Dare Vršič: nad Dunajem skorajda obupal, šel bi tudi v Azijo

"Da bo le zdrav, za vse drugo ni skrbi," smo si poznavalci nogometa govorili, ko je junija lani zapustil Olimpijo in se preselil k dunajski Austrii. Želje so se nam izpolnile. Izkušeni slovenski vezist, ki so ga v preteklosti pri razvoju v veliki meri zavrle poškodbe, ni imel niti najmanjših težav. Že celo sezono je zdrav, a kljub temu ne more biti zadovoljen. V nasprotju s pričakovanji se na Dunaju, kamor se je preselil kot velika okrepitev, ki je predstavnike najbolj trofejnega avstrijskega kluba navdušil tudi z odličnima predstavama na tekmah med Olimpijo in Austrio v kvalifikacijah za ligo Europa pred letom in pol, ni znašel. Sezona je pri koncu, na prvi zadetek v vijoličastem dresu še čaka, a je vprašanje, ali ga bo sploh dočakal. V zadnjem času igra zelo malo. V šestih tekmah, ki jih je njegov klub odigral v letošnjem letu, je priložnost dobil le na treh, in to zgolj v zadnjih petnajstih minutah tekem. "Igram zelo malo oziroma praktično nič. Stanje ni dobro in nič ne kaže, da se bo v prihodnosti kaj spremenilo. Ekipa zmaguje in igra dobro. Ko je tako, je težko pričakovati spremembe. Moram se veseliti uspehov kluba, čeprav mi je težko," pravi Dare Vršič. Že iz barve njegovega glasu gre razbrati, da je razočaran, česar seveda ne skriva. Kljub temu na nikogar ne kaže s prstom in je realen. "Ne vem. Včasih je tako, da dobiš le eno priložnost, ki jo moraš izkoristiti. Jaz sem svojo dobil, a je nisem izkoristil. Mogoče je ne bom dobil več," prizna in dodaja: "Še dva meseca sta do konca sezone. Kot sem rekel, močno dvomim, da se bo kaj spremenilo. Če se ne bo, se bomo z zastopniki usedli in poiskali rešitev. Na Dunaju je vse razen tega, da ne igram, super, a sam ne mislim ostati tukaj, zato da bi sedel na klopi. Odšel bom drugam." Kam? Po ne preveč dobri sezoni ne bo mogel preveč izbirati. Tudi zato se je odločil, da bo sprejel tudi ponudbe, ki jih pred letom dni ne bi. Tiste z vzhoda. "Nekaj se je dogajalo že pozimi. Imel sem ponudbe iz Azije, a me v klubu niso pustili. Trener je rekel, da me potrebuje. Res je, da sem pred časom govoril, da me takšne države ne zanimajo, a glede na stanje, ki vlada v nogometu, in ob dejstvu, da trenutno nisem v položaju, ko bi lahko na veliko izbiral, bi verjetno odšel tudi v Azijo. Bomo videli, kaj se bo dogajalo poleti," je pojasnil 28-letni nogometaš, ki bo pri morebitni selitvi zagotovo upošteval tudi želje mlade družine, ki se na Dunaju počuti odlično.

