SiolNET. Sportal Nogomet
5,48

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Sobotni intervju

Nekoliko drugačen Zlatko Zahović, ki je svet osvajal z majhno nogometno žogo

5,48

termometer

Mile Simeunović
Foto: Urban Urbanc/Sportida

Nekaj dni pred začetkom največjega dogodka pri nas, povezanega z nogometno žogo, evropskega prvenstva v futsalu, smo se pogovarjali z legendo tega športa v Sloveniji Miletom Simeunovićem.

Malo za tem, ko so nogometaši z nastopoma na evropskem in svetovnem prvenstvu v letih 2000 in 2002 poskrbeli za slovensko nogometno pravljico, je Slovenija leta 2003 prvič nastopila tudi na evropskem prvenstvu v futsalu.

Nogometaše je do uspeha popeljal Zlatko Zahović, v futsalu je vloga vodje, ki je soigralce popeljal čez mejo do takrat predstavljivega, pripadla Milenku Simeunoviću.

Prvi profesionalni igralec v slovenskem futsalu, ki so ga dobro plačevali klubi v Rusiji, Italiji in na Hrvaškem, ima danes status legende športa, ki bo od 30. januarja do 10. februarja Ljubljani pokazal najboljše, kar ima. Zraven bo tudi Portugalec Ricardinho, najboljši futsalist na svetu.

"Res je, da se v nogometu lahko zasluži veliko več denarja, a ni mi žal, da sem življenje posvetil futsalu. Ne nazadnje mislim, da mi v nogometu ne bi uspelo niti približno toliko, kot mi je v tem športu," pravi 41-letnik, ki je skupaj z nekdanjim nogometašem Milenkom Ačimovićem ambasador letošnjega spektakla v futsalu pri nas.

Legenda futsala iz naših logov, ki je videti, kot da bi lahko že jutri skočil na igrišče in Sloveniji pomagal do čim boljšega rezultata, se je te vloge iskreno razveselil. Še bolj je vesel tekmovanja, ki je pred nami. Prepričan je, da lahko slovenski fantje na čelu s trenerjem Alešem Dobovičnikom naredijo veliko. Pa čeprav je do selektorja in stanja v slovenskem futsalu zelo kritičen.

"Pridite si ogledat kakšno tekmo v živo in videli boste, da je to povsem drugačen, veliko bolj atraktiven šport od tistega futsala, ki ste si ga morda kdaj ogledali na televiziji," je povedal pred začetkom spektakla v Stožicah.



V Sloveniji ga zelo spoštujejo. V Sloveniji ga zelo spoštujejo. Foto: Urban Urbanc/Sportida Številni vas vidijo kot človeka, ki je oral ledino slovenskega futsala in odprl vrata fantom, ki so prišli za vami. Med njimi uživate veliko spoštovanje, ste legenda. Čutite, da je tako?
Vem, da me zdajšnji igralci futsala spoštujejo, kar me niti ne preseneča. Z nekaterimi reprezentanti, čeprav sem uradno nehal igrati futsal, še igram na turnirjih in za rekreacijo.

Lepo je slišati pohvale. Lepo je bilo včasih in je tudi zdaj, ko sem star 41 let. Seveda prija, ko vidiš, da te ljudje niso pozabili.

Zakaj futsal, ne nogomet?
Seveda sem tudi sam večkrat pomislil na to, kaj bi bilo, če bi bilo, a mislim, da sem se odločil pravilno, in ni mi žal. Če bi še enkrat izbiral, bi izbral isto. Vemo, da je nogomet velik biznis. Nogometaši v povprečnem klubu služijo milijone, medtem ko najboljši na svetu v futsalu zasluži pol milijona evrov, nič več.

Toda moram biti realen in priznati, da sem se za futsal verjetno odločil predvsem zaradi tega, ker v nogometu nisem bil tako dober, kot sem bil v futsalu.

Začel sem z nogometom, ki sem ga igral najprej v Črnučah, potem še za Ljubljano in na koncu za Domžale. Vmes sem že igral futsal po raznih turnirjih in ugotovil, da mi gre zelo dobro od nog.

Potem sem nekaj časa igral oboje, a se nato, ko sem bil star 19 let, odločil za futsal. V nogometu sem bil povprečen, v futsalu sem se počutil vrhunsko. Zadovoljen sem, da sem se odločil zanj, in zadovoljen s tem, kar sem dosegel.

Dvajset let igranja v Sloveniji, Italiji, Rusiji in na Hrvaškem

Futsal je igral v štirih državah. Futsal je igral v štirih državah. Foto: Sportida Mile Simeunović je športno pot začel kot nogometaš. Igral je za Črnuče, Ljubljano in tudi za Domžale, a se je, ko je bil star 19 let, odločil za futsal.

Začel je pri ekipi Vuko Ljubljana in se leta 1997 preselil v Italijo, kjer je postal prvi slovenski futsal profesionalec. Na Apeninskem polotoku je bil od leta 1997 in 2000, branil je barve Firenc in Bologne.

Potem je odšel na skrajni sever Rusije, kjer je šest let igral za tamkajšnjega prvoligaša Norilsk in z njim osvajal lovorike. Dve leti je pozneje igral še na Hrvaškem, kjer je z Gospićem v letu in pol osvojil dva državna naslova.

Za konec je odigral še kopico sezon v Sloveniji. Z Litijo, Dobovcem in Mariborom je skupaj osvojil kar pet naslovov državnega prvaka in se leta 2016 odločil, da ima po 20 letih in devetih različnih klubih dovolj.

Za Slovenijo je med letoma 1997 in 2008 odigral 60 tekem in dosegel 23 golov. Z njo je nastopil na njenem prvem velikem tekmovanju, evropskem prvenstvu v Italiji leta 2003. V kvalifikacijah za to tekmovanje je zadel na vseh treh tekmah.

Ste takoj začutili, da ste boljši od preostalih?
Da, bil sem med boljšimi. Že ko sem bil star 16, 17 let, sem začutil, da je to šport, ki mi leži.

Začeli ste v Ljubljani in igrali za Vuka. To je bilo obdobje, ko v Sloveniji še sploh nismo imeli prvenstva v futsalu.
Da, najprej se je igralo samo po turnirjih, potem je prišlo tudi prvenstvo. V prvi sezoni nisem igral, čeprav so me iz Vuka že klicali, a so me pozneje povabili še enkrat in sem vabilo sprejel. Potem je steklo.

Že leta 1997 ste odšli v Italijo in postali prvi slovenski futsal profesionalec.
Ko sem igral za v Sloveniji, sem dobil vpoklic za reprezentanco. Potem smo skupaj z nekaj soigralci iz reprezentance nastopili na nekem turnirju in so me opazili. Vabili so me v Rusijo in v Italijo. Odločil sem se, da odidem bližje domu.

Odšel sem v Bologno, ki je bila v drugi ligi. Takoj smo se uvrstili v prvo ligo, bil sem edini tujec v klubu. Potem sem odšel še v Firence, saj je prejšnji klub propadel, spet v drugo ligo, a tam ni bilo najbolje.

Imel sem slabe soigralce, igral sem skoraj sam. Vseskozi sem bil v stikih z Rusi in potem po dveh letih, ki sem ju prebil na Apeninskem polotoku, odšel tja. Ko zdaj pogledam v preteklost, mi je žal, da nisem odšel takoj.

Pošteno priznava, da je futsal izbral tudi zato, ker v nogometu ni bil dovolj dober. Pošteno priznava, da je futsal izbral tudi zato, ker v nogometu ni bil dovolj dober. Foto: Urban Urbanc/Sportida

V Rusiji, kjer so imeli tamkajšnje prvenstvo v tistih letih številni za najmočnejše v Evropi, ste ostali kar šest let.
Da, ob španski in italijanski ligi je bila ruska liga med najmočnejšimi na svetu. Zame je bil to velik preskok, a sem se znašel in osvajal lovorike. Bili smo državni in pokalni prvaki. V prvi sezoni je bilo težko, a potem sem se privadil, osvojil tudi jezik in je hitro steklo. Po dveh, treh sezonah so me Rusi vzeli za svojega.

Preselili ste se v klub s skrajnega severa Rusije, življenje v Norilsku je bilo zagotovo zanimivo?
Da, gre za mesto, ki leži skoraj na Arktiki, a a tam smo samo igrali tekme. Živeli in trenirali smo v Moskvi, v Norilsk smo na tekme potovali z letalom štiri ure.

Bilo je res mrzlo, življenje tam bi bilo nemogoče. Spomnim se, da je bilo enkrat celo minus 57 stopinj Celzija. Prideš z avtobusa in greš v dvorano. Več kot pet minut zunaj nisem mogel zdržati. Decembra je dnevne svetlobe za uro in pol.

Enkrat smo bili v Norilsku deset dni, bilo je neznosno. To je industrijsko mesto, v katerem živijo predvsem delavci, ki prihajajo z juga. Iz Azerbajdžana, Gruzije in Ukrajine, saj tam dobro zaslužijo. Sicer pa je življenjska doba tamkajšnjih prebivalcev nizka, doživijo 50, 55 let.

Ampak šport pa kljub temu tam živi?
Da, lastniki tamkajšnjih podjetij, ki so milijarderji, financirajo tamkajšnje klube, takšen je bil tudi naš. V naši dvorani, ki je sprejela dva tisoč ljudi, so igrali tudi hokejisti. Vedno je bila polna, bili smo pravi zvezdniki. Po tekmah smo podelili več kot 100 avtogramov. Vsi so nas poznali.

Naš lastnik je bil milijarder, ki je obogatel s proizvodnjo niklja. Po Moskvi se je prevažal s helikopterjem, prihajal je tudi na tekme v Norilsk in nas poznal bolje, kot smo mi njega.

Bil je pravi ruski bogataš, ki je imel okoli sebe kopico varnostnikov. Ko sem na neki zabavi poskušal stopiti do njega, se je od nikoder pokazal eden izmed varnostnikov, ki ga prej sploh nisem opazil, in me takoj ustavil. Šele ko je lastnik pokazal s prstom, da me pozna, sem lahko stopil k njemu.

Šest let je igral na skrajnem severu Rusije. Šest let je igral na skrajnem severu Rusije. Foto: Urban Urbanc/Sportida Verjetno zanj denarne nagrade v primeru uspehov niso bile težava?
Da, nekako tako.

Ste s futsalom zaslužili dovolj? Prebral sem, da ste v Rusiji zaslužili 100 tisoč ameriških dolarjev na leto.
Bilo je okej, a raje ne bi govoril o denarju. Zadovoljen sem s tem, kar sem zaslužil, čeprav je res, da se v nogometu obrača velikokrat več denarja.

Po šestih letih ste Rusijo zapustili. Zakaj?
Prišel je nov trener. Brazilec, ki je s seboj pripeljal svoje igralce. Futsal je tako kot nogomet posel. Verjetno ni treba omenjati, zakaj. Ko ti nekdo omogoči dobro službo, verjetno od tebe nekaj dobi.

Pred njegovim prihodom sem imel v Norilsku status tujca, ki je nedotakljiv, igrali so namreč lahko le trije.

Novi trener je dejal, da bom jaz četrti tujec, ki se bo moral dokazati, če želi igrati. Tega nisem sprejel, saj sem dobro vedel, kdo in kaj sem. Tudi drugi so vedeli.

Potem sem se še malo odločal, ali bi ostal v Rusiji, saj sem imel na mizi tudi ponudbo Gazproma, zato sem si vzel čas za premislek.

Nato sem dva meseca igral v Sloveniji za Zagorje, ko pa bi moral nazaj v Rusijo, se je iz Hrvaške javil Gospić in odločil sem se, da odidem tja.

Kako je bilo na Hrvaškem?
Dobro. Tamkajšnja liga je bila zelo kakovostna, v njej je igralo veliko tujcev, med njimi tudi Slovenec Denis Ibrišimović, ki je ljudem v Gospiću predlagal, da me pripeljejo. Hitro smo se dogovorili in tam sem ostal sezono in pol.

Za konec ste prišli nazaj v Slovenijo in pustili globok pečat v Litiji, s katero ste trikrat postali državni prvak in z njo zaigrali tudi v ligi prvakov.
Da, tudi zaradi družine sem se odločil, da se vrnem. Dogovarjal sem se s hrvaškim klubom, a potem pristal v Litiji in tam pravzaprav dosegal najboljše rezultate.

Pri Litiji so sprva stavili na mlade, a ni šlo. Potem smo se dogovorili za sodelovanje in sprva nisem nameraval ostati dolgo. Na koncu sem bil tam kar šest let, v katerih se je nabralo kup uspehov. Pika na i je bila liga prvakov in tekma v Laškem proti Barceloni, takrat najboljši ekipi na svetu.

Nenavadno, a v Litiji sem, čeprav je bilo v Rusiji in v Italiji več denarja, doživel najlepše uspehe na svoji športni poti. Tako dobro, kot smo igrali v Litiji, nisem igral nikjer drugje. Bili smo zelo povezani. To so bili lepi časi, zato vsi uspehi, ki smo jih dosegali, niso bili naključje.

Na evropskem prvenstvu že šestič, na svetovnem še niti enkrat

Slovence čaka šesti nastop na EP. Slovence čaka šesti nastop na EP. Foto: Urban Urbanc/Sportida Slovenija bo letos šestič nastopila na evropskem prvenstvu v futsalu, seveda prvič kot gostiteljica. Prejšnjih pet nastopov si je izborila skozi kvalifikacije, v katerih je do zdaj nastopila desetkrat.

Prvič ji je uspelo leta 2003, ko je na prvenstvu obstala v skupinskem delu. Podobno je bilo tudi v letih 2010, 2012 in 2016, medtem ko ji je leta 2014 na prvenstvu v Belgiji uspel velik met, saj se je uvrstila v četrtfinale.

Slovenija je na evropskih prvenstvih do zdaj odigrala 12 tekem. Enkrat je zmagala in zbrala 11 porazov.

Na svetovno prvenstvo se Slovenija še ni uvrstila. Do zdaj je v kvalifikacijah za to tekmovanje nastopila sedemkrat. Uvrstitev na svetovno prvenstvo je težja, saj je tam v preteklosti nastopalo le pet, pozneje šest in po novem sedem najboljših evropskih reprezentanc.

V reprezentanci ste nastopali od leta 1997 do 2008. V tem obdobju ste zbrali 60 nastopov in dosegli 23 golov.
Da, malce je smešno. Danes fantje v petih letih zberejo 80, 100 nastopov, jaz sem jih v enajstih letih le 60. Igor Osredkar je zbral prek 150 nastopov. Skoraj trikrat več kot jaz, čeprav za reprezentanco igra podobno dolgo, kot sem igral jaz.

Takrat je bilo manj tekem, dejstvo pa je tudi to, da sem sam odpovedal kar nekaj reprezentančnih akcij, saj ni bilo uradnih terminov za tekme reprezentance, zato sem imel v času nastopov Slovenije klubske obveznosti in nisem mogel priti.

Vrhunec v reprezentanci ste doživeli z uvrstitvijo na evropsko prvenstvo 2003, ko ste se s Slovenijo uvrstili na prvo veliko tekmovanje. Prav vi ste bili z goli na vseh treh tekmah na kvalifikacijskem turnirju na Nizozemskem glavni junak.
Takrat smo imeli nekaj sreče, na evropskih prvenstvih je nastopalo samo osem reprezentanc, ne 12, kot jih danes. V kvalifikacijah si moral izločiti enega izmed nosilcev. Treba je biti pošten in priznati, da so bili prav Nizozemci tisti, ki smo si jih pri žrebu najbolj želeli, saj so bili najlažje premagljivi.

Ko smo jih dobili, smo vedeli, da nam lahko uspe. Potem smo na kvalifikacijskem turnirju na prvih dveh tekmah zmagali in odločilno tretjo igrali proti Nizozemski. Spomnim se, da so Nizozemci po petih minutah vodili z 2:0, a potem nam je uspel velik preobrat in zmagali smo s 5:2 ali s 6:2, ne spomnim se več.

Bilo je nepozabno. Iz Sittarda, kjer smo igrali, smo se z avtobusom vozili 15 ur, a je vožnja minila tako hitro, da sem imel občutek, kot da smo se vozili manj kot eno uro. Bilo je res lepo, takratni uspeh je znala prepoznati tudi slovenska javnost. Zdi se mi, da smo takrat postali bolj prepoznavni.

Bil je junak Slovenije ob njenem prvem preboju na evropsko prvenstvo leta 2003. Bil je junak Slovenije ob njenem prvem preboju na evropsko prvenstvo leta 2003. Foto: Urban Urbanc/Sportida

Ko ste začenjali igrati v reprezentanci, je bila ta na svojih začetkih. Verjetno je bilo vse skupaj na precej nižji ravni, kot je danes?
Seveda, bilo je veliko slabše. Tudi takrat je Nogometna zveza Slovenije sicer stala za nami, saj brez tega ne bi mogli shajati, a danes je vse skupaj na precej višji ravni in precej bolje organizirano. Igralci imajo na voljo vrhunske pogoje. Rekel bi, da ima reprezentanca stoodstotno podporo, medtem ko je imajo klubi le okoli 20 odstotkov.

Potem ste na evropskem prvenstvu v Italiji skoraj presenetili domačina in na uvodni tekmi celo vodili. Na koncu ste izgubili z 1:2.
Da, skoraj smo presenetili, pa smo bili slabši, kot so naši reprezentanti danes. Nismo imeli agresivnosti in hitrosti, kot ju imajo zdajšnji reprezentanti. Bili smo bolj počasna reprezentanca. Današnja ekipa je veliko bolj moderna.

Res je, da smo vodili, a smo imeli tudi nekaj sreče, saj je bila Italija veliko boljša. Reševal nas je predvsem takrat sijajni vratar Marjan Dermastja, ki je blestel. Končni rezultat daje vtis, da smo bili blizu, a je bila Italija veliko boljša.

Potem smo izgubili še z Rusi s 3:4 in pol minute do konca tekme celo zatresli okvir vrat, za konec nas je Češka razbila z 8:3.

Prvenstvo smo zapustili z dvignjenimi glavami. Več ni bilo mogoče narediti. Bili smo preslabi predvsem v obrambi, medtem ko smo bili v napadu precej dobri.

Ko ste se leta 2008 poslovili od reprezentance, ste rekli, da odhajate, ker nočete biti več v breme reprezentanci in obratno. Kaj se je dogajalo?
Bilo je nekaj nesporazumov z zdajšnjim selektorjem. Jasno je, da bi lahko še nekaj časa pomagal reprezentanci, a čutil sem, da je najbolje, če se umaknem, kar sem tudi storil. Po nekaj letih so me spet vabili zraven, a sem vabilo odklonil.

Reprezentanco je leta 2008 zapustil zaradi nesporazumov s selektorjem. Reprezentanco je leta 2008 zapustil zaradi nesporazumov s selektorjem. Foto: Urban Urbanc/Sportida

Futsalski Zlatko Zahović torej. Ne samo zaradi tega, ker ste izstopali na igrišču, prevzemali nase precejšnji del bremena in soigralce potegnili za sabo na poti do uspehov, ampak tudi zaradi nesporazumov s selektorjem. Se lahko strinjate s takšno trditvijo?
Morda, saj sem res čutil, da soigralci od mene pričakujejo veliko in me spoštujejo. Odgovoren sem bil za vse, breme je bilo precejšnje. Potem se je takrat zgodilo preveč negativnih stvari, rezultatov ni bilo, naivno smo izgubljali in počasi sem začel razmišljati, da za reprezentanco ne bi več igral.

Nekaj časa sem še igral, po porazu s Portugalsko v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo 2008 pa sem se odločil, da imam dovolj. Vsakič sem z reprezentančnih tekem prihajal razočaran, slabo so nas vodili, zato sem se odločil, kot sem se.

Morda sem bil samosvoj, a sem bil velik profesionalec, ki je vedno dajal vse od sebe in se vedel tako, kot se športnik mora. To lahko potrdijo vsi, ki so z mano kadarkoli igrali.

Do zdajšnjega selektorja Aleša Dobovičnika ste bili v preteklosti kritični. Zakaj?
Da, zelo sem bil kritičen.

Ste še?
Ne bi rad preveč govoril o tem, a moram priznati, da je danes veliko boljši, kot je bil. Ljudje se učimo. Danes je na pravi ravni.

V Sloveniji smo prvaka dobili 65 let po nastanku tega športa

Žoga pri futsalu je manjša in neodbojna. Žoga pri futsalu je manjša in neodbojna. Foto: Vid Ponikvar Futsal je šport, katerega začetki segajo v leto 1930, do danes pa je naredil veliko korakov naprej. V Sloveniji, kjer smo državnega prvaka prvič dobili leta 1995, prav tako.

Igrišče za dvoranski nogomet mora po pravilih meriti vsaj 25 krat 16 metrov in največ 42 krat 25 metrov. Pravzaprav gre za igrišče, enako rokometnemu.

Žoga, ki je neodbojna, meri od 62 do 64 centimetrov. Težka je med 400 in 440 gramov.

Igra traja dva polčasa po 20 minut. V primeru podaljškov ti trajajo dvakrat po pet minut. Če še po njih ni končnega zmagovalca, sledijo šestmetrovke.

V ekipi je na igrišču pet igralcev, od tega je eden vratar.

Vsak prekršek v vratarjevem šestmetrskem prostoru oziroma igranje z roko, podobno kot pri nogometu, pomeni najstrožjo kazen (šestmetrovko). Zanimivost pri futsalu je tudi, da si lahko vsaka ekipa privošči le pet prekrškov v vsakem polčasu. Vsak naslednji pomeni neoviran strel z desetih metrov za vsako ekipo.

Kako je v futsalu z izključitvami? Vsak igralec, ki prejme rdeči karton (neposredno ali zaradi drugega rumenega kartona), nima več pravice nastopa. Njegova ekipa po izključitvi igra z igralcem manj dve minuti oziroma do trenutka, ko prejme gol.

Videti ste enako, kot ste bili, ko ste še igrali futsal. Verjetno bi še lahko igrali?
Saj še vedno igram, nastopam na turnirjih v Avstriji, na Hrvaškem, v Sloveniji in v rekreacijskih ligah. Igram trikrat na teden, poleti še več, a če bi hotel igrati resno, bi moral redno trenirati.

Ko ne treniraš, nisi dobro pripravljen. Ko je tako, pridejo poškodbe in z njimi mučenje, zato sem se odločil, da resnega futsala zame ni več. Če bi hotel še igrati, bi moral trenirati vsak dan. Če ne bi, to ne bi bilo to.

Na turnirjih verjetno zmagujete?
Da, gre nam kar dobro, saj igramo s fanti, ki so mojstri futsala in smo dobra družba. Radi se družimo, ne gre samo za futsal. Tudi nasprotniki nas spoštujejo. Sam bi rekel, da so včasih do mene celo preveč korektni. Igram brez težav, čeprav nisem več tako dober, kot sem bil, kar je razumljivo.

Večjih turnirjev v Sloveniji ni več?
Ne, včasih jih je bilo veliko več, zdaj žal ni več tako. Na Kodeljevem, v Železnikih in še kje so bili super turnirji, zdaj je ostal le še tisti na Vrhniki.

Tudi v okolici jih je vse manj. Status kultnega turnirja ima le še znameniti turnir Kutija Šibica v Zagrebu, na katerem se vsako leto pomešajo vrhunski igralci futsala in tudi nogometa.
Da, ta turnir je res nekaj spektakularnega, a to je že nekoliko drugačen šport, saj se igra šest na šest in z veliko, odbojno žogo. Skoraj vsako leto sem bil zraven, z ekipo Gospića, za katero sem igral takrat, smo bili trikrat v finalu in enkrat celo zmagali.

Včasih je bilo takšnih in podobnih turnirjev veliko več, zelo rad sem nastopal v Banjaluki, v Sarajevu in še kje, zdaj je od legendarnih turnirjev v futsalu oziroma malem nogometu ostal le še ta v Zagrebu.

Futsal še vedno redno igra trikrat tedensko, poleti tudi več. Futsal še vedno redno igra trikrat tedensko, poleti tudi več. Foto: Urban Urbanc/Sportida

Na tem turnirju pogosto zaigrajo tudi hrvaški nogometaši, med katerimi ne manjka svetovnih zvezdnikov. Ste kdaj zaigrali proti kateremu izmed njih?
Spomnim se, da sem igral proti ekipi, za katero je igral Mario Mandžukić, zdajšnji zvezdnik torinskega Juventusa in hrvaške reprezentance. Pokazal je veliko znanje, a tudi to, po čemer ga poznamo iz nogometa – da vedno igra na robu dovoljenega. Igral je zelo trdo.

Spomnim se tudi tekem proti ekipi Silvia Marića, nekdanjega zvezdnika hrvaškega nogometa, ki v Zagrebu vedno rad nastopa in je med boljšimi.

Pogoste so primerjave med igralci futsala in nogometaši. Je igra z odbojno žogo in s šestimi igralci na igrišču na vsaki strani vmesen format, v katerem se lahko vidi, kdo je res boljši?
Morda je največji približek, a še vedno smo igralci futsala v prednosti. Sam nerad delam takšne in podobne primerjave, saj nogometaše zelo spoštujem. Če bi oni igrali futsal proti nam, nimajo možnosti za zmago, a še veliko manj jih imamo mi, če bi igrali nogomet proti njim. Takšne primerjave se mi ne zdijo poštene. Futsal je naš šport, nogomet je njihov. Takšen format je morda res vmesen približek, a še vedno primerjave niso poštene.

Josip Iličić je tudi mojster futsala. Josip Iličić je tudi mojster futsala. Foto: Žiga Zupan/Sportida Josip Iličić, eden izmed najboljših slovenskih nogometašev ta hip, je mojster futsala, tega je, preden je resno zakorakal na pot profesionalnega nogometaša, tudi igral. Ste kdaj igrali proti njemu?
V Sloveniji je malo igralcev, ki bi bili lahko uspešni tako v futsalu kot v nogometu, on je zagotovo eden izmed njih. Preden je šel v Maribor, je pogosto igral na turnirjih in bil vedno med najboljšimi.

Zdaj ko resno igra nogomet, na turnirjih ne nastopa več, kar je normalno, a mislim, da bi bil med najboljšimi, če bi ga še igral. Res se dobro znajde, to se vidi tudi pri nogometu. Tako kot tam bi, če bi ga igral, tudi v futsalu izstopal.

Odličen je bil tudi Željko Mitraković, ki je vrsto let odlično igral tako nogomet kot futsal, od starejših sem zelo cenil Darka Birjukova, videl sem igrati tudi Zahovića na nekem turnirju in moram reči, da me je navdušil. Hitro se je videlo, da je mojster nogometne žoge. Takšne ali drugačne. Bil je poseben.

Bi bil v futsalu tak tudi Lionel Messi?
Brez težav. Absolutno bi bil med najboljšimi. V dveh, treh mesecih bi osvojil taktiko in postal najboljši na svetu. On je genij z nogometno žogo. Nič drugače ne bi bilo, če bi ga postavili na majhno igrišče z majhno žogo. Ricardinho je najboljši futsalist na svetu in je podoben kot on. Majhen, hiter, a s tem, da je Messi še veliko hitrejši. Ne morem si predstavljati, da ne bi bil tudi v futsalu zelo uspešen.

Bi bil Lionel Messi tudi v futsalu najboljši? Bi bil Lionel Messi tudi v futsalu najboljši? Foto: Reuters Je igra Barcelone največji približek igri futsala na velikem nogometnem igrišču?
Da, čeprav njena igra včasih deluje dolgočasno, a če igraš futsal, dobro veš, kako težko je to doseči. To, kar dela Barcelona, je umetnost. Videti je sicer preprosto in dolgočasno, ob tem bi lahko zaspal, a to je čista nogometna umetnost.

Je ravno ta navidezna dolgočasnost, ki jo omenjate, vzrok, da futsal oziroma mali nogomet, ki ga je, v primerjavi z nogometom, igral skoraj vsak, ni tako prepoznaven?
Ko gledaš futsal po televiziji, ni privlačen. Že nogomet je, ko ga spremljaš prek televizijske slike, manj gledljiv, futsal je še veliko manj. Ko se usedem na kavč in odmislim, da sem ga igral in tako dobro vem, kaj se dogaja na igrišču, bi lahko zaspal. Žoga kroži od enega do drugega igralca, postane nam dolgčas.

Toda ko prideš v dvorano in si tekmo futsala ogledaš v živo, je to povsem drugačen šport. Na televiziji vidiš 30 odstotkov tega, kar vidiš v živo. Če ne verjamete, pridite v Stožice in si oglejte eno izmed tekem evropskega prvenstva, ki je pred nami.

Ob tem bi sam spremenil nekaj pravil. Povečal bi žogo in razširil gole za pol metra. Potem bi bilo več strelov in golov s sredine igrišča, igra bi bila bolj nepredvidljiva. Zdaj pa, če vratar ni pokrit, po strelu z desetih metrov ta žogo preprosto ujame, kar seveda ni ravno magnet za gledalce.

V Ljubljano prihaja najboljši na svetu, ki ga kličejo Čarovnik

Ricardinho je najboljši futsalist na svetu. Ricardinho je najboljši futsalist na svetu. Foto: Vid Ponikvar Ricardinho, ki se bo na letošnjem evropskem prvenstvu poslovil od igranja v reprezentanci, velja za najboljšega igralca futsala na svetu.

Čarovnik, kot Portugalca kličejo, je bil že kar petkrat, v letih 2010, 2014, 2015, 2016 in 2017, izbran za najboljšega igralca futsala na svetu.

Velja za enega od redkih igralcev futsala, ki je dosegel svetovno prepoznavnost. To je temu 32-letnemu mojstru majhne nogometne žoge uspelo tudi s številnimi atraktivnimi potezami, ki vabijo gledalce na tribune.

Trenutno je član španske ekipe Inter FS, v preteklosti je igral za Benfico in Miramar na Portugalskem, denar pa je služil tudi v Rusiji (CSKA Moskva) in na Japonskem (Nagoya Oceans).

Svetovno prepoznavnih igralcev futsala ni ravno veliko, pravzaprav sta v zadnjem času takšna samo dva. Ricardinho, ki bo s Portugalsko nastopal tudi v Ljubljani, in Brazilec Falcao. Kdo od njiju je boljši?
Veliko je že bilo igralcev futsala, a takšnega, kot je Ricardinho, še ni bilo. On je kakovosten in skoraj neustavljiv, ob tem pa je tudi zelo atraktiven. Falcao je res naredil veliko za promocijo tega športa, a nikoli ni igral v kakšni izmed najboljših lig. Tudi z Brazilijo, razen na enem svetovnem prvenstvu, ni naredil veliko. Vseskozi je igral za najboljši klub v Braziliji in, ko je njegova ekipa prišla do vodstva, skrbel za poteze, zaradi katerih ga poznajo povsod po svetu. Bil je bolj igralec, ki je skrbel za šov.

Morda v futsalu in tudi nogometu manjka več atraktivnih potez?
Lahko bi jih bilo več, da, a ko igraš za rezultat, ne gledaš ravno na to, ali boš komu porinil žogo med nogama. Sam sem do 25. leta vseskozi počel samo to, a sem se nato spremenil, saj je pomembnejši rezultat. Se pa strinjam, da so atraktivne poteze nekaj najlepšega, in zakaj jih kdo gledalcem ne bi ponudil, če jih lahko? Pri tem ne gre za nobeno nespoštovanje.

Z nekdanjim nogometašem Milenkom Ačimovićem, ki je igral na EP in SP, sta ambasadorja prvenstva. Z nekdanjim nogometašem Milenkom Ačimovićem, ki je igral na EP in SP, sta ambasadorja prvenstva. Foto: Vid Ponikvar

No, verjamemo, da bo Ricardinho gledalcem, ki bodo prihajali v Stožice, ponudil kakšnega izmed trikov iz svoje bogate zakladnice. Zdi se, da bo evropsko prvenstvo, ki je pred nami, uspešno. Na tekmi ob odprtju med Slovenijo in Srbijo bodo tribune polne.
Vesel in presrečen sem, da bo tako. Potihoma sem pričakoval, da bodo Stožice razprodane, a mi nihče ni verjel. Ljudje so bili v dvomih. Zdaj kaže, da bodo polne, vesel sem, da bo tako. Najbolj bodo uživali igralci in vodstvo reprezentance, a uživali bomo tudi mi. Padel bo rekord obiskanosti tekem futsala na slovenskih tleh. Komaj čakam, da se začne.

Za promocijo prvenstva skupaj z nekdanjim nogometašem Milenkom Ačimovićem skrbite tudi vi. Kako ste se znašli v vlogi ambasadorja prvenstva?
Počaščen sem, da so se pri NZS spomnili name. To vlogo z veseljem opravljam in verjamem, da bo tako tudi med prvenstvom. Ob meni so za ambasadorja izbrali še Milenka, ki ga zelo dobro poznam. Sva vrstnika, oba sva Milenka, življenje obeh je povezano z nogometno žogo. Med seboj se zelo spoštujeva. Mislim, da vlogi ambasadorjev dobro opravljava.

Na tekmi ob odprtju bo padel rekord

Stožice bodo na otvoritvi polne. Stožice bodo na otvoritvi polne. Foto: Vid Ponikvar Evropsko prvenstvo v dvorani v Stožicah se bo začelo s tekmo med Slovenijo in Srbijo v torek ob 18. uri. Dvorana, ki bo med tokratnim prvenstvom sprejela deset tisoč gledalcev, bo najverjetneje polna, kar pomeni, da bo padel rekord obiskanosti tekem malega nogometa v Sloveniji.

V skupini A Slovenija igra še z Italijo. V četrtfinale napredujeta prvouvrščeni reprezentanci iz vsake od štirih skupin.

V skupini B so Rusija, Kazahstan in Poljska. V skupini C se bodo pomerile Portugalska, Ukrajina in Romunija. V skupini D so evropska prvakinja Španija, Azerbajdžan in Francija.

Največ naslovov prvaka ima Španija, kar sedem. Le še dve reprezentanci se lahko pohvalita z zmagama na tekmovanjih, ki so vsaki dve leti (od letos bodo na vsaka štiri leta) na sporedu od leta 1996. Italiji je to uspelo dvakrat, Rusiji pa enkrat.

Kaj lahko na prihajajočem prvenstvu doseže Slovenija?
Sem optimist in verjamem, da lahko pride zelo daleč. Nekaj dejavnikov se mora sestaviti in morda pridemo celo do polfinala. Verjamem pa, da se bodo fantje uvrstili v četrtfinale. Fantom zaupam, saj jih dobro poznam. Vem, da bodo dali vse od sebe in bodo na igrišču pustili srce. Če bodo imeli tudi nekaj sreče, lahko pridejo daleč.

Igrali bodo pred več kot deset tisoč navijači, česar niso vajeni. Jih lahko pritisk pokoplje?
Upam in verjamem, da jim podpora navijačev ne bo v breme, ampak jih bo le dodatno podžgala, da pridejo do dobrega rezultata. Če se bodo borili, se nimajo česa bati. Prav to, borbenost, pa je tudi največja odlika te reprezentance, zato se ne bojim.

Kakšen bo razplet pri vrhu?
Vlogo favoritinje pripisujem Španiji, sledijo Rusija, Italija in Portugalska. Približno tako. Upam pa, da se lahko v boj za sam vrh vmešamo tudi mi. Če bi bili v polfinalu namesto Portugalske, bi bilo to super. Da bi igrali na zadnji dan prvenstva in bi bila dvorana polna. To bi bilo sanjsko.

Verjame, da se lahko Slovenija na prihajajočem evropskem prvenstvu vmeša celo v boj za medalje. Verjame, da se lahko Slovenija na prihajajočem evropskem prvenstvu vmeša celo v boj za medalje. Foto: Urban Urbanc/Sportida

Ko bo padel zastor, pa spet v realnost, ki v slovenskem futsalu ni najboljša. Predsednik NZS Radenko Mijatović je rekel, da to prvenstvo nima pomena, če po njem slovenski futsal ne bo naredil koraka naprej. Kaj mislite, se bo kaj spremenilo?
Morda bo Slovenija na prvenstvu uspešna, a reprezentanca je le streha slovenskega futsala. Temelji so klubi in delo v njih. Vemo, da lepa streha ne pomeni veliko, če hiša nima dobrih temeljev. Futsal v Sloveniji se sicer razvija, ampak prepočasi. Če igralci v klubih trenirajo dvakrat na teden, drugače ne more biti.

Težko se bo kaj spremenilo, saj se v slovenskem futsalu ne dela dobro. Če slovenska liga že 20 let nima sponzorja, drugače ne more biti. Upam, da bo to prvenstvo prineslo kaj dobrega za slovenski futsal, a se bojim, da ne bo tako. Pred kratkim je bilo prvenstvo na Hrvaškem in nazadnje v Srbiji, kjer je tamkajšnja reprezentanca prišla do polfinala, a kolikor vem, se v tamkajšnjem futsalu stvari niso spremenile na bolje. Treba je začeti graditi pri temeljih.

Je to očitek, ki leti na NZS ali na lokalno raven?
NZS zanima predvsem reprezentanca, to je razumljivo. Reprezentanca je tista, ki v svetu predstavlja Slovenijo. Težava je organizacija tekmovanja in lige. Klubi se borijo za preživetje in propadajo. Treba se je zavedati, da brez klubov ne bo lige, brez lige ne bo igralcev in brez igralcev ne bo reprezentance.

Kaj narediti? Treba je znižati stroške za klube, saj je tako težko živeti. Treba je najti sponzorja lige, ki bi pokril te stroške. Vem, da to ni lahko, a dokler se stvari ne bodo spremenile, bo težko. Imamo veliko težavo. Temelji futsala, ki jih zelo dobro poznam, so v Sloveniji slabi.

Komentarji

2

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

  • gabrieli / 05.02.2018. ob 13:06 +1 0

    Kdaj je pa Zahović osvajal svet, a sem zamudil?

    +1 0
  • Billurop / 27.01.2018. ob 06:38 0 - 2

    A je Dobovičnik doživljenjski selektor 😁😁😁 ni mi jasno zakaj NZS ne poskusi še s kom drugim...forsira se ga že zadnjih 15 let

    0 - 2
delitve: 173
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin