Maribor od lige prvakov oddaljen toliko, kot je Olimpija od Maribora

Maribor v ligi prvakov bi bila zgodba s prizvokom čudeža. Vsak tretji klub, ki bo letos krojil evropsko nogometno elito, ima v svojih vrstah nogometaša, ki letno zasluži več, kot znaša celoten letni proračun slovenskega prvaka. Ni skrivnost, da so finančni okviri Maribora takšni, da se s tistimi, ki so med elito, niti približno ne morejo primerjati. Treba je priznati, da Maribor dosega več od realnih zmožnosti. Že tretje leto zapored bomo v Ljudskem vrtu spremljali dvanajst evropskih tekem, kar je nekaj, o čemer marsikateri bogatejši evropski klub le sanja. Hkrati je jasno tudi to, da si vsi želimo več in sanjamo ligo prvakov. Tudi letos smo jo in še enkrat dobili dokaz, da pričakovanja niso bila realna. Sanj je bilo hitro konec. Češki prvak je dokazal, da je boljši. Maribor je na zadnji stopnici pred vstopom v nogometni raj igral celo bolje, kot je krog pred tem. Pa čeprav je bil močno oddaljen od cilja. Paradoksalno, a logično. Malenkosti so tiste, ki ločujejo dobre od odličnih. In takšnih je bilo v dveh tekmah s češkim prvakom ogromno. Maribor še zdaleč ni pripravljen na ligo prvakov.

Zlatko Zahović piše zgodbo o uspehu, a dela tudi napake. Nekaj nogometašev, ki ne ustrezajo visokim evropskim kriterijem, prekratka klop, slaba konkurenca na nekaterih položajih (predvsem v obrambi) in številni odhodi nosilcev so glavne stvari, ki jih zamerijo športnemu direktorju. Vrzeli, ki nastanejo ob odhodih, skušajo zapolniti mladi, še neuveljavljeni nogometaši, ki kot taki seveda ne morejo odločati najpomembnejših tekem. Ker v Ljudskem vrtu pač šele iščejo pot do uveljavitve in ne morejo biti vlečni voz ekipe, ki se bori za najvišje cilje v Evropi. Če bi ostali vsi, ki so v zadnjih treh letih zapustili Ljudski vrt, bi v Mariboru v zadnjih letih vsaj enkrat na delu zagotovo spremljali Real Madrid, Bayern München, Barcelono, Chelsea in preostale evropske velikane, a – vrnimo se na začetek – to ne bi bilo realno. Zato Zahović prav gotovo ima svoj alibi. Spomnimo se, kaj se je v najuspešnejšem slovenskem klubu dogajalo na prelomu tisočletija. Takrat je Bojan Prašnikar ekipo popeljal v ligo prvakov, ko je bila pot do nje, mimogrede, veliko težja, kot je zdaj. Po kratkem času slave je nastopila kruta realnost in klub je skorajda zgrmel v prepad. Ker je deloval v nerealnih okvirih. "Zgodba se nikoli več ne bo ponovila. Ne bomo zapravljali več, kot imamo!" zagotavljajo v Mariboru. Denarja, po katerem kliče igranje v konkurenci najmočnejših evropskih klubov, v slovenskem športu, kot ga poznamo danes, ni mogoče dobiti. Zato lige prvakov v Sloveniji ne gre pričakovati. To je projekt, ki zahteva širšo podporo, ki jo je pri nas, toliko bolj v današnjih časih, iluzorno pričakovati. In dokler bo tako, bo Maribor od lige prvakov oddaljen toliko, kot je Olimpija od Maribora. Ogromno.

Za konec še kritika na račun Anteja Čačića. Še najmanj zaradi igre njegove ekipe in taktičnih zamisli, ki jih je imel, čeprav bi lahko razglabljali tudi o tem. Dejstvo, da se je predal, mnogo preden je bilo boja za ligo prvakov konec, je tisto, ki najbolj bode v oči. "Ni predaje!" je eno izmed glavnih gesel, ki ga pogosto slišimo iz ust mariborskih navijačev. Privrženci slovenskega prvaka ob vsej ekonomski bedi, ki v Sloveniji vlada dandanes, prepotujejo na stotine, tudi tisoče kilometrov, da bi s tribun bodrili svoj klub. Najmanj, s čimer jim lahko vrnejo nogometaši, je to, da se borijo do konca in zadnje kaplje znoja. Ko njihov poveljnik po uri igre začne misliti na tekmo, ki je pred njim v prvenstvu, je jasno, da ni tako. Ko začne razglabljati o tem, da ni enako izgubiti z 0:1 ali z 0:5 – pravzaprav je enako, v obeh primerih bi Maribor izpadel –, je razvidno, da razmišlja egoistično. Da misli na svoj ugled in ne na to, kaj je najbolje za klub. Z nastopom ob prihodu v Ljudski vrt je poskrbel, da je navijače zvabil na svojo stran. Tudi medijske podpore Zagrebčanu ni manjkalo. Dokler so ga spremljali rezultati, je deloval suvereno. Zdaj je v njegovem obnašanju že čutiti živčnost, iskanje alibijev in tudi vpliv različnih kritik z vseh strani. Naj ostane tam, kjer je začel. Pri poštenem delu in prepričanosti o svojih sposobnostih. Pa čeprav je v okolju, v katerem ob dobrih rezultatih vsi najprej ploskajo njegovemu nadrejenemu, ki ima na Štajerskem status božanstva, ob neuspehih pa s prstom kažejo na trenerja, to zelo težko. Mora se sprijazniti s tem, da je pač sprejel službo, ki je v Mariboru najbolj na očeh javnosti.