In kaj se je na začetku sezone, ko je igral redno, dogajalo? Pod vodstvom Petra Stögerja, ki je poleti nasledil legendarnega Ivico Vastića – na njegovo željo je na Dunaj prišel Vršič –, je hitro padel v nemilost. "Prve dve, tri tekme sem igral, potem pa me je trener začel menjati in me z igrišča pošiljal ob polčasu, po 50 minutah igre in podobno, kar je seveda vplivalo na mojo samozavest. Bil sem novinec, privajal sem se na nov način igre, ki je povsem drugačen od tistega, na katerega sem bil navajen v Sloveniji. Potreboval bi pet, šest tekem, da bi se prilagodil, a se je začelo razpletati v drugo smer. Namesto da bi šlo gor, je šlo le še navzdol in zdaj sem tam, kjer sem. Trenerja nič ne sprašujem in spoštujem njegove odločitve. Me ne zanima, zakaj ne igram. Pač, ne igram …" je še povedal nogometaš, ki je v tej sezoni zbral 16 prvenstvenih nastopov, dvakrat pa zaigral tudi v pokalu. "Sem nogometaš, ki mu po karakteristikah, ki jih imam, ustrezajo le določene ekipe. Pri Austrii se očitno ne znajdem. V Avstriji se veliko teče, meni se na tak način igre ni uspelo prilagoditi. Če preveč delam v obrambi, me zmanjka tam, kjer sem najboljši, v napadu. Tudi to je eden izmed razlogov, zakaj nisem pokazal tistega, kar so vsi od mene pričakovali," je odgovoril na trditve, ki smo jih slišali iz ust nekaterih slovenskih nogometnih strokovnjakov. Ti pravijo, da se Vršič na Dunaju ni znašel predvsem zato, ker Avstrijci premalo dajo na tehnično in preveč na fizično plat nogometa. Zdi se, kot da je že obupal. "Nisem še povsem obupal, potrudil se bom, a ne verjamem, da se bo kaj spremenilo. Verjamem, da bomo s soigralci osvojili vsaj eno lovoriko, če ne kar dveh, potem pa bomo videli, kaj in kako," je še povedal. Austrii gre v prvenstvu sicer odlično. V prvenstvu vodi in ima kar trinajst točk naskoka pred najbližjim zasledovalcem, v pokalu je v četrtfinalu. Žal k uspešni sezoni Vršič ni prispeval veliko, česar ne skriva in prizna: "Ne spomnim se, da bi v dresu Austrie odigral dobro tekmo. Ni bilo niti ene tekme, v kateri bi pokazal tisto, česar sem sposoben."

Še vedno verjame, da lahko pomaga reprezentanci

V dresu članske reprezentance se do zdaj še ni povsem uveljavil. Zbral je trinajst nastopov in zabil tudi tri gole, a na nov nastop v izbrani vrsti čaka že skorajda leto dni. Odkar igra v Avstriji, ga ni dočakal. Nekdanji selektor Slaviša Stojanović ga ni klical niti v prvi polovici sezone, ko je dokaj redno igral, klica Srečka Katanca niti ni bilo pričakovati.

"Nad reprezentanco še zdaleč nisem obupal. Verjamem, da Sloveniji lahko še pomagam, a seveda le, ko bom igral redno in dobro, tako kot sem v Olimpiji. Zakaj me ni klical Stojanović, težko povem. Odločil se je tako, kot se je, in jaz sem njegovo zgodbo sprejel. Upam pa, da bom čim prej spet dočakal klic selektorja," je reprezentančno temo načel Vršič, ki je v dresu Slovenije nazadnje igral maja lani na prijateljski tekmi proti Grčiji v Avstriji tik pred začetkom evropskega prvenstva v Ukrajini in na Poljskem. Rezultate reprezentančnih soigralcev je kljub temu seveda spremljal. "Rezultati niso najboljši, a kolikor vidim, je novi selektor marsikaj spremenil na bolje. Zadnje tekme proti Islandiji zaradi obveznosti sicer nisem gledal, a sem slišal, da ni bilo slabo. Da je bilo bolje, kot je bilo prej. Napredek očitno je, zdaj reprezentanca in selektor potrebujeta le še čas in spet bo prišlo obdobje, ko bo Slovenija zmagovala," je daljši pogovor zaključil Vršič, ki prihaja v najboljša nogometna leta. Upajmo, da jih bo s pridom izkoristil. Njegova nogometna pot je bila posuta s trni, preskočil je nemalo ovir in doživel marsikaj. Zaslužil bi si, da nogomet tudi v tujini končno zaigra s polnimi pljuči. Glede na talent, ki ga premore, bi takšen scenarij v veliki meri pripomogel tudi reprezentančnemu nogometu.