Vratar, ki pri Olimpiji ni več mogel trpeti ponižanj

Nogometna pot 26-letnega čuvaja mreže Elvisa Džafića se je začela na Viču. Kot otrok Svobode se je nato pridružil Olimpiji, pri kateri je nabiral prvoligaške izkušnje, čez nekaj časa pa postal tako pomemben člen enajsterice, da mu je trener Andrej Razdrh zaupal vlogo kapetana. Vmes se je dokazoval tudi v mladi izbrani vrsti.

Srečni časi so hitro minili, ko mu je predsednik Izet Rastoder čez noč razpolovil plačo. Džafić se s tem ni strinjal. Iskal je drugačno rešitev, a je ni našel. Vmes je psihično trpel, po petih mesecih pa se skrhano umaknil in zapustil Olimpijo. Iskal je novega delodajalca, odšel celo na preizkušnjo v Bolgarijo, nato pa mu je predlanskim polepšal dan klic trenerja Triglava.

Posvetil se je branjenju v drugi ligi, s Kranjčani napredoval med najboljše, danes pa se bo prvič predstavil na njemu zelo ljubem štadionu. Spremljali ga bodo zvoki legendarnih Pankrtov, ki bodo v sosednji dvorani proslavljali 40-letnico ravno v času dvoboja med Olimpijo in Triglavom.

Danes bo prvič gostoval v Stožicah kot vratar kranjskega Triglava. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida Po dolgem času boste branili v Stožicah, a na sebi ne boste nosili dresa Olimpije.
O tem sem se ravno pred nekaj minutami pogovarjal s kolegom. Res zanimivo, saj bom prvič nastopil v Stožicah, odkar nisem več pri Olimpiji. Na Stožice sem ohranil lepe spomine, skrbi me le, da ne bom zgrešil slačilnice in vstopil v napačno, ko bom vstopil na štadion (smeh, op. p.). Drugače pa se na tekmo z Olimpijo pripravljam tako kot na vsako drugo.

Bo nenavadno braniti v Stožicah, sploh tisti polčas, ko bodo za vami na severni tribuni navijači Olimpije, pripadniki navijaške skupine Green Dragons?
Verjetno bo malce nenavaden občutek. Česa podobnega še nisem doživel. Na tekmi v Kranju, ko smo igrali v tej sezoni, ni bilo negativnega ozračja med Dragonsi in mano. Navijali so za svoj klub, sam pa sem dal vse, kar zmorem, za svoj klub. Ni bilo nobenih zamer.

So bile zamere prej, ko ste branili še za Olimpijo?
Bilo je nekaj iskric v garaži, a to je že stara zgodba. Bilo je po tekmi s Celjem, ko smo izgubili z 0:2, Green Dragons pa so praznovali 25-letnico. To je bila tista tekma, ko so se slačili dresi. Navijači so bili nezadovoljni, po tekmi je izbruhnil spor v garaži. Na te slabe stvari sem že pozabil. Upam, da so tudi oni. Vedno pravim, da je treba na slabe stvari čim prej pozabiti, dobre pa zadržati. Navdaja me pozitiven duh, tako sem naravnan.

Nekaj časa ste bili tudi kapetan Olimpije.
To je bila velika čast, zlasti zaradi tega, ker sem bil domač fant iz Ljubljane. Ko so me postavili za kapetana, sem občutil nekaj najlepšega v karieri. Pred menoj je bil kapetan Dare Vršič, po njegovem odhodu pa Sreten Sretenović. Bil sem četrti po vrsti. Nato so se odhodi vrstili, trak se je predajal na naslednjega na seznamu. Ko je bil trener Andrej Razdrh, sem tako postal prvi kapetan.

Pred leti si je pri Olimpiji delil slačilnico tudi z Daretom Vršičem. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

Zakaj ste sploh zapustili zmaje?
Bilo je tako, da je predsednik Izet Rastoder osmim igralcem ponudil znižanje plač. In to občutno, kar za polovico. Imeli smo sestanek, na katerem se nisem strinjal s predlogom. Predlagal sem kompromis, srednjo rešitev, ki pa ni bila sprejeta. Preostali igralci so se zmenili s predsednikom, sam pa sem ostal pri svojem. To ni dobro vplivalo name. Resda sem še treniral z ekipo, a sploh nisem bil prijavljen za tekmovanje. Nisem dobil dresa s številko, nisem prejemal plače. Tako je bilo kar pet mesecev zapored!

Spomnim se tekme, ko je bil prvi vratar Aleksander Šeliga, rezervni Aljaž Ivačič pa se je poškodoval. Vseeno me niso poklicali, da bi pomagal. Ostal sem na tribunah, Ivačič pa je poškodovan sedel na klopi. Zaradi takšnih ponižanj, tudi zaradi tega, ker nisem hotel igrati za polovico nižje plačo, nisem privolil v predsednikove pogoje. Takrat so bili občutljivi časi. Kupil sem si ravno avto in si tega nisem mogel privoščiti. Predlagal sem znižanje za 25 odstotkov, a se Rastoder ni strinjal. Nismo našli skupnega jezika.

Pogodba s klubom je trajala še eno leto, a sem tako psihično trpel, da sem jo prekinil. Zaradi odnosa nisem več zdržal. Takrat smo se zmenili, da sem prejel določeno izplačilo za nazaj, nekaj celo tudi za naprej. Na koncu smo se razšli dokaj korektno, pred tem pa sem se počutil zelo slabo. Pomislite, kako bi se počutili, če bi vsak dan prihajali na trening, a ne bi prejemali plače. Ko bi vprašali, zakaj, bi dobili odgovor, ker je zame zmanjkalo denarja.

A predsednik Rastoder, s katerim nisem imel veliko stikov, ni hotel popustiti. Tudi ko je nekaj mesecev pozneje prišel športni direktor Milenko Ačimović, je ostal pri svojem.

Kako je bilo, ko ste znašli na nogometnem trgu s prostimi papirji, a brez tekmovalne forme?
Bil sem že domenjen s Koprom. Opravil sem sestanek s takratnim predsednikom kluba Antejem Gubercem, a je nato žal vse padlo v vodo. Še danes ne vem, zakaj ni bilo podpisa pogodbe. Vseeno mi motivacije za nadaljnja dokazovanja ni manjkalo. Nogomet je vendarle moje življenje.

Pri Olimpiji je nazadnje treniral, čeprav ni kandidiral za srečanja, niti prejemal plače. Foto: Urban Urbanc/Sportida

No, po petih mesecih brez kluba in zgolj individualnih treningih, ki sem jih opravljal s svojim trenerjem, je postalo vedno težje. Spraševal sem se, kam to sploh vodi. Ima to sploh še kak smisel? Se sploh splača še trenirati in truditi? S pomočjo družine in prijateljev sem prejel dodatno motivacijo in verjel, da bo še vse v redu. Res ni bilo preprosto. Moja pot je šla v mladosti hitro navzgor, nato pa se je krivulja obrnila strmo navzdol. Zdaj se spet dviga. Na srečo se je stabilizirala. Upam, da bo še naprej rasla.

Kako se je začelo sodelovanje s Triglavom?
Pogodbo z Olimpijo sem prekinil pozimi, nato pa ostal pol sezone brez kluba. Treniram sem sam in iskal delodajalca. Nato pa me je poleti 2015 poklical Siniša Brkić in mi predstavil klubski cilj. Želeli so se čim prej vrniti v prvo ligo. V kratkem roku, v letu ali dveh. Takrat sem se odločil, da se pridružim Triglavu, in branil v drugi ligi. Ni mi žal, saj sem vstopil v tekmovalni ritem. Dobil sem tisto, kar sem iskal. Veliko sem branil. To je bilo najpomembneje. Veliko bolj kot denar, ki v tem času sploh ni bil pomemben.

S Triglavom je v tej sezoni že prekrižal načrte Olimpiji. Dvoboj v Kranju se je končal brez zmagovalca (0:0). Foto: Žiga Zupan/Sportida

Računate, da bi lahko na finančnem polju obogateli šele takrat, ko bi podpisali pogodbo s katerim izmed tujih klubov?
Res je, v prihodnosti računam na skok v tujino. Upam, da mi bo uspelo. V Sloveniji lahko nogometaš, če ne igra za Olimpijo ali Maribora, še vedno fino živi, ne more pa privarčevati nič denarja za obdobje po koncu kariere. Moj cilj je, da bi v tujini čim več zaslužil. Zaradi tega se na treningih še dodatno potrudim.

Z Olimpijo ste se razšli, ko ste se v ljubljanskem klubu znašli na stranskem tiru. Boste zaradi tega zvečer v Stožicah še bolj motivirani, da dokažete zmajem, kako so takrat naredili napako?
Dokazovanje? Ne. Lahko se dokazujem le svojim prijateljem in soigralcem, ne pa tekmecu. Olimpija je z novim predsednikom Milanom Mandarićem vstoppila v novo obdobje. Moja naloga je, da pomagam Triglavu zagotoviti obstanek v ligi. Da pokažem tisto, kar znam. Da se izkažem v lepi luči in morda na koncu osvojim še kakšno točko. To bi bil lep uspeh.

