Nedelja, 15. 7. 2018, 22.54
5 let, 9 mesecev
Portret: Didier Deschamps
Človek redke vrste, ki je spet utišal milijone Francozov
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
2,18
Didier Deschamps je človek, ki je pred 20 leti kot kapetan Francije kot prvi visoko dvignil cenjeno lovoriko za naslov svetovnega nogometnega prvaka in bil podaljšana roka takratnega selektorja. Zdaj ji je naslov prinesel še v vlogi selektorja in postal tretji, ki mu je uspelo kaj takega.
Čeprav je na svetovnem prvenstvu pred štirimi leti Francijo popeljal do četrtfinala, v katerem je po trdem boju izgubila z 0:1 proti Nemčiji, poznejšim svetovnim prvakom, in z njo dve leti pozneje po podaljških proti Portugalski izgubil z istim rezultatom, Didier Deschamps nikoli ni užival podpore francoske javnosti. Ta je prepričana, da bi morala biti podoba Francije, ki ima serijo nadarjenih nogometašev, tudi virtuozov afriških korenin, veliko lepša, kot je.
Vztrajal je pri svojem in zmagal
Dokler lovorik, te pa so na koncu za Francoze edine pomembne, ni bilo, so bili lahko kritiki njegovega dela glasni. Zdaj bodo morali utihniti.
Franciji je prinesel še drugi naslov svetovnega prvaka v njeni zgodovini. Prvega kot kapetan, zdaj še kot selektor in dokazal, da je človek, ki ima na koncu vedno prav.
Po Mariu Zagallu in Franzu Beckenbauerju je postal tretji svetovni prvak kot igralec in trener.
Karima Benzemaja, enega od najboljših francoskih napadalcev zadnjega desetletja, v reprezentanco že tri leta ne kliče zaradi svojih načel, doma je letos poleti pustil tudi nogometaše, kot so Alexandre Lacazette, Anthony Martial, Wissam Ben Yedder (se ga še spomnite, Mariborčani?), Kingsley Coman, Mathieu Debuchy, Adrien Rabiot ...
Na klopi je imel med prvenstvom v Rusiji 115 milijonov evrov vredno okrepitev Barcelone Ousmaneja Dembeleja, najnovejši 70-milijonski nakup Atletica Madrida Thomasa Lemarja in še koga, na igrišče pa je tiščal veterana med napadalci Olivierja Girouda, ki v sedmih nastopih in v debelih devetih urah ni zabil niti enega gola.
Toda 48-letni palček med trenerji, ki v višino meri samo 169 centimetrov, je vztrajal pri svojem in zmagal. Postal je tretji človek po Brazilcu Mariu Zagallu in Nemcu Franzu Beckenbauerju, ki je svetovni nogometni prvak postal najprej kot igralec in nato še kot selektor.
Tudi v Rusiji je dokazal, da je rojeni zmagovalec.
Začel je z ragbijem, potem je stopil na zmagovito pot
Bil je prepričan, da je njegova pot prava, in utišal kritike. Bil je tak, kot je bil vedno do zdaj, in dokazal, da je rojeni zmagovalec. Tak, kot je bil že od nekdaj. Že takrat, ko je še kot otrok začel igrati ragbi. Potem je jajčasto žogo zamenjal za okroglo, presedlal na nogomet in začel pisati zgodbo o uspehu.
Najprej je nogomet igral pri lokalnem klubu v rodnem Bayonu, potem so ga opazili v Nantesu in odšel je v ta klub, katerega barve zdaj že nekaj časa brani slovenski reprezentant Rene Krhin.
Med člani je debitiral s 17 leti, se že takrat profiliral kot izjemno marljivi defenzivni vezist, ki igra za ekipo in za to, da bodo na koncu on in njegovi soigralci tisti, ki bodo igrišče zapustili z dvignjenimi glavami. Uspevalo mu je.
Evropski prvak z Marseillom in Juventusom
Evropski prvak z Marseillom.
Z 21 leti se je preselil k Marseillu, bil najprej posojen v Bordeaux, a se potem vrnil na Azurno obalo in začel z nabiranjem lovorik.
V letih 1991 in 1992 je bil z Marseillom francoski prvak, leta 1993 pa kot kapetan z njim dvignil prvo in do zdaj tudi edino lovoriko francoskega kluba za naslov evropskega prvaka. Postal je najmlajši kapetan, ki je zmagal v ligi prvakov. Star je bil 24 let.
Leta 1994 se je preselil v Juventus in bil v Torinu še bolj uspešen. Trikrat je bil italijanski prvak, dvakrat je zmagal v italijanskem superpokalu, osvojil je tudi pokalni naslov, še posebej uspešno zanj in za klub pa je bilo leto 1996. Takrat je z Juventusom zmagal v ligi prvakov, v medcelinskem pokalu (zdajšnje klubsko svetovno prvenstvo) in tudi v evropskem superpokalu.
V ligi prvakov je v finalih zaigral tudi v dveh letih za tem, a je tako leta 1997 kot leta 1998 izgubil. Tako kot leta 2001, ko si je pri Valencii garderobo delil z Zlatkom Zahovićem, a v takratnem finalu v Milanu, ko so Špance po enajstmetrovkah premagali nogometaši Bayerna Münchna, ni dočakal priložnosti za igro.
Tistega leta je, vmes je eno leto igral tudi za Chelsea in se z njim veselil zmage v angleškem pokalu FA, po le enem letu na Mestalli, pri vsega 32 letih, končal bogato nogometno pot.
Zlatko Zahović je dobil dres z njegove poslovilne tekme
V družbi Zlatka Zahovića.
Z Zlatkom Zahovićem smo se o Deschampsu, s katerim sta za Valencio skupaj igrala v sezoni 2000/01, tudi edini, ki jo je na Mestalli prebil najboljši strelec v zgodovini slovenske reprezentance, pogovarjali dan pred velikim finalom letošnjega svetovnega prvenstva. O selektorju Francije je imel športni direktor NK Maribor same lepe besede.
''Didier je moj velik prijatelj. Pri Valencii sem se z njim najbolj razumel. Še danes imam njegov dres, zadnji, ki ga je nosil v reprezentanci Francije. Prinesel mi ga je. Original. Drugače nimam doma kupljenih dresov, ta pa je nekaj posebnega. Dobro sva se razumela. Zanj je veljalo, da je vedno vedel, kako se gibati med hodniki. Marsikaj se je naučil, zelo je inteligenten," je med drugim povedal Zahović.
Kapetan svetovnih in evropskih prvakov
Na njej je še pomembnejšo vlogo odigrala reprezentanca Francije. Za njo je pod vodstvom Michela Platinija prvič zaigral na prijateljski tekmi proti Jugoslaviji leta 1989.
To je bilo mračno obdobje za francoski nogomet. Reprezentanca je izpustila najprej svetovno prvenstvo leta 1990 in potem še tistega štiri leta pozneje v ZDA. Vmes je na evropskem prvenstvu leta 1992 razočarala in izpadla v prvem krogu.
Takole je 12. julija leta 1998 kot prvi dvignil v zrak lovoriko za prvi francoski naslov svetovnega prvaka.
Pozneje, ko je takratni selektor Francije Aime Jacquet iz reprezentance vrgel nekatere zvezdnike in kapetanski trak položil na Deschampsovo roko, so se stvari spremenile.
Na evropskem prvenstvu leta 1996 je Francija prišla do polfinala in tam z novim kapetanom proti Češki izgubila šele po šesti seriji enajstmetrovk.
Leta 1998 je pred domačimi navijači, na podoben način kot letos – na preveč atraktivno, a zelo zanesljivo – šla do konca in osvojila prvi naslov svetovne prvakinje.
Leta 2000 je Deschamps visoko v zrak dvignil še naslov za evropskega prvaka in poskrbel, da je bila Francija hkrati tako evropska kot svetovna prvakinja. Nekaj, kar je pred tem uspelo le še Zahodni Nemčiji leta 1974, Španija pa je ta podvig med letoma 2008 in 2012 še presegla.
Leta 2000 se je, pri vsega 31 letih, poslovil od igranja za reprezentanco in v zgodovino s 103 nastopi takrat odšel kot rekorder. Pozneje so ga presegli Marcel Desailly, Zinedine Zidane in Lilian Thuram.
Velikan je bil kot nogometaš, velikan je ostal kot trener
Čeprav ga je Eric Cantona, eden od tistih, ki jih je Jacquet prečrtal, označil za vodonošo, je v pokoj odšel kot eden od velikanov nogometne igre. Kot kapetan svetovnih in takrat po novem še evropskih prvakov, ki je najpomembnejše lovorike v najpomembnejših vlogah osvajal tudi v klubih.
"Nedvomno je eden od nogometnih velikanov," je o njem povedal tudi za mnoge najboljši nogometaš vseh časov Brazilec Pele in ga uvrstil na svojo lestvico 125 najboljših nogometašev vseh časov.
Marseillu je prinesel prvi naslov po 18 letih in se z njim prvič po letu 1993 uvrstil v četrtfinale lige prvakov.
Status nogometnega velikana je v trenerski vlogi, v katero je skočil malodane takoj za tem, ko je odigral zadnjo tekmo, le še utrdil.
Začel je pri Monacu, bil njegov trener štiri leta in z njim najbolj opozoril leta 2004, ko ga je popeljal do finala lige prvakov, v katerem je izgubil proti Portu Joseja Mourinha. Monaco je po sporu s predsednikom samovoljno zapustil leta 2005.
Potem se je preselil v Juventus, na klopi katerega je nasledil Fabia Capella. Sloviti Italijan je Torino zapustil po veliki podkupovalni aferi, ki je tistega leta 2006 izbruhnila v italijanskem nogometu. Svoj nekdanji klub je iz druge lige, v katero je bil izključen, ekspresno vrnil nazaj med elito in po koncu sezone zaradi nestrinjanja s klubskim vodstvom odšel. Samovoljno.
Potem se je po daljšem premoru leta 2009 vrnil v trenerski posel in z njim nadaljeval pri še enem nekdanjem klubu. Usedel se je na vročo klop Marseilla in mu že leta 2010 prinesel prvi naslov francoskega prvaka po dolgih 18 letih čakanja. V treh letih na Azurni obali je osvojil še dve pokalni lovoriki in leta 2012 Marseille prvič po letu 1993 popeljal med najboljših osem v ligi prvakov.
Zdaj je dosegel največji uspeh na svoji trenerski poti, na kateri uspehov ni manjkalo.
Potem je leta 2012 samovoljno odšel in prevzel najslajšo, a tudi najtežjo nalogo. Prevzel je službo še ene ekipe, v katero se je vrnil. Postal je selektor francoske reprezentance.
Kdo ve, morda je zdaj, ko je po letih poslušanja kritikov z njo prišel do glavnega cilja, napočil čas, da odide. "Hvala lepa in nasvidenje," lahko reče in pomaha kot velik zmagovalec. Ne bi bili presenečeni. Trenutek se zdi za samovoljneža, kot je, idealen.
