Avtomehanik brez delavnice, ki je imel žogo za dekle

Izšolal se je za avtomehanika, nato pa povsem posvetil nogometu. Nanj so prežale pasti, a se jim je z odrekanjem, marljivostjo in pozitivnimi misli izognil. Kmalu je ostal brez očeta in v najbolj občutljivem obdobju, ko je nogomet v Sloveniji še iskal svoj pravi jaz, klubi pa niso bili najbolj vestni plačniki, skrbel za družino. Trpljenje se je sčasoma prelevilo v nogometno pravljico. Z zadetkom, ki ga je dosegel v Bukarešti in Slovenijo popeljal na krstno svetovno prvenstvo, je postal veliki junak navijačev.

Nogomet je omrežil njegovo srce. Z njim so povezani tudi njegovi trije sinovi, sam pa se je po koncu kariere preizkusil kot oglednik, svetovalec, športni direktor, predsednik. Široka paleta ljubitelja hitre vožnje, dobrega prijatelja Roberta Prosinečkega in Milana Mandarića, ki zase pravi, da bi lahko shajal tudi brez nogometa, a tega še ni preizkusil. Le zakaj bi, ko pa pri 46 letih še vedno uživa v najpomembnejši postranski zadevi na svetu.

Zaigral je na obeh največjih tekmovanjih. Leta 2000 na evropskem prvenstvu v Belgiji in na Nizozemskem, dve leti pozneje pa v Južni Koreji na svetovnem prvenstvu. Foto: Guliverimage/Getty Images Kaj vam pomeni nogomet?
Nogomet je način življenja, ob katerem ti ni nikoli dolgčas. Moje življenje polni z veliko energije.

Bi znali živeti tudi brez njega?
Če ga ne bi bilo, mi zagotovo ne bi bilo dolgčas, saj me v življenju zanimajo številne stvari. Sem hiperaktiven. Če se ne bi ukvarjal z nogometom, bi se zagotovo več ukvarjal s svojimi otroki in jim pomagal, da gredo na pravo življenjsko pot. Zanje bi si vzel več časa.

A si ga niste. Nogomet ste igrali zelo dolgo, v pokalnem tekmovanju ste tekmo odigrali celo pri 41 letih, hkrati pa opravljali ničkoliko različnih funkcij.
Če bi vsi vedeli, kaj storiti v danem trenutku, nihče ne bi delal napak. Tako pa velja, da tisti, ki delajo napake, delajo veliko in imajo zaradi tega več možnosti, da jih sploh naredijo. Če ne delaš veliko, sploh ne moreš narediti napake.

Vsi trije vaši sinovi, Roy, Ray in Rob, igrajo nogomet. Najstarejši sin Roy igra na Nizozemskem. V Sloveniji se mu ni uspelo prebiti med najboljše. Se mu je bilo težko dokazovati v okolju, ki ga je hočeš nočeš pogosto primerjalo s slavnim očetom?
Zelo. Ta dvojni kriterij resnično drži. Zdaj je Roy na Nizozemskem, kjer igra za drugoligaša Waalwijk, a je zaradi poškodbe že tri mesece odsoten. Najprej se mora pozdraviti, potem pa bomo začeli razmišljati o tem, kako naprej. Če bo vztrajen, delaven, ne bo težav in se bo ustalil.

Najstarejši sin Roy Rudonja se dokazuje v drugi nizozemski ligi, kjer pa zdravje ni njegov zaveznik. Foto: Guliverimage/Getty Images Nekdanji selektor Srečko Katanec, s katerim ste pisali znamenito pravljico zlate generacije, je pred leti potožil, da v Sloveniji preprosto ni več tako hitrih nogometašev, kot ste bili recimo vi ali pa Robert Englaro, zdajšnji pomočnik novega selektorja Tomaža Kavčiča.
Ne vem, kaj bi dejal. Verjetno je zelo pomembno, iz kakšnega materiala si, kako si genetsko obdarjen. Pa tudi to, kakšno je tvoje športno življenje. Še danes imam namreč enako telesno težo kot v letih, ko sem bil profesionalec. To je moje življenje. Preprosto, tako živim. Ali igram nogomet ali ne, ali sem funkcionar ali ne, vseeno. Vedno tako živim.

V tem se torej skriva del odgovora, zakaj ste igrali nogomet tako dolgo, še ob prehodu v peto desetletje.
Ko je Olimpija padla v peto ligo in je bila nogometu narejena velika katastrofa, smo se zbrali fantje in si zastavili cilj, da vrnemo Olimpijo v prvo ligo. To smo dosegli. Svojo obljubo, da bom igral vse do prve lige, sem izpolnil. Ko smo Olimpijo pripeljali v prvo ligo, sem v 1. SNL odigral še eno tekmo, nato pa nehal (poraz Olimpije proti Interblocku z 1:3, 18. julija 2009, op. p.). Bil sem mož beseda.

A takrat vendarle še niste odigrali zadnje tekme. Koper, pa znamenit nastop v pokalu ... Tri leta pozneje ste oblekli dres Kopra na pokalni tekmi v Tromejniku. Pri 41 letih!
To je bila specifična situacija. Seveda je takrat napočil čas, da prepustim mesto mlajšim. A nekateri igralci so bili poškodovani, nekateri niso imeli pravice nastopa. Ni bilo druge poti, kot da vskočim v prvo postavo in odigram tekmo. Zmagali smo z 2:0, uresničili cilj, to pa je bilo tudi vse. Nič nenavadnega. Kondicijsko se še danes počutim v redu.

Dobro, zaznati je razliko, saj je od takrat minilo že pet let, a nogomet je ostal moj način življenja. Na treningih Olimpije še vedno treniram zase. Vedno odtečem določeno število krogov zase. Z lahkoto. Več ali manj ohranjam telesno vzdržljivost tako, igram tudi tenis. Dvoranski nogomet sem že skoraj opustil, igram ga le še na kakšnih humanitarnih dogodkih.

Obožuje tenis. Tako ga je fotograf Sportala ujel leta 2016 na turnirju v Portorožu. Foto: Vid Ponikvar

Torej je motor v Turbo Rudiju, kot je bil vaš znameniti vzdevek, še v zelo dobrem stanju.
Moj vzdevek je imel več pomenov. Turbo niti nisem bil zaradi tega, ker sem bil hiter na igrišču, ampak tudi zaradi tega, ker sem bil hiter zunaj igrišča. V avtu.

Ko ste že omenili jeklene konjičke, ste pred leti doživeli zanimivo izkušnjo, saj ste bili nekaj mesecev zaposleni kot vodja avtoparka Komunale Koper.
Ne, ne. O tem so napačno poročali. To je bila bolj improvizacija. Kot nekdanji vrhunski športnik sem predaval otrokom o določenih stvareh. Nič resnega, trajalo je le nekaj mesecev.

V dresu slovenske reprezentance je odigral 65 tekem. Edini zadetek je dosegel na nepozabnem gostovanju v Bukarešti (2001), ko si je Slovenija zagotovila nastop na SP 2002. Foto: Vid Ponikvar Avtopark bi vam bil po svoje kar pisan na kožo glede na vašo ljubezen do hitre vožnje in rekorda, da ste od Kopra do Ljubljane potrebovali 35 minut.

Če veste ali ne, sem končal srednjo šolo za avtomehanika. To je v bistvu moj poklic. To sem vedno oboževal. Nikoli nisem imel svoje delavnice, niti nisem delal kot mehanik, mi je pa bilo to delo vedno zanimivo. Ko smo imeli v srednji šoli prakso, sem opravljal avtomehanična dela pri Renaultu. A takrat so bili avtomobili še povsem drugačni. Zdaj ga priključiš na računalnik in takoj vidiš, kaj je narobe z njim. Takrat pa si moral sam ugotoviti, kje tiči napaka. Potreboval si veliko časa, da si postavil diagnozo in odpravil težavo. Danes pa je lahko avtomehanik vsak. Računalnik je zamenjal vse.

