SiolNET. Sportal Nogomet
0

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Olimpija se norčuje iz svojih navijačev

0

termometer

V zgolj dveh tednih so pri nogometni Olimpiji z dvema dejanjema dokazali, da so še daleč od resnega kluba in da jih od položaja, na katerem je že nekaj let Maribor, loči še veliko kilometrov.

Najprej s prodajo Andraža Šporarja pred koncem prvega dela prvenstva, ki je nenaključno sovpadala z drastičnim padcem rezultatov na zadnjih treh tekmah letošnjega leta, so pri Olimpiji med vrsticami dali vedeti, da besede z začetka nove zgodbe o tem, da so navijači bistvo kluba, niso bile najbolj iskrene. Če bi bile, bi pri prodaji z naskokom najboljšega strelca in kapetana ekipe počakali še dva, tri tedne, jesen končali z visoko prednostjo pred najbližjimi zasledovalci in poskrbeli, da bi lahko Ljubljančani prvič po res zelo zelo dolgem času z zvrhanimi vrčki nasmejani nazdravljali in počeli tisto, kar počnejo najraje – se naslajali nad Mariborom (zdaj je ravno obratno). Ne, pri Olimpiji so svoje pristaše raje postavili v položaj, da so se ti počutili kot norci.

Ne zaradi prestopa, ki je na obzorju, zaradi lažje poškodbe ga ni bilo na tekmah proti Zavrču in Domžalah, so zatrjevali pred kratkim. Ko je malce pozneje v javnosti zaokrožila govorica, da je posel z Baslom že sklenjen, so hlinili presenečenje in prepričevali, da o uresničitvi posla ne vedo prav nič. Jutro za tem, ko je bil mladi as že na zdravniškem pregledu v Švici, podpisal pogodbo in poskrbel za zgodovinski prestop, se je vsak pristaš ljubljanskega kluba, ki je verjel njihovim besedam, verjetno počutil kot bedak.

Poleg še nekaterih minusov, ki jih ima ljubljanska nogometna zgodba, in spodrsljajev ljudi, ki jo pišejo – vse te pri Olimpiji bolj ali manj uspešno pometajo pod prag z leporečjem in pihanjem na dušo v slogu športnega direktorja Ranka Stojića –, so zdaj njeni avtorji poskrbeli za novega. Odslovili so trenerja Marijana Pušnika, ki je resda, podobno kot njegovi nadrejeni, nastopal populistično, a je delal pošteno, seveda tudi dobro in je bil priljubljen. Tako v klubu po hierarhični lestvici navzdol od svojega položaja in, kar je najpomembnejše, pri navijačih.

Kako ne bi bil, v Ljubljano je prinesel prvi naslov jesenskega prvaka po več kot desetletju in obudil sanje o naslovu državnega prvaka, na katerega navijači čakajo že dve desetletji. Napolnil je tudi klubsko blagajno. Zaslug Dravograjčana pri najdražjem prestopu v zgodovini slovenskega klubskega nogometa, zaradi katerega bo denar v klub kapljal še leto ali dve, ne more zanikati nihče. Navijače je vztrajno, a počasi vračal na štadion, a zdaj ga v klubu ni več. "Prekinitev sodelovanja je sporazumna," so ob tem zapisali pri Olimpiji. Trditev, ki ji verjamejo le še upokojenci. Oziroma ljudje, ki so živeli v drugih časih. Ko je beseda še nekaj pomenila.

In tako je Olimpija, pri kateri nikoli ni manjkalo raznoraznih spletk v ozadju in jih ne manjka niti tokrat (nekatere bodo na površje prav gotovo izplavale v prihodnosti), spet poslala jasen signal, da je še daleč od stare slave in da je njena prihodnost meglena. V zelo kratkem času je prav gotovo izgubila kar nekaj tistih, ki so slepo verjeli novi zgodbi, in poskrbela, da Zlatko Zahović v svoji mariborski pisarni, zleknjen v udoben naslanjač, s pomenljivim nasmehom pogleduje proti vitrini s klubskimi lovorikami in razmišlja, kam bo postavil novo. Povsem upravičeno.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin