Dan, ko je Anglija postala nogometni velikan

To je bil dan, ko je Anglija – reprezentanca, ki bo v nedeljo gostovala v Ljubljani in proti Sloveniji igrala tekmo kvalifikacij za evropsko prvenstvo 2016 – prišla do največjega in, resnici na ljubo tudi edinega velikega reprezentančnega uspeha. In se z njim za vedno vpisala med nesmrtne, postala je nogometni velikan.

Pa čeprav si tega naziva morda niti ne zasluži. Pred tem na svetovnih prvenstvih ni prišla dlje od četrtfinala, za tem prav tako ni blestela. Četrto mesto iz Italije leta 1990 je največ, kar ji je uspelo. Tudi na evropskih prvenstvih ni igrala pomembne vloge. Leta 1968 je bila tretja, leta 1996 je prišla do enakega podviga pred domačimi navijači.

Prav na domačih tleh je prišla do večne slave tudi pred skoraj pol stoletja. V skupinskem delu tekmovanja so Angleži brez zadetkov remizirali proti Urugvaju, potem pa, od obeh so bili boljši z 2:0, premagali Mehiko in Francijo. V četrtfinalu so z 1:0 odpravili Argentince, v polfinalu z 2:1 Portugalce.

Prvi so zadeli Nemci, ki so se potem rešili

V velikem finalu, ki še danes velja za eno izmed najbolj kontroverznih tekem v zgodovini nogometa, so nasproti stalni Nemci. Takratna Zahodna Nemčija z zvezdniško zasedbo, v kateri je igral tudi Franz Beckenbauer.

Tekma na kultnem štadionu Wembley v Londonu pred 96.924 navijači se je za Angleže, ki jih je s klopi vodil Alf Ramsey, začela slabo. Prvi so zadeli Nemci, napako angleške obrambe je izkoristil Helmut Haller.

Že sedem minut pozneje je bilo 1:1. Z glavo je zadel Geoff Hurst in veselje na tisoče navijačev je bilo veliko. Takratni napadalec West Ham Uniteda je imel prste vmes tudi pri drugem zadetku Anglije, ki je v 77. minuti prišla do vodstva z 2:1. Po kotu je streljal, po njegovem odbitem strelu pa je do žoge prišel Martin Peters.

Množica je norela, Angleži so odštevali minute do velikega uspeha. A Nemci kot Nemci se niso predali in so bili tik pred koncem nagrajeni za trud. V 89. minuti je na 2:2, prav tako po kotu, poravnal Wolfgang Webber. Jasno je postalo, da bo novega svetovnega prvaka dal podaljšek ali pa celo enajstmetrovke.

Odločitev sodnika, okoli katere se prepirajo še danes

V podaljških so skorajda stotisočglava množica ljudi na štadionu in kar 400 milijonov gledalcev povsod po svetu, kar je bil takrat rekord, videli pravcato dramo. Bolje so začeli Angleži, ki so bili zelo nevarni. Njihov kapetan Bobby Charlton je imel v prvih petih minutah podaljška dve izjemni priložnosti, enkrat je tudi zatresel vratnico.

V 101. minuti je napočil trenutek odločitve. Alan Ball je prodiral po desni strani, podal v sredino, kjer se je odlično znašel Hurst, si pripravil strel in sprožil. Žoga je premagala Hansa Tilowskega v vratih Nemčije, a končala v prečki, se odbila v bližino črte in nazaj na igrišče, potem so jo Nemci odbili v kot.

Glavni sodnik Gottfried Dienst iz Švice ni vedel, kaj narediti, zato se je posvetoval pri svojem pomočniku Tofiqu Bahramovu iz Azerbajdžana. Po neverbalni komunikaciji, sodnika pač nista govorila istega jezika, je glavni sodnik pokazal proti centru in priznal gol. Na milijone gledalcev in navijačev pa se je začelo prepirati, kar traja še danes. Nekateri so prepričani, da gol je bil, drugi trdijo, da so bili Nemci oškodovani.

Študije so pokazale, da gola ni bilo

Pozneje so o tem spornem trenutku pripravili ogromne študije, tudi na univerzi v Oxfordu. Več ali manj vse so pripeljale do istega sklepa – gola ni bilo! Toda to takrat ni bilo pomembno. Do konca tekme je Anglija ohranila prednost in v zadnji minuti podaljška prišla še do četrtega gola. Spet je zadel Hurst, ki je tako postal edini nogometaš s tremi goli v finalu svetovnega prvenstva. To je še danes.