Bo tako tudi v nogometu? Bodo računalniki v prihodnosti krojili usodo?
V nogometu je na srečo drugače. Tam ne obstajajo splošna pravila. Lahko imaš ekipo, ki je za nakup igralcev zapravila največ denarja, a to še zdaleč ni zagotovilo, da bo ta ekipa na koncu prva. Poglejte primer Leicester Cityja. Najmanj je investiral, a leta 2016 na začudenje vseh postal angleški prvak. Zato v nogometu ni nekih splošnih pravil. Vsak, ki pove svoj pogled na nogomet, ima po svoje prav. Vsak ga doživlja drugače. Nogomet je poln čustev, zato pa je tako zanimiv.

Pri 36 letih je sprejel odločitev, da se pridružil Olimpiji in ji pomaga na poti k vrnitvi v 1. SNL. Foto: Vid Ponikvar Kako pa ste nogomet doživljali kot otrok? Kot cesto, ki vas bo hitro popeljala proti uspehu?
Nogomet se spreminja, z njim vred pa tudi igralci. Ko smo bili mi mladi, smo živeli skoraj na ulici. Najprej smo igrali nogomet pet ali šest ur na ulici, nato pa imeli v klubu še trening kakšno uro in pol. Danes pa mladi mislijo, da zadostuje že trening, a se motijo. Tako se ne boš nič naučil!

Včasih, ko sem bil mlad, sem si predstavljal, da je žoga ženskega spola. Da moraš tako kot na vsako dekle paziti nanjo, jo božati, razvajati. Moraš spati z njo, sicer te sploh ne bo poslušala. Zdaj pa je povsem drugače. Mladim dajejo starši ogromno denarja, takoj dobijo najboljšo opremo, najboljšo žogo, hkrati pa imajo še milijon drugih aktivnosti. Sam sem imel le nogomet. Druge možnosti ni bilo, niti si je nisem želel. To sem imel vedno rad, to sem hotel delati. Šel sem do konca in uspelo mi je. Žrtvoval sem se, verjel, bil predan temu, na koncu pa se mi je obrestovalo. Pomembno je, da ne obupaš.

Ste se v karieri soočali s kakšnimi kriznimi trenutki, ko ste že hoteli opustiti nogomet?
Bilo jih je veliko … Ponavljali so se vsakih šest mesecev. Skoraj vsakič, ko sem odšel v tujino. Do 25. leta se mi je dogajalo, da mi je na vsake pol leta nekdo ostal dolžan denar. Danes je tako, da pač prekineš pogodbo in greš, takrat pa niso redno plačevali in mi ostali kar nekaj dolžni. Meni je bilo zelo hudo. Brez očeta sem ostal pri 16 letih, za družino sem skrbel že mladoleten, pomagal sestri in mami.

Če pa mi klub ni plačeval, se je pogosto dogajalo, da sem že bil na meji, da opustim nogomet in začnem delati kaj drugega. Bil sem na meji, a tega nisem nikoli naredil. Zakaj? Vedno je v meni gorela želja, volja, da grem naprej. Ostal sem pozitiven. Le pozitivne misli te namreč pripeljejo do uspeha.

Zlata Katančeva generacija je poskrbela za številne nogometne podvige. Foto: Guliverimage/Getty Images

Včasih smo bili pionirji slovenskega nogometa. Ko se je Slovenija osamosvojila, je v prvi ligi igralo 21 klubov. Vsaka vas je imela prvoligaša. Do takrat, ko je reprezentanca začela igrati na velikih tekmah, je minilo kar nekaj let. Od mojega 20. do 25. leta. Najboljša leta sem izgubil zaradi tega, ker smo se prebijali skozi začetke in dokazovali, kako lahko slovenski klubi igrajo tudi v Evropi. Začrtali smo neko pot. Vesel sem, da nam je uspelo. Mlajšim je danes veliko lažje. Tako pogoji za trening, igrišča … Kje vse smo igrali mi … A nam je vendarle uspelo. Po nečem smo postali prepoznavni. Iz nečesa smo morali začeti, a smo plačali svoj davek. Bili smo fenomen.