Odkar se je Siniša Brkić vrnil na trenerski stolček, je Triglav zaigral bolje in se dvignil z zadnjega mesta.
Prebudil nas je. Po petih zaporednih porazih smo padli v zelo negativno vzdušje. Ocenil je, kako pomemben je psihološki trenutek. Iz nas je izvlekel vse. Na prvi tekmi, igrali smo v Mariboru, smo se bali tega srečanja, saj smo bili v slabi formi. Vseeno je ustvaril pozitivno ozračje, mi pa smo osvojili točko. Na tem ozračju smo gradili tudi na naslednji tekmi, premagali Krško, v prijateljski tekmi Borca iz Banjaluke, nato pa smo s spremenjeno postavo v pokalu izgubili z Gorico , a imamo še realne možnosti za napredovanje. Ustvarjamo dobro zgodbo. Zdaj moramo postoriti vse, da postane dolgoročna. Da se nas drži še dolgo časa.

S Triglavom je spomladi proslavljal naslov drugoligaških prvakov in vrnitev v 1. SNL. Foto: Žiga Zupan/Sportida

Če bi danes presenetili vodilno Olimpijo, bi lahko pomagali drugouvrščenemu Mariboru, da prevzame vodstvo.
Ne smemo gledati, niti se obremenjevati s tem, komu bi lahko pomagali. Moramo se osredotočiti nase, da bomo čim višje na lestvici. Če bomo proti Olimpiji osvojili točko ali tri, nam bo to všeč. Moramo gledati le nase. Le tako lahko ustvarimo svoj cilj. Prepričan sem, da bomo ostali v ligi.

Večina soigralcev bo prvič nastopila v Stožicah. Bo to velik hendikep?
Nekaj igralcev je že okusilo prvo ligo, fantom, ki bodo prvič nastopili v Stožicah, pa bo to dodaten motiv. Verjetno se bo zbralo več ljudi kot na naših domačih tekmah. Ne bo nikakršnega pritiska.

To smo dokazali že v Ljudskem vrtu. Takrat smo naleteli na dobro vzdušje, navijači so bučno podpirali Maribor, a smo se dobro odzvali in osvojili točko. Moramo graditi še naprej na borbenosti in veliki želji po uspehu. Lahko presenetimo tudi v Stožicah.

Zakaj se v trenerski vlogi pri Triglavu ni posrečilo Antonu Žlogarju, ki je zapustil gorenjsko barko po desetih krogih brez ene samcate zmage?
Pet zaporednih porazov, s katerimi smo padli v sivo obdobje, je odločilo njegovo usodo. Poraz proti Ankaranu ga je stal službo. Povsod je tako, da za slabe rezultate najprej odgovarja trener. V klubu so se odločili, da je napočil trenutek za novega. Kar zadeva Tončija, sem imel z njim zelo dober odnos. Podobno lahko trdim tudi za svoje soigralce. Tudi mi nosimo del odgovornosti za slabe rezultate. Nogomet ti na srečo da vsak teden novo priložnost, da se izvlečeš iz črne luknje. Treba je iti naprej in delati.

Danes se vrača na štadion, kjer je pri Olimpiji nosil kapetanski trak in z njo nastopal tudi na evropskih tekmah. Foto: Vid Ponikvar

V Kranju vas trenira bratranec, vaš nekdanji soigralec Damir Botonjić. Zanimivo je, da je Triglav v zgodovini 1. SNL zmagal le enkrat v Stožicah. Ravno na tekmi (3:1), na kateri je za Olimpijo leta 2011 branil Botonjić.
Zanimivo. Sam se te tekme ne spomnim. Ko sem prišel v Olimpijo iz Svobode, je bil Damir prvi trener. Eno leto sva igrala skupaj. Kaj lahko povem? Je odličen trener. Uživam v delu. Ima veliko znanja, bogate izkušnje. Veliko se pogovarjava. Veselim se nadaljnjega dela, saj prihajam v najboljša leta. Pri nas vratarjih je prednost, da lahko doživimo dolgo dobo igranja. Če imaš seveda srečo z zdravjem. Z dobrim delom si lahko dolgo časa na sceni. Poglejte le primer Jasmina Handanovića, ki je star 39 let, a je v zadnjih sezonah v najboljši formi v karieri. Zato zame še dolgo ne bo zime (smeh, op. p.).

Pet najlepših zadetkov 12. kroga: