Ko je ugriz pomembnejši od gola, sodniška napaka pa od zmage

Več se je pisalo o njegovi nepotešenosti in skrajno nenavadnem izražanju sovražnosti kot pa o mojstrovinah Neymarja, Lionela Messija ali pa Thomasa Müllerja. Bodočih strelskih kraljev, ki jim kaže odlično tudi z reprezentancami. Tudi absolutna rekorda, ki sta jih dosegla neuničljivi golgeter Miroslav Klose in kolumbijski vratarski veteran Faryd Mondragon, z dobrimi 43 leti bi bil lahko oče večini udeležencev SP 2014, nista naletela na takšen odziv javnosti kot 1001 zgodba o urugvajskem morskem psu, ki bo ostal zaprt v kletki nadaljnje štiri mesece. Takšen je fenomen nogometa, kjer ne veljajo več le dobre stvari, ampak se prekomerno potencirajo predvsem slabše, vsekakor pa nevsakdanje. Takih pa pri Luisu Suarezu nikoli ni manjkalo. In o tem se bo žal vedno pisalo. Brazilski festival se je po drugi strani posrečeno izognil scenariju, ki so ga napovedovali črnogledneži, to pa je zelo pomembna novica. Nemiri niso ogrožali izvedb, niti se niso sprevračali v krvave spopade, o katerih se je ogromno poročalo lani na pokalu konfederacij in tik pred začetkom prvenstva. Ali pa se o njih dejansko ni poročalo ter so se tako izmuznili očesu javnosti. Tudi stavke niso ohromile prometa in konvojev tujih turistov.

Še največ težav sta povzročala narava in silno deževje, ki je ponekod sejalo nevarnost zaradi poplav, od navijaških prigod pa je najbolj zbodel v oči stampedo več sto Čilencev, ki so se brez vstopnic nasilno pretihotapili v prostore, kjer se na Maracani zadržuje sedma sila, ter postali atrakcija, vredna objave, hkrati pa tudi prezira, na vseh svetovnih občilih. Huliganskih izpadov ni bilo, kar je krasna popotnica za nadaljevanje, ko bo vložek vedno večji, temu primerna pa tudi živčnost v vrstah tisočih navijačev, ki se bodo udeležili srečanj v domovini sambe.

Tako pogosto se mreže niso tresle že 44 let

Glede nogometne igre so sladokusci bolj ali manj prišli na svoj račun. Končno se prvenstvo ni prelevilo v ponavljajoči se vzorec previdnih in šahovsko naravnanih taktik. Remijev brez zadetkov je bilo le za odtenek, tudi srečanj, ki so se nasploh končala brez zmagovalca, je bilo neverjetno malo. Največ radosti je povzročalo visoko povprečje doseženih zadetkov.

Zdaj, ko je konec skupinskega dela in je bilo na žalost ljubiteljev veličastne nogometne zabave končanih že 75 odstotkov srečanj (48 od 64), znaša povprečje 2,83 zadetka na tekmo. To je izjemna številka, saj toliko golov na svetovnih prvenstvih ni padalo že 44 let. Vse od SP 1970 v Mehiki. Žoga Brazuca je očitno ustvarjena za strelce, vratarji pa jo dojemajo za večji strup kot njene predhodnice. Visoko je povprečje zadetkov na tekmo, izjemno je tudi povprečje gledanosti na tribunah. Obiskanost je vrhunska, znaša 51.133 na srečanje, čeprav se Mednarodni nogometni zvezi (Fifa) očita marsikaj. Tudi to, da je bilo uradno število gledalcev na nekaterih tekmah veliko večje od tistega, kar bi se dalo sklepati ob pogledu na številne prazne sedeže. Lep primer je dvoboj med Švico in Ekvadorjem.

Vseeno, razkošje brazilskih objektov ponuja tako popolne nogometne prizore, krasno zlite z vrhunsko tehnologijo ter prvinskim navdušenjem navijačev, da se jim še istega trenutka oprosti zamude pri izvajanju del. Pa tudi tega, da okolice štadiona še niso urejene tako, kot bi si to dogodek takšnega slovesa in svetovne pomembnosti zaslužil.

Sodniki razjezili skoraj polovico udeleženk

Novosti je bilo kar nekaj. Sploh sodniških. Možje v črnem so predstavili eno, ki se je dotaknila predvsem evropskih ljubiteljev, saj so Južnoameričani v preteklosti že imeli opravka s priljubljeno brivsko peno, pripomočkom, ki je hitro osvojil svet. Svojih pet minut slave je požela tudi tehnologija na golovi črti. Tabor Hondurasa se je sprva čudil, francoski pa veselil, a stroju s tako naprednim računalniškim ogrodjem velja zaupati. To pa je dobro za dobrobit nogometa in pravičnosti odločitev.

Če to stroj ponuja, je človeški faktor prevečkrat brcnil v tekmo. Nekatere neverjetne sodniške napake so razjezile skoraj polovico udeleženk. Skoraj je ni bilo tekme, po kateri iz tabora poražencev ne bi udrihali čez sodniške odločitve, navijači pa komaj skrivali solza in po socialnih omrežjih dotičnim osebam pisali napol grozilna sporočila.

Tega je bilo v skupinskem delu preveč, meja dobrega okusa je bila žal hitro presežena, sodnike, če že morajo prihajati z vseh celin, pa bi v prihodnje moral čakati kvalifikacijski ciklus. Tako kot reprezentance. Tako bi se lahko izognili neumnostim, ki jih zdaj morda s strani kakšnega razgreteža doživljajo japonski turisti na Hrvaškem ali pa naključni Novozelandci v BiH.

Vedno manj Evropejcev v osmini finala SP

Kako pa so se v tekmovalnem smislu odrezale udeleženke? Marsikaj se je zapletlo, saj se rezultati niso povsem skladali z napovedmi, še manj pa pričakovanji nekaterih svetovnih velesil, ki so po (ne)potrebnem parale živce navijačem. Velika poraženka je Evropa. Največja. Kot da ji južnoameriško okolje že v osnovi ne bi ustrezalo. Kot da bi se družinske članice Evropske nogometne zveze (Uefa) že pred prihodom v Brazilijo zavedale, da bo vsak trud zaman, saj so bila tu prva mesta vedno rezervirana za domače. Nekatere so se resnično obnašale v tej smeri.

Zakaj tolikšen usip evropskih udeleženk? V osmino finala se jih je uvrstilo le šest (začelo jih je 13), s tem pa so izenačile najslabši dosežek v zgodovini. Tako skromno je bilo le še na prejšnjem SP na jugu Afrike, kjer se je v drugi del tudi prebilo le šest ekip. Takrat jih je žreb povezal in so se v osmini finala pomerile med seboj, Evropa pa je tako dobila zagotovilo, da lahko računa na tri četrtfinalistke. Pozneje so se na črni celini razigrale ter na koncu zasedle vsa prestižna mesta na zmagovalnem odru (Španija, Nizozemska in Nemčija). Na letošnjem turnirju v Braziliji velja pričakovati korenit odgovor južnoameriških tekmecev in vse prej kot ponovitev scenarija izpred štirih let.

Svetovno prvenstvo v Braziliji je prvo v zgodovini, ki v osmini finala mineva brez vseevropskega obračuna. Nov pokazatelj, kdo je tokrat razočaral in kdo ni. Kako je bilo s tem v zgodovini?

Vpliv ter vloga evropskih reprezentanc v svetovnem merilu nezadržno padata. Morda bi bilo drugače, če bi tekmovanje potekalo na stari celini. To bomo izvedeli že čez štiri leta. Ko pa svetovno prvenstvo poteka daleč stran od evropskega vsakdana, se rado zalomi številnim udeleženkam. Minili so časi, ko je Evropa sestavljala večino udeležencev izločilnih bojev, poleg nje pa sta bili za najvišja mesta vnaprej delegirani le še izbrani vrsti Brazilije ter Argentine. In morda Urugvaja.

Zdaj je nastala gneča. Zgoščenost kakovosti je veliko bolj razpršena po različnih celinah, kar bi lahko vodilne funkcionarje napeljalo k ideji, da bi na prihodnjih prvenstvih Evropi še odrezali kakšno mesto med elitnimi 32. V Braziliji jih je nastopilo 13, prvemu situ pa se jih je izognilo le šest.

Kostarika dokazala, da ni vse v denarju in zvezdniških imenih

Čeprav so ogromen udarec doživeli Azijci, saj so osvojili neslavna zadnja mesta v vseh skupinah, nase pa opozorili Afričani (napredovali sta Nigerija in Alžirija), so najbolj navdušili predstavniki Srednje in Severne Amerike.

Mehika in ZDA postajata stalni stranki izločilnih bojev, največjo senzacijo pa predstavlja Kostarika. Je pepelka sodobnega nogometa. Dokaz, da ni vse v denarju, še manj pa naslovnic vajenih zvezdniških imenih. Kostariki ni bilo ničesar podarjeno. V skupini smrti je (poleg Urugvaja) prehitela Italijo in Anglijo, Klinsmannovi jenkiji so bili boljši od Portugalske, Mehika pa od Hrvaške.

Pravšnji dokaz, da se vrhunski nogomet igra po vsej ameriški celini in ne samo na južnem delu, kjer so Brazilija, Argentina, Čile, Kolumbija in Urugvaj poskrbeli za pravljico, ki jo je le malenkostno pokvaril izpad Ekvadorja. Da se SP 2014 vendarle ne bo spremenilo v Copa Americo, je poskrbel žreb, saj se bodo štirje Južnoameričani udarili v boju za polfinalno mesto, tako da bodo vrhunske uvrstitve čakale tudi na druge. Vprašanje pa je, kako bi se razpletale stvari, če ne bi bilo takšnega žreba. Morda bi potem resnično spremljali zaključni boj južnoameriške četverice ter njeno popolno prevlado.

Evropejci še vedno podcenjujejo, klubska sezona je prenaporna

Takšen evropski polom se je zgodil zaradi več razlogov. Najprej kakovosti, prikazane na igrišču, na katero se Evropejci v odločilnih srečanjih resnično niso mogli opreti. Še vedno je prisoten pojav podcenjevanja, ki pri nekaterih evropskih reprezentancah pred medcelinskimi spopadi še vedno megli um, vedno bolj se izpostavlja tudi potreba po manj krvoločnih in izčrpnih ligaških tekmovanjih. Razvlekla so se globoko v maj in najboljšim nogometašem kratila željo po počitku ter obnovitvi svežine. Lep primer je Real Madrid. Skoraj vsi njegovi asi, izjeme lahko preštejemo na prste ene roke, so svetovno prvenstvo zapustili že po skupinskem delu.

Španija, resnična nogometna velesila, ki v tem trenutku v širokem naboru računa vsaj na 40 izjemnih posameznikov, s katerim bi lahko sestavila tri nevarne postave, je ostala le bleda senca potencialov. Leta 2010 jih je še znala izvabiti iz nog velemojstrov, v Južni Ameriki so postale že gluhe. Svet bo tako dobil novega nogometnega vladarja, Evropa pa bo poleg redkih favoritinj, ki jim skupinski del ni prišel do živega (Nemčija, Nizozemska in Francija), navijala za reprezentance, ki jih na prejšnjih velikih tekmovanjih nismo bili vajeni gledati v tako pomembni in odgovorni vlogi.

Zdaj se bodo morale izkazati tudi Grčija, Švica in Belgija. Branile bodo čast Evrope, da prepreči Južni Ameriki izenačenje po številu naslovov svetovnega prvaka. Evropa jih ima v žepu deset, njen tradicionalno največji tekmec pa enega manj. Po tem, kako se stvari razpletajo zdaj, bo po 13. juliju razmerje izenačeno.