradu, kjer je bil eden od redkih nogometašev Crvene zvezde, ki so ga spoštovali tudi navijači črno-belih.

Njegov oče je bil njegov mentor, idejni vodja

Ko je bil še Bojan Prašnikar nogometaš Olimpije, je sodeloval z Brankom Elsnerjem. Foto: Vid Ponikvar Prašnikar je zelo rad sodeloval z Elsnerjevimi. Branko Elsner, Markov oče, ki so ga pozneje oklicali za očeta slovenske nogometne stroke, je bil njegov profesor in mentor na fakulteti.

''Bil je moj idejni vodja, dolgo časa sem bil v njegovi domeni, leta 1976 sem bil tudi pri njem na praksi v Innsbrucku. Sčasoma sva oba spoznala, da se čas spreminja in da je treba vključevati nove stvari. Na teh temeljih se je nadaljevalo moje prijateljstvo z Elsnerjevimi. Marko je bil vedno človek, vreden spoštovanja. Je pa zanimivo, da ga trenerski posel ni nikoli zanimal. Čeprav je imel ogromno znanja in izkušenj, ki jih je tudi predajal naprej. A tako se je odločil,'' si lahko le predstavljamo, kakšne uspehe bi dosegal na trenerskem stolčku, kjer je vrsto let sedel in navduševal njegov oče, odlično pa gre tudi starejšemu sinu Luki Elsnerju, sploh prvemu Slovencu, ki je vodil francoski prvoligaški klub.

Ko mu je to uspelo, ga na svetu ni bilo bolj ponosnega od njegovega očeta. Od legende slovenskega nogometa, tako spoštovane in prijetne, da sploh ni imel sovražnikov.