Zaradi tega je bil fenomen slovenske reprezentance, ki je leta 2000 zaigrala na EP, dve leti pa pozneje pa na SP, še toliko bolj cenjen.
V relativno kratkem času nam je v državi brez večje nogometne tradicije, saj je Slovenija še vedno zelo mlada država, resnično uspelo naredili zelo veliko.

Kot nogometaš si je nogometni kruh na tujem služil na Hrvaškem (Zagreb, Marsonia), v Belgiji (Sint-Truidense), Angliji (Portsmouth) in na Cipru (Apollon Limasol in Anorthosis Famagusta). Foto: Vid Ponikvar Po koncu kariere ste se veliko potikali po tujini, največji pečat ste pustili na Otoku.
V Angliji sem bil kar deset let. Nič mi ni bilo težko. Vem, kaj pomeni, če si del posla, in kaj je treba narediti. Moraš zavihati rokave in garati. Zavedati se moraš, da vsaka stvar potrebuje svoj čas. Pot, po kateri moraš iti, je takšna, da te takoj, ko jo skušaš ucvreti po bližnjici, vrže nazaj na začetek. Zato moraš iti po začrtani poti. Le tako je mogoč uspeh.

Leta, ko ste bili le igralec, ste zamenjali za nove vloge in zadolžitve. Postali ste del nogometne industrije, pri kateri je navzven videti vse lepo in popolno, saj se pretaka veliko denarja in prestiža, za zidovi pa se vendarle dogajajo tudi drugačne zgodbe. Veliko bolj surove in umazane.
To je podoben občutek, kot da hočeš plavati v bazenu, polnem morskih psov. Prva možnost, da ostaneš živ, je, da še sam postaneš morski pes, druga pa ta, da plavaš mimo njih tako hitro, da prideš na drugo stran bazena čim manj ranjen. In preživiš. Sam sem se hitro prilagodil novim izzivom. Ne bom rekel, da sem postal morski pes. Še vedno se trudim, da doživljam čim manj stresa. A tako pač je. Obstajajo razlike, v kakšnem klubu deluješ. Če si v velikem, kot je Olimpija, moraš biti prvi. Če nisi, je vse narobe. Če izgubiš na eni tekmi, je že velika težava. Če pa zmagaš, je to nekaj povsem normalnega. To dela razliko med velikimi in manjšimi klubi.

V Olimpiji sodelujete z Milanom Mandarićem, s katerim ste se spoznali še kot igralec pri Portsmouthu.
Z njim sem sodeloval pri treh angleških klubih, pri Portsmouthu, Leicester Cityju in Sheffield Wednesdayu. Moram priznati, da sem se od njega veliko naučil. Delovala sva v klubih, ki imajo tradicijo in veliko pomenijo v Angliji. Zdaj sem v Olimpiji, ki ji skušam pomagati z vsemi izkušnjami, ki sem jih pridobil.

Ko je leta 2006 s Koprom osvojil slovenski nogometni pokal, je v klubu opravljal številne funkcije. Foto: Vid Ponikvar

Je bilo v Angliji drugače delovati kot v Sloveniji?
Seveda. Tam je večja tradicija, več ljudi je vključenih v nogometne posle. Slovenija pa je specifična. Največ težav imajo tisti tujci, ki pridejo v Slovenijo in hočejo delati v slovenskem nogometu, pa začnejo podcenjevati slovensko ligo. To se ponavadi ne konča dobro. Slovenska liga in slovenski nogomet na splošno sta v vzponu. To dokazujejo klubski uspehi, ne gre podcenjevati niti naše reprezentance. 1. SNL je zelo resna liga, v kateri je zelo težko igrati.

Ko ste igrali v Portsmouthu, ste si delili slačilnico z Robertom Prosinečkim, s katerim ste sodelovali tudi pri odprtju gostinskega lokala v Portorožu.
Res je. V Portorožu ima gostinski lokal. Pomagal sem mu pri določenih zadevah, saj sva velika prijatelja. Je krstni boter mojega sina Roba, ki igra pri kadetih Olimpije. Zdaj je selektor BiH, a mi je zelo žal, da ni postal slovenski. Vem, da bi svoje delo opravil maksimalno predano in dobro, a se je pač odločil za Bosno in Hercegovino. Če lahko kdo poveže te igralce z dobrim rezultatom, je to zagotovo Robi.

Milan Mandarić z Mladenom Rudonjo sodeluje že v petem klubu. Trikrat sta sodelovala v Angliji, dvakrat pa v Sloveniji (Koper in Olimpija). Foto: Vid Ponikvar Odkar predsedniku Milanu Mandariću pomagate pri sestavljanju kadrovske križanke, ste neposreden tekmec nekdanjemu soigralcu v reprezentanci, športnemu direktorju NK Maribor Zlatku Zahoviću.
Zlatko ima veliko prednost, saj je Maribor že deset let stabilen klub. Ima urejene prav vse stvari. Pri Olimpiji je drugače. Ve se, kaj se je zgodilo z njo po tem, ko je padla v peto ligo. Še vedno se išče stabilizacija. Želi postati organizacija, ki bi lahko zaživela sama, nekega dne tudi brez Mandarića. Do kdaj bo predsednik tukaj, ve on. Bo pa stvar uspešno zaživela takrat, ko se bo klub tako organiziral. Smo na tej poti in upam, da nam bo uspelo čim prej. Nehvaležno je napovedati, kdaj. V nekaj mesecih ali v enem letu, a cilj je čim prej. Če nam bo uspelo, bo to res velik posel. Pri Olimpiji sem s ciljem in željo, da naredimo tak klub, ki bo dejansko v ponos vsem - govorimo o klubskem nogometu -, Ljubljani, okolici. Da bo enkrat tudi na najvišji ravni v evropskem tekmovanju. A prvi pogoj je, da postane klub, ki se lahko preživlja.

Ste pri Olimpiji športni direktor ali še vedno vršilec dolžnosti?
Uradno nisem bil nikoli športni direktor, ampak svetovalec predsednika. Športnega direktorja pri Olimpiji nimamo, tako se je odločil predsednik. Mene to ne moti. On je tisti, ki odloča in se podpisuje pod dela.

Kdaj vam je bilo najtežje v obdobju, ko ste opravljali vlogo nogometnega funkcionarja?
Nedvomno takrat, ko sem v Kopru istočasno opravljal tri vloge. Bil sem predsednik, športni direktor in igralec. Ne zaradi tega, ker bi si tega želel sam, a Mandarić je bil takrat že predsednik Portsmoutha in ni mogel biti še predsednik Kopra. Nočem, da bi bilo videti, kot da se s tem hvalim v javnosti, a bilo je res zahtevno. Smo pa takrat igrali odlično. Ko sem začel sodelovati v takšni vlogi, je bil klub predzadnji, končali pa smo kot tretji in osvojili pokal. Stabilizirali smo klub. Naslednje leto smo osvojili še en pokal, nato smo bili še kmalu prvaki. Veliko igralcev, ki smo jih ustvarili v Kopru, je odšlo v Maribor, kjer so dvakrat igrali v ligi prvakov in osvojili marsikaj. Ti fantje so del naše posebne zgodbe.

Ko je branil barve Olimpije, je v nižjih ligah nosil zeleno-beli dres s številnimi nekdanjimi soigralci iz reprezentance. Foto: Vid Ponikvar

Tako kot je bila posebna zgodba nedavna selitev Alexandra Cretuja iz Ljubljane v Maribor, ki je dvignila ogromno prahu.
Zapletlo se je po nepotrebnem. Cretujev agent je bil popolnoma neprofesionalen in nekorekten. O tem, kdo je kaj opravil, kdo pa ne, raje ne bom špekuliral. Dejstvo je, da se je Olimpija pritožila, komisija na NZS pa se bo v kratkem odločila, kaj bo. Bomo